Jedro

Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tožba toženi stranki vročena. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni postavilo izvedenca grafologa, saj je zaslišani poštni uslužbenec povedal, da se je tožena stranka podpisovala različno, tako da mnenje izvedenca grafologa ne bi prispevalo k pravilni rešitvi spornega vprašanja. Zato predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče je izdalo sklep, s katerim je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 22. 10. 2013 zavrnilo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 204,48 EUR, v 15 dneh po prejemu sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

Tožena stranka vlaga laično pritožbo zoper sklep z dne 17. 3. 2014 in navaja, da je predlagala preložitev naroka glavne obravnave, ker je imela naročeno zdravljenje v Ortopedski bolnišnici A., na katerega je čakala več mesecev zaradi hudih zdravstvenih težav. Odsotnost tožene stranke je omogočila priči B.B., da ni izpovedoval resnice, pri čemer ne gre prezreti dejstva, da je B.B. bil močno zainteresiran, da ne izpoveduje resnice. Sodišče bi lahko izvedlo dokaz s soočenjem med pričo in toženo stranko in se tako lažje prepričalo, kdo govori resnico. Zmotna je ugotovitev sodišča, da se tožena stranka izogiba temu, kar ji je naloženo z zamudno sodbo.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da je sodišče pravilno opravilo zaslišanje priče B.B., saj tožena stranka svoji prošnji za preložitev naroka ni predložila napotnice, iz katere bi bilo razvidno, da je šlo za nujen sprejem v bolnišnico. Priča B.B., ki je vročal sporno pošiljko toženi stranki, je izpovedal, da je sporno pošiljko vročil toženi stranki osebno, pojasnil je, da toženo stranko pozna osebno (na pošti dela že 12 let in praktično pozna vse stranke osebno). Tožena stranka se je podpisala nečitljivo, pri čemer pa je zaslišani B.B. prepričan, da je navedeno poštno pošiljko vročil toženi stranki. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v ponovljenem postopku opravilo narok za vrnitev v prejšnje stanje, na katerega je vabilo obe stranki in pričo B.B. - poštnega uslužbenca, ki je vročil poštno pošiljko - tožbo s pozivom toženi stranki, naj odgovori na tožbo, in navedenimi posledicami, v kolikor tožena stranka ne bo na tožbo odgovorila. Sodišče je v dokazne namene vpogledalo v listinsko dokumentacijo v spisu in zaslišalo pričo B.B., pri čemer je glede na izpovedbo priče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa, ki ga je sicer predlagala tožena stranka. Priča je namreč izpovedal, da je nedvomno tožbo vročil toženi stranki, da tožnika pozna ter, da mu vroča več različnih pošiljk, pri tem pa je opazil, da se tožena stranka podpisuje različno. Pri tem ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru, da je bil poštni uslužbenec B.B. zainteresiran za izpovedbo, pri čemer ni izpovedal resnice, saj bi s tem priznal svoje malomarno opravljanje dela. Sodišče tudi utemeljeno ni postavilo izvedenca grafologa, saj je zaslišani poštni uslužbenec povedal, da se je tožena stranka podpisovala različno tako, da mnenje izvedenca grafologa ne bi prispevalo k pravilni rešitvi spornega vprašanja. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar posledično pomeni, da je bila tožba toženi stranki vročena 22. 8. 2013. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.