Jedro

Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Zavezanec za izplačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen tem upravičencem pa je Sklad (tožena stranka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo v plačilo toženi stranki znesek 25.921,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2014 dalje do plačila (točka I. izreka) ter pravdne stroške v višini 7.280,05 EUR (točka III. izreka). V preostalem delu (to je za znesek 1.143,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je materialno zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pasivno stvarno legitimirana za plačilo koristi iz drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen, za obdobje od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja v naravi. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je zavezanec za plačilo nadomestila na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen zgolj tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji. Razlogi za to so v dejstvih, da je imel zavezanec sporno premoženje v svoji premoženjski sferi in ga je imel zato možnost v spornem obdobju tudi ekonomsko izkoriščati. To pa za tožeči stranki vrnjena nadomestna zemljišča ne drži. Tožena stranka je bila z dnem uveljavitve ZDen določena le kot zavezanka za vračilo v naravi podržavljenih nepremičnin, za primere, ko so bile v postopku denacionalizacije ugotovljene ovire za vračilo podržavljenega premoženja v naravi in le-tega ni bilo možno vrniti v naravi, pa je bil odškodninskopravno zavezan Slovenski odškodninski sklad (SOD). Šele v letu 2000 je bila sprejeta obvezna razlaga prvega odstavka 27. člena ZDen, ki je toženo stranko, kot zavezanca za vračilo podržavljenega premoženja v naravi, določila tudi še kot zavezanca za izplačilo odškodnin v obliki nadomestnih zemljišč. Ker se je z omenjeno obvezno razlago oblikovala nova norma, le-ta ne more učinkovati retroaktivno. Tožena stranka je zato šele po letu 2000 lahko sklepala sporazume glede dodelitve nadomestnih zemljišč kot eno izmed oblik odškodnine. Tožena stranka nadalje navaja, da se je po ustaljeni sodni praksi kot zavezanec dolžna sporazumeti z upravičencem o nadometnem zemljišču z namenom sklenitve sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen, da je dolžna pri tem aktivno sodelovati in sklenitev sporazuma spodbujati ter da je odklonitev sklenitve sporazuma možna le v izjemnih primerih. Prostor svobodnega dogovarjanja ji je bil tako pri sklepanju sporazuma o nadomestnih zemljiščih izjemno izvotljen. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da med zemljišči, ki so se vračala v naravi in nadometnimi zemljišči obstoji pomembna razlikovalna okoliščina. Pri vračilu v naravi je šlo za zemljišča, ki so bila dejansko podržavljena in so bila kot družbena lastnina v letu 1993 prenesena v upravljanje tožene stranke. Kot nadometna zemljišča pa se niso vračala zgolj ta, temveč tudi zemljišča, s katerimi gospodari tožena stranka, a v last Republike Slovenije niso prešle na podlagi lastninjenja v letu 1993. Upravičencu so bila kot nadomestna zemljišča s strani tožene stranke dodeljene tudi nepremičnine, ki jih je tožena stranka (lahko) pridobila po letu 2000 v pravnem prometu, ne pa na podlagi lastninjenja v letu 1993. V času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti konkretnih odločb o denacionalizaciji se korist od uporabe nadomestnih nepremičnin ni stekala, oziroma ni mogla stekati v celotnem prisojenem obdobju k toženi stranki. Sodišče prve stopnje se do teh okoliščin ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožena stranka v pritožbi še izpostavlja, da ji je zakonodajalec ob ustanovitvi z zakonom določil pravni okvir njenega delovanja. Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov - ZSKZ tako povsem določno opredeljuje naloge in zavezanost tožene stranke v denacionalizacijskih postopkih in ne dovoljuje, da se sredstva, ki jih tožena stranka ustvari iz naslova gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, nameni za izplačilo odškodnin po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen, posebej v tistih primerih, ko podržavljena zemljišča nikoli niso bila del premoženjske sfere tožene stranke. Sodišče prve stopnje upošteva samo položaj denacionalizacijskega upravičenca, povsem pa spregleda položaj tožene stranke kot zavezanke za vrnitev zemljišč in izplačilo odškodnine, ki ima omejena sredstva. Lastnina s katero gospodari, je bila v celoti izvotljena, saj je bila tožena stranka ves čas v negotovosti, da bo premoženje treba vrniti. Zmotno je tudi naziranje sodišča, da bi za razliko od upravičencev, ki so dobili svojo nepremičnino vrnjeno v naravi in tistih, ki so dobili odškodnino v obliki obveznic, zgolj upravičenci, ki so prejeli nadometna zemljišča, lahko ostali brez kakršnegakoli nadomestila. Ne drži, da v primerih upravičencev, ki so namesto nacionaliziranih zemljišč prejeli obveznice po 45. členu ZDen, vlogo nadomestila zaradi neuporabe igrajo obresti. Obresti v takem primeru niso oblika odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe premoženja, ampak upravičenec prejema obresti zato, ker ne dobi vseh obveznic izplačanih naenkrat, ampak v polletnih obrokih. Tisti, ki so izbrali odškodnino v obliki obveznic, do odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen, za razliko od upravičencev do nadometnih zemljišč, niso upravičeni, kar brez razumnega razloga ustvarja neenakost med dvema primerljivima kategorijama oškodovancev.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeči stranki, ki je prejela v postopku denacionalizacije vrnjeno premoženje v obliki nadomestnih zemljišč, pripada tudi odškodnina po 72. členu ZDen. Pri tem je sledilo razlogom Vrhovnega sodišča v Ljubljani, ki je v sklepu opr. št. II Ips 95/2017 z dne 8. 6. 2017, s katerim je Vrhovno sodišče odločilo v obravnavani zadevi, zavzelo stališče, da je položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Razlogom Vrhovnega sodišča iz navedenega sklepa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

6. Tožena stranka s pritožbo vztraja, da ni pasivno stvarno legitimirana za plačilo koristi iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ker je postala zavezanka za vrnitev nadometnih zemljišč šele v letu 2000, ker je bila dolžna sklepati sporazume o nadometnih zemljiščih z upravičenci, kar je lahko odklonila le v izjemnih primerih, in ker so bila nadomestna zemljišča pridobljena v različnih časovnih obdobjih in na različnih pravnih podlagah, večinoma po letu 2000, zaradi česar nepremičnin ni ekonomsko izkoriščala v celotnem vtoževanem obdobju.

7. Ugovor pasivne stvarne legitimacije ni utemeljen. Po tretjem odstavku 42. člena ZDen se o nadomestnem zemljišču sporazumeta upravičenec in zavezanec. Po prvem odstavku 27. člena ZDen je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (tožena stranka) zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč. V zvezi s to določbo je zakonodajalec sprejel tudi obvezno razlago, ki je bila v Uradnem listu RS objavljena 26. 7. 2000. Položaj tožene stranke tako ureja (noveliran) prvi odstavek 27. člena ZDen, ki ga izrecno opredeljuje kot zavezanca za vračilo nadomestnih zemljišč. Praksa vsebino te določbe in obvezne razlage tolmači tako, da Sklad (toženo stranko) šteje za zavezanca ne glede na to, ali so podržavljena kmetijska zemljišča v njegovih sredstvih ali ne, niti glede na razlog, ki onemogoča vrnitev v naravi. Namen te ureditve je povečanje možnosti za vračanje „v naravi“, s čimer naj bi se popolneje popravile krivice po ZDen in razbremenil SOD oziroma posredno Republika Slovenija. Gre torej za popolnejšo popravo krivic v breme stvarnega premoženja države. V tem smislu je položaj tožene stranke glede nadomestnega vračanja kmetijskih zemljišč po določbi prvega odstavka 27. člena ZDen enak položaju SOD, saj mu vlogo zavezanca določa sam zakon.1 Poleg prvega odstavka 27. člena ZDen, vlogo zavezanca v denacionalizacijskem postopku toženi stranki določa tudi 20. člen ZSKZ, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da ni pasivno legitimirana, ker sama ni bila lastnica nadomestnih zemljišč, oziroma jih je (lahko) pridobila šele po letu 2000. Ali je bila tožena stranka lastnica nepremičnin, ki so bile dodeljene tožeči stranki kot nadomestna zemljišča, ali ne, ter ali je te nepremičnine lahko ekonomko izkoriščala, na njeno pasivno stvarno legitimacijo ne vpliva. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka naloge, določene z zakonom, opravlja v imenu in za račun države, kot to določa peti odstavek 2. člena ZSKZ. Država zagotavlja tudi sredstva za delovanje Sklada (10. člen ZSKZ). Zagotavljanje zadostnih sredstev za izpolnjevanje obveznosti, povezanih z nepremičninami v lasti države in v upravljanju toženca, pa je stvar razmerja med državo in toženo stranko. Posebnosti in omejitve, ki jih ima tožena stranka ne smejo vplivati na položaj upravičencev.

8. Tožena stranka je zavezanec za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen za celotno obdobje od uveljavitve tega zakona do pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb, kljub temu, da je bila obvezna razlaga prvega odstavka 27. člena ZDen sprejeta šele v letu 2000. Obvezna razlaga ne predstavlja nove norme, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, temveč je obvezna (avtentična) razlaga predpisa, ne glede na njen kasnejši sprejem, sestavni del predpisa od njegove uveljavitve.2 Navedeno pomeni, da se obvezna razlaga posamezne določbe zakona uporablja od sprejema tega zakona (torej tudi za nazaj), in ne le od sprejema same obvezne razlage dalje.

9. Nadalje ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da pri sklepanju sporazuma glede vrnitve nadomestnih zemljišč, tožena stranka kot zavezanec ni imela enakih možnosti izbire kot upravičenec (tožeča stranka). Vprašanje dodelitve nadomestnega zemljišča po tretjem odstavku 42. člena ZDen je vprašanje civilnopravne (obligacijske) narave. Med upravnim denacionalizacijskim postopkom se lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da v primeru, ko ni mogoče vrniti podržavljene nepremičnine, zavezanec izroči upravičencu nadomestno nepremičnino (tretji odstavek 42. člena ZDen). Pogoj za ta način denacionalizacije je sporazum upravičenca in zavezanca o izročitvi konkretne nadomestne nepremičnine. Sporazum pa je dvostranski akt, ki je po definiciji obligacijskega prava sklenjen, ko je doseženo soglasje volj obeh strank o njegovih bistvenih sestavinah.3 Odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine je mogoče dogovoriti le ob soglasju zavezanca in upravičenca, zato je njuna možnost izbire enaka.

10. Pritožba še izpostavlja, da tožena stranka z nekaterimi nepremičninami, ki so bile tožeči stranki dodeljene kot nadomestna zemljišča, ni gospodarila in iz tega naslova tudi ni pridobivala nobene ekonomske koristi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo samo položaj denacionalizacijskega upravičenca, povsem pa je spregledalo položaj tožene stranke. V zvezi s tem se je v sklepu II Ips 95/2017 z dne 8. 6. 2017 izreklo že Vrhovno sodišče, sodišče prve stopnje pa je tej presoji sledilo. K temu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Drugi odstavek 72. člena ZDen predstavlja samostojno podlago za odškodninski zahtevek zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja za čas od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve premoženja v naravi. Ob tem je potrebno izhajati izključno iz položaja upravičencev in je zato nepomembno, ali so denacionalizacijski zavezanci z uporabo vrnjenih nepremičnin pridobili določeno korist ali ne.4

11. Sodna praksa Vrhovnega sodišča glede vprašanja položaja upravičencev, katerim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, in možnosti odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen, ter kdo je zavezanec za izplačilo odškodnine, je jasna.5 Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Zavezanec za izplačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen tem upravičencem pa je Sklad (tožena stranka).

12. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanje sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovoroma na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2369/2016 z dne 22. 3. 2017 2 prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-64/08 z dne 6. 11. 2008 3 prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 313/2010 z dne 13. 6. 2013 4 prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016 5 prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 313/2010 z dne 13. 6. 2013, sklep Vrhovnega sodišča II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016, sklep Vrhovnega sodišča II Ips 282/2015 z dne 11. 5. 2017, sklep Vrhovnega sodišča II Ips 95/2017 z dne 8. 6. 2017