Jedro

Ne glede na okoliščino, ali tožnikova terjatev izvira iz pogodbe o poslovnem sodelovanju ali iz zatrjevanega solastništva ribje jate, je obstajala najprej v razmerju do prvotnega dolžnika, s kasnejšo sklenitvijo pogodbe o prevzemu dolga pa je tožnik pristal, da jo plača druga oseba na način, kot je določen v pogodbi. Okoliščina o tožnikovem solastništvu ribje jate zato ni pravno pomembna.

Ker je tožnik kot upnik s pogodbo o prevzemu dolga pristal tudi, da prevzemnik dolg izplača le na pogodbeno dogovorjeni način, torej iz predvidenega iztržka od končne prodaje rib, je pravno pomembno le, ali tožena stranka lahko plača vtoževano terjatev na dogovorjeni način. Ugotovitev obeh sodišč je, da ne more, ker iztržka ni več oziroma ker je pogodba izčrpana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za plačilo 4,758.694,80 SIT in podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo tolarske vrednosti 27.237 EUR, ker je presodilo, da je pogodba o prevzemu dolga, na kateri temelji tožbeni zahtevek proti prvi toženki, že izčrpana, pravno nasledstvo druge toženke za prevzemnika dolga pa ni dokazano.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji zatrjuje, da je v postopku na prvi in drugi stopnji prišlo do številnih procesnih kršitev, ki jih bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju hkrati z odgovorom na te trditve. Materialnopravno zmotni so razlogi pritožbenega sodišča o izčrpanosti pogodbe o prevzemu dolga, saj tožnik ni bil stranka v zadevi Pg 829/98. V njej in v zadevi Pg 82/97 je bilo razsojeno, da je obravnavana pogodba z aneksom brez pravnega učinka le proti stečajni masi dolžnika S. d.o.o. Zato sodbi ne učinkujeta na samo razmerje med pravdnima strankama v tej pravdni zadevi. Na podlagi pogodbe o prevzemu dolga, ki med pravdnima strankama še vedno v polnem obsegu učinkuje, ima tožnik do obeh toženk vtoževano terjatev. Materialnopravno zmotno je stališče, da neizvedba dokazov o tožnikovem solastništvu rib ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik je bil kot solastnik ribje jate na podlagi pogodbe o prevzemu dolga ob odobreni prodaji rib upravičen do plačila svojega deleža neposredno s strani toženke kot kupca. Zato pomenijo razlogi pritožbenega sodišča o izčrpanosti pogodbe o prevzemu dolga zmotno uporabo materialnega prava. Napačni so tudi razlogi, da bi tožnik svojo terjatev moral uveljavljati v stečajnem postopku, saj je bila ribja jata izročena in prodana prvi toženki še pred uvedbo stečajnega postopka. Pri tem se revizija sklicuje na svoje pritožbene razloge. Napačno je tudi stališče pritožbenega sodišča o nepomembnosti vprašanja pasivne legitimacije druge toženke, ker naj prva toženka ne bi bila ničesar dolžna. Pasivno legitimacijo je tožnik v svojih vlogah in pritožbi obširno obrazložil. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista ogovorili (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na samo vsebino revizije in vsebino uveljavljanih procesnih kršitev revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so v tej fazi postopka revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko stanje, ki je bilo in kot je bilo ugotovljeno v postopku na nižjih stopnjah. V obravnavani zadevi iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik z A. S. d.o.o. 18.3.1993 sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je v skupni projekt vzreje morskih rib vložil 80.000 DEM, ki se jih je druga pogodbenica zavezala vrniti in plačati dodatnih 20.000 DEM po zaključku vzreje in prodaje rib.

Zaradi finančnih težav druge pogodbenice je bila med pravnim prednikom prve toženke H. p.o. I. kot prevzemnikom, A. S. d.o.o. kot dolžnikom in tožnikom kot upnikom 16.10.1995 sklenjena pogodba o prevzemu dolga. Z njo je pravni prednik prve toženke prevzel dolg S. d.o.o. do tožnika za vrnitev 80.000 DEM in plačilo 10.000 DEM, za nadaljnjih 10.000 DEM pa naj bi tožnik popustil. Prevzeti dolg se je prevzemnik zavezal plačati, ker je pred tem odkupil od dolžnika 51% ribje jate v gojišču ... Vendar pa je bilo v pogodbi o prevzemu dolga določeno, da bo prevzemnik dolg plačal samo iz predvidenega iztržka od prodaje rib. Dolžnik iz navedene pogodbe je nato prišel v stečaj. V gospodarskem sporu pri Okrožnem sodišču v Kopru pod Pg 829/98 med stečajnim dolžnikom in sedanjo prvotoženko H. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da je med drugim tudi prevzeta obveznost za plačilo tožnika kot upnika iz pogodbe z dne 16.10.1995 proti stečajni masi brez pravnega učinka in je bilo zato toženki naloženo, da iz tega naslova plača stečajnemu dolžniku zadržano razliko do celotnega iztržka od prodaje rib. Od ugotovljene višine prejete kupnine pri končni prodaji rib je sodišče tako v gospodarskem sporu kot v tej pravdni zadevi odštelo stroške za vzrejo rib, za zavarovanje, za hladilniške storitve itd. in še upoštevalo, da je prva toženka na podlagi obravnavane pogodbe o prevzemu dolga tožniku že plačala znesek 3.000.000 SIT. Tako je bilo v gospodarskem sporu odločeno, da mora prva toženka zadržano razliko od iztržka prodaje vrniti stečajnemu dolžniku, v tej pravdni zadevi pa, da je iz tega razloga pogodba o prevzemu dolga izčrpana. V gospodarskem sporu pri Okrožnem sodišču v Kopru med stečajnim dolžnikom, prvotoženko in tožnikom pa je bilo s pravnomočno sodbo z dne 8.5.2000 pod opr. št. Pg 82/97-34 tudi ugotovljeno, da je obravnavana pogodba o prevzemu dolga proti stečajni masi brez pravnega učinka in je bilo zato tožniku naloženo, da mora plačati v stečajno maso na podlagi navedene pogodbe že prejetih 3.000.000 SIT.

Tožnik v tej pravdni zadevi vztraja, da pogodba o prevzemu dolga z dne 16.10.1995 še velja, da je bil celoten iztržek od končne prodaje rib znatno večji in da mora tožena stranka zato poleg že plačanih 3.000.000 SIT plačati tudi vtoževani znesek, in sicer na podlagi navedene pogodbe in hkrati še dejstva, da je bil tožnik solastnik ribje jate. To drugo okoliščino je tožnik začel zatrjevati šele kasneje med postopkom, dopolnjeval jo je tudi v pritožbi (s trditvami o prodaji tuje stvari in o svoji kasnejši odobritvi prodaje), saj je v začetku postopka svojo denarno terjatev utemeljeval le z dogovorjeno vrnitvijo vloženega denarja in s pogodbo o prevzemu dolga. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik še v reviziji vztraja pri pogodbi o prevzemu dolga, le da izvor tega dolga oziroma svoje terjatve utemeljuje predvsem z zatrjevanim solastništvom ribje jate. Pri takem izhodišču pa revizijsko sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču, da vprašanje solastnine na ribji jati ni pravno pomembno, ker je pogodba o prevzemu dolga že izčrpana. Če je dolžnik ribjo jato prodal brez sodelovanja tožnika kot solastnika, je sicer res šlo za prodajo tuje stvari, saj tožnik v kupoprodajni pogodbi ni bil udeležen. Prav neudeležba tožnika pa je tista okoliščina, ki ne utemeljuje neposrednega denarnega zahtevka tožnika kot solastnika za plačilo ustreznega dela kupnine proti kupcu, ker tožnik pač ni bil pogodbenik. Neudeležba solastnika bi lahko v razmerju do kupca utemeljevala le stvarnopravni zahtevek, ne pa obligacijskega. Tudi naknadna odobritev prodaje ne more utemeljiti neposrednega tožnikovega denarnega zahtevka proti kupcu, saj tožnik ni zatrjeval, da je bila kupna pogodba sklenjena tudi v njegovem imenu, taka trditev pa bi tudi sicer bila v nasprotju s pogodbo v spisu. Če je tožnik res naknadno odobril prodajo, to pomeni samo, da je tudi kot solastnik pristal v denarno izplačilo vrednosti svojega solastninskega deleža. Tak zahtevek je zaradi samovoljne prodaje imel prvenstveno proti drugemu solastniku, s sklenitvijo pogodbe o prevzemu dolga pa je pristal, da ta dolg plača druga oseba, torej prevzemnik in to na način, kot je določen v sami pogodbi. Ali povedano z drugimi besedami: ne glede na okoliščino, ali tožnikova terjatev izvira iz pogodbe o poslovnem sodelovanju ali iz zatrjevanega solastništva ribje jate, je obstajala najprej v razmerju do A. S. d.o.o. K., s kasnejšo sklenitvijo pogodbe o prevzemu dolga pa je tožnik pristal, da jo plača druga oseba na način, kot je določen v pogodbi. Okoliščina o tožnikovem solastništvu ribje jate zato ni pravno pomembna, saj ni imel kumulativno obeh terjatev, tiste iz pogodbe o poslovnem sodelovanju za vrnitev vloženega denarja v vzrejo ribje jate in druge iz naslova svojega solastništva iste ribje jate. Če je res prišlo do zatrjevanega dogovora o solastništvu, se je vrednost v vzrejo rib vloženega denarja odrazila v dogovoru o višini solastninskega deleža, terjatev iz pogodbe o poslovnem sodelovanju pa je prenehala. Zato revizija neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča o pravni nepomembnosti solastništva ribje jate. Ti sicer kratki, vendar zadostni razlogi niso obremenjeni s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da revizijski razlogi o tem, ali bi lahko oziroma moral in kako bi moral tožnik uveljavljati svojo terjatev v stečajnem postopku zoper prvotnega dolžnika, niso stvar tega pravdnega postopka.

Ker je tožnik kot upnik s pogodbo o prevzemu dolga pristal tudi, da prevzemnik dolg izplača le na pogodbeno dogovorjeni način, torej iz predvidenega iztržka od končne prodaje rib, je pravno pomembno le, ali tožena stranka lahko plača vtoževano terjatev na dogovorjeni način. Ugotovitev obeh sodišč je, da ne more, ker iztržka ni več oziroma ker je pogodba izčrpana. Ta ugotovitev temelji na dejanskih ugotovitvah, koliko denarja je pridobila s končno prodajo, koliko je plačala za stroške gojenja rib, hrane, zavarovanja in hladilniških storitev, koliko je že plačala tožniku in da mora vso razliko do pridobljene kupnine vrniti v stečajno maso. Zato iztržka nima več. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnim razlogom obeh sodišč, da zaradi izčrpanosti pogodbe oziroma točneje nemožnosti izrecno dogovorjenega načina plačila tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnik z vztrajanjem pri tožbenem zahtevku dejansko zahteva, da mu tožena stranka plača terjatev drugače, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno, taka zahteva pa je neutemeljena. Pogodba o prevzemu dolga torej tudi v razmerju med tožnikom kot upnikom in prvotoženko kot pravno naslednico prevzemnika dejansko ne učinkuje več, ker je ni mogoče izpolniti na dogovorjeni način, kakšno je njeno učinkovanje do stečajne mase prvotnega dolžnika, pa je bilo že pojasnjeno. Le v odgovor tožnikovim zavajajočim revizijskim trditvam revizijsko sodišče pojasnjuje, da je bil tožnik tudi stranka v enem od gospodarskih sporov in da mora tudi on vrniti v stečajno maso na podlagi obravnavane pogodbe o prevzemu dolga že prejetih 3.000.000 SIT.

Zaradi že omenjene prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP tožnik ne more izpodbijati dejanskih ugotovitev, na kakšen način je bila izčrpana kupnina od prodaje ribje jate, in tudi ne, kolikšna je bila kupnina. To zadnje skuša izpodbiti z uveljavljanjem procesnih kršitev, ker naj bi mu bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je to zaslišalo direktorja prve toženke V. M. kot stranko, tožnika pa ne, in sicer glede okoliščin o višini kupnine in o vsebini poslanega faxa, v katerem mu je toženka namesto plačila ponujala odstop višjih terjAtev. Revizija ponavlja svoje pritožbene trditve o teh okoliščinah in pritožbenemu sodišču očita, da o njih nima razlogov.

Uveljavljani procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku na prvi stopnji in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku na drugi stopnji nista utemeljeni. Zaslišanje le ene stranke praviloma ne pomeni onemogočanje obravnavanja pred sodiščem v smislu navedene procesne kršitve in tega ni pomenilo niti v obravnavani zadevi. Ob zaslišanju V. M. je bil na naroku 22.3.2002 prisoten tožnikov pooblaščenec in mu tudi postavil več vprašanj. Zato ni mogoče pritrditi revizijski tezi, da naj bi bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Poleg tega iz podatkov spisa ne izhaja, da naj bi bil V. M. direktor prve toženke. Predlagan je bil za zaslišanje kot priča, tako je bil vabljen in tudi zaslišan, tožnik oziroma njegov pooblaščenec pa temu nista ugovarjala in tudi nista opozorila, da naj bi šlo za direktorja. Na pritožbeni stopnji v zvezi z navedeno pričo in faxom ni prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima drugostopenjska sodba zadostne razloge, ki vsebujejo tudi oceno, kolikšen je bil iztržek od prodaje rib in zavrnitev drugačnih pritožbenih trditev. Pritožbeno sodišče mora v razlogih svoje sodbe v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Pritožbena trditev o faxu in njegovem pomenu ne more biti odločilna, saj naj bi šlo za pogajanja in ponudbo drugačnega načina poplačila, na kar pa tožnik ni pristal. Ponudba med pogajanjem iz več razlogov ne more dokazovati višine obstoječega dolga, saj je lahko odraz medsebojnega popuščanja zaradi hitrejše in mirne rešitve spora ter je dana le pogojno, lahko je drugačen način plačila dejansko težji (odstopljene so lahko težko izterljive terjatve in je zato znesek drugačen, kot naj bi bilo po izpovedi priče tudi v tem primeru) itd. O pomanjkanju odločilnih dejstev v pritožbeni sodbi torej ni mogoče govoriti.

Tudi v reviziji očitana relativna procesna kršitev iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, do katere naj bi prišlo pred sodiščem druge stopnje, ni utemeljena. Tak očitek praviloma pomeni dejansko uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa procesne kršitve in je tudi praviloma naperjen proti dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Očitek te procesne kršitve sodišču druge stopnje pa je v reviziji premalo konkretiziran, da bi terjal podrobnejši odgovor.

Končno revizija neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in procesno kršitev v zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije druge toženke. Tožbeni zahtevek proti obema toženkama je temeljil na trditvah o prevzetem dolgu s pogodbo z dne 16.10.1995, ki jo je kot prevzemnik sklenil H. p.o., in na nadaljnji trditvi, da naj bi bili obe toženki pravni naslednici prevzemnika. Pravno nasledstvo prve toženke ni bilo sporno, pravno nasledstvo druge toženke pa po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni dokazano. Ob pravkar povzeti trditveni podlagi tožbenega zahtevka revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravno pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da vprašanje pravnega nasledstva druge toženke ni pomembno. Niti izkazana pravna naslednica tožniku na podlagi pogodbe o prevzemu dolga zaradi že pojasnjenih razlogov ne dolguje ničesar. Ali malo drugače: tudi če bi bilo dokazano, da je hkrati s prvo toženko pravna naslednica prevzemnika dolga še druga toženka, bi bil tožbeni zahtevek proti njej zavrnjen iz enakih razlogov, kot je bil tožbeni zahtevek proti prvi toženki. Pritožbenemu sodišču zato ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih o pravnem nasledstvu druge toženke.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.