Jedro

Zahtevka za plačilo dodatka za povečan obseg dela ni mogoče obravnavati kot denarno terjatev, ki bi jo tožnik lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem, saj mora predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora z javnim uslužbencem sprejeti poseben sklep, v katerem se določi višina dodatka in čas, v katerem dodatek javnemu uslužbencu pripada.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se toženi stranki naloži, da mu plača dodatek k plači za povečan obseg dela in nadpovprečno obremenitev v višini 60 % njegove izhodiščne plače in sicer v bruto znesku 2.095,23 EUR, od tega zneska odvede in plača vse zakonsko določene prispevke ter neto znesek dodatka izplača na račun pooblaščenca tožnika, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečne zapadlosti posameznega plačila dodatka k plači, to je od vsakega 5. dne v mesecu (1. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 304,32 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007 in 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožniku ponujenega dogovora o plačilu dela ob predsedovanju Slovenije EU ne šteje za priznanje dolga in zakaj v tej zvezi ne pridejo v poštev pravila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) o pripoznavi dolga. Sodišče prve stopnje tudi ni utemeljilo pomena korespondence, ki izkazuje potek pogajanj med toženo stranko in predstavniki policistov. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka na zahtevo policistov po višjem plačilu ni odgovorila. Tožena stranka je odgovor smiselno podala 24. 7. 2008, še pred tem pa je ponudila dogovor glede plačila in priznala svojo obveznost, pri tem pa v okviru nadaljnjih pogajanj tožniku ni dala pravnega pouka o njegovih pravicah in nadaljnjih postopkih. Tožnik s tožbo uveljavlja dodatek za povečan obseg dela, vendar sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni raziskovalo. Tožnik v času napotitve na delo na Brdo ni opravljal rednih nalog, temveč je opravljal naloge varovanja Kongresnega centra Brdo, kar ni njegova redna naloga, delo pa je moral opravljati tudi 12 ur, kar ni njegov običajni delovnik. V kolikor tožnik res ni upravičen do plačila dodatka za delo pri projektu predsedovanja Republike Slovenije Evropski uniji, pa je upravičen do plačila dodatka za delo pri posebnem projektu. Glede na količino dela oziroma glede na vse opravljene nadure bi plačilo vsekakor moralo biti večje kot 70,00 EUR neto na mesec. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati druge policiste, ki so prav tako sodelovali pri projektu predsedovanja EU in ki bi lahko izpovedali, kakšno delo so opravljali, koliko časa, ali so opravljali tudi nadure, koliko več napora so morali vložiti v svoje delo in podobno, prav tako pa bi bilo potrebno zaslišati priče, ki so sodelovale na pogajanjih glede plačila za povečano delovno obremenjenost in večji obseg opravljenega dela. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik uveljavljal „nečisto“ denarno terjatev. Tožnik je sicer res zahteval plačilo dodatka za povečan obseg dela oziroma za nadpovprečno obremenjenost, poleg tega pa je zahteval tudi plačilo nadurnega dela. V času predsedovanja EU so policisti delali praviloma po 12 ur in več na dan, kar pa ni zavedeno v nobenih uradnih evidencah, saj ima tožnik na plačilnih listih upoštevan zgolj 8 urni delavnik, zato je upravičen do plačila nadurnega dela. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, to je policistov in drugih, ki so opravili delo na območju Kongresnega centra Brdo v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Zahtevek za plačilo nadurnega dela predstavlja čisto denarno terjatev, glede katere je na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) dovoljeno neposredno sodno varstvo. Jezikovni razlagi določb 24. in 25. ter 96. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007), kakršno je uporabilo sodišče prve stopnje, pa nasprotuje postopanje drugih državnih organov, ki so odločbe oziroma sklepe o plačilu dodatka izdajali za nazaj. Posledično je potrebno zavzeti stališče, da je tožena stranka s ponujenim dogovorom tudi po izteku rokov za sodno varstvo priznala svojo obveznost do tožnika. Tudi ni pravno utemeljeno pričakovati, da bi ob nestrinjanju s ponujenim dogovorom tožnik sprožil postopek pred pritožbeno komisijo, saj je bil dogovor, kot tudi korespondenca tožene stranke, brez pravnega pouka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožnik ni izpolnil procesne predpostavke, ki se zahtevka pri institutu plačila dodatka za povečan obseg dela. Višina tega dodatka ni vnaprej določena, temveč jo v skladu z določbo 26. člena ZJU v pisnem sklepu določi predstojnik, zato dodatek za povečan obseg dela ne predstavlja čiste denarne terjatve. Tožnik je skupaj še z 64 drugimi javnimi uslužbenci dne 6. 5. 2008 sicer podal zahtevo za varstvo pravic, vendar pa tožena stranka nanjo ni odgovorila, zato bi tožnik moral vložiti pritožbo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v roku 8 dni od dneva izteka roka za odgovor, česar pa ni storil. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da dogovor o opravljanju povečanega obsega dela ni imel pravnega pouka. Gre za dvostranski akt, ki ga podpišeta obe stranki, zato toženi stranki, ki je ta dogovor sicer pripravila, ni bilo potrebno napisati pravnega pouka. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka smiselno podala odgovor na zahtevo po višjem plačilu, saj gre v resnici za odgovor sindikatu oziroma g. D.B.. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik upravičen do dodatka za delo pri posebnem projektu, v kolikor ni upravičen do plačila dodatka za delo pri projektu predsedovanja RS EU. Tožnik med napotitvijo ni opravljal odrejenih nalog poleg svojega dela, ampak namesto svojega dela, pri čemer so mu bili izplačani vsi pripadajoči dodatki (za nadurno delo, za pripravljenost na domu, za delo v nedeljo in praznike in podobno). Predstojnik tožene stranke je odločitev, da se javnemu uslužbencu ponudi pisni dogovor o povečanem obsegu dela, sprejel izključno zaradi okoliščin, ki spremljajo konkretno napotitev (to je vožnja v drug kraj opravljanja dela ipd.) in ne zaradi same vsebine in obsega dela, ki ga je tožnik opravljal med napotitvijo. Tožnik ni upravičen do izplačila dodatka za povečan obseg dela po 4. točki 2. člena Uredbe o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela (Ur. l. RS, št. 48/2006, v nadaljevanju uredba), to je za delo pri projektu predsedovanja Republike Slovenije EU, saj je bila uredba v delu, ki se nanaša na nagrajevanje dela pri predsedovanju, pripravljena na podlagi pravil o kadrovanju in urejanju pravic iz delovnega razmerja za javne uslužbence, ki bodo delo v projektu predsedovanja EU 2008 opravljali v Ljubljani. Ta pravila je sprejela Vlada Republike Slovenije na svoji redni 54. seji dne 22. 11. 2005. Tako uredba kot pravila določata najvišjo dovoljeno višino plačila za povečan obseg dela, pravila pa tudi izrecno določajo krog oseb, ki so upravičene do izplačila dodatka. V okviru MNZ in policije so bili že v letu 2007 določeni posamezniki, ki so tovrstne naloge opravljali v projektu predsedovanja (gre za približno 80 javnih uslužbencev ministrstva in policije) in samo ti so bili v skladu s pravili nagrajevani na podlagi 96. člena ZJU v povezavi s 4. točko 2. člena Uredbe. V zvezi z navedbo tožnika, da je s tožbo zahteval plačilo nadurnega dela, ki mu doslej ni bilo plačano, pa je potrebno poudariti, da bi moral tožnik v skladu s 180. členom ZPP natančno navesti vsa pravno relevantna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, česar pa ni storil. Že zgolj dejstvo, da je tožnik tožbeni zahtevek opredelil kot 60 % svoje izhodiščne bruto plače mesečno, kaže na to, da je tožnik zahteval dodatek za povečan obseg dela in ne plačilo nadur. V kolikor bi tožnik zahteval le plačilo nadur in dodatka v tožbi sploh ne bi omenjal, bi sodišče prve stopnje takšno tožbo kot nesklepčno moralo vrniti v dopolnitev tožniku, saj višine tožbenega zahtevka ne bi moglo preveriti, ker tožnik ni zatrjeval števila opravljenih nadur. Tožnik je navajal, da zahteva poleg dodatka še plačilo nadurnega dela, tožbenega zahtevka pa glede na novo trditveno podlago ni povečal, pa bi ga logično moral, je sodišče pravilno odločilo, da je predmet tožbe le dodatek in ne plačilo nadurnega dela. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopka pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožnika, da je tožena stranka s ponudbo dogovora pripoznala dolg, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana tudi takrat, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo pri vprašanju, ali je tožba dovoljena. Celo v primeru, če bi tožena stranka z dejanji pred vložitvijo tožbe v resnici pripoznala dolg, bi to lahko vplivalo kvečjemu na zastarane terjatve, ne more pa vplivati na presojo, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. Tožba ni bila zavržena zaradi tega, ker bi tožbeni zahtevek zastaral (iz tega razloga bi bil tožbeni zahtevek lahko kvečjemu zavrnjen), ampak zaradi tega, ker ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, to je, ker ni bil izčrpan predhodni postopek pri toženi stranki na podlagi določb ZJU.

Sicer pa je stališče tožnika glede pripoznave dolga povsem zmotno. Ponudbe dogovora o opravljanju povečanega obsega dela, nikakor ni mogoče šteti za pripoznavo dolga v smislu določbe 364. člena OZ. V skladu s sodno prakso pripoznanje dolga pretrga zastaranje samo, če je izjava jasna in določna. Ponudba dogovora, po katerem bi tožnik (enako kot ostali policisti) za vsak mesec napotitve na varovanje Kongresnega centra Brdo prejel dodatek v višini 100,00 EUR bruto, ne pomeni pripoznave dolga iz naslova dodatka za povečan obseg dela za delo pri projektu predsedovanja Republike Slovenije EU. Gre za ponudbo, ki je bila dana v okviru pogajanj tožene stranke s sindikatom oziroma podpisniki zahteve z dne 6. 5. 2008. Ponudba dogovora tako dokazuje le obstoj spora in poskus tožene stranke, da ta spor reši z dogovorom, ne more pa pomeniti pripoznave dolga, še manj pa pomeni, da temelj terjatve ni sporen.

Nebistvene so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka z dopisom z dne 24. 7. 2008 (A/10) smiselno odgovorila na zahtevo tožnika in ostalih policistov z dne 6. 5. 2008 (priloga B/4). Celo če bi bilo to res, to še vedno ne bi spremenilo dejstva, da tožnik z zahtevkom, kakršnega je oblikoval, ne bi mogel zahtevati varstva pred sodiščem, če poprej zoper ta akt ni vložil pritožbe. V skladu s 4. odstavkom istega člena je sodno varstvo pred delovnim sodiščem zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Seveda pa ima tožena stranka prav, ko opozarja, da njenega dopisa z dne 24. 7. 2008 ni mogoče šteti za sklep, s katerim bi tožena stranka odločila o tožnikovi zahtevi za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, zaradi česar bi tožnik pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja moral vložiti v 15 dneh po preteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU, v katerem bi tožena stranka na podlagi njegove zahteve morala odpraviti kršitev oziroma izpolniti svoje obveznosti. Tožnik tega ni storil, temveč je vložil tožbo neposredno na sodišče, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče njegovo tožbo moralo zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke.

Celo v primeru, če bi šlo pri dopisu tožene stranke, naslovljenem na D.B. iz Policijskega sindikata v resnici za odgovor tožene stranke na zahtevek tožnika, bi odsotnost pravnega pouka na tem odgovoru ne mogla povzročiti drugačne odločitve v tem sporu. Kljub odsotnosti pravnega pouka, bi tožnik moral vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Slovenije in tožbe ne bi mogel vložiti neposredno na sodišče. Tudi za dodatek za delo pri posebnih projektih (2. točka 2. člena uredbe) velja, da se višina dodatka določi s posebnim sklepom. To je nenazadnje tudi izrecno predvideno v tretjem odstavku 4. člena uredbe, ki določa, da se višina dodatka za plačilo dela iz 2. točke 2. člena določi v skladu s kriteriji oziroma merili posameznega projekta. Zaradi navedenega tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi mu sodišče prve stopnje vtoževani znesek moralo dosoditi na tej pravni podlagi, saj mora biti tudi za takšen zahtevek izpolnjena procesna predpostavka iz drugega odstavka 25. člen ZJU.

Domnevno ravnanje drugih državnih organov, ki naj bi sklepe o plačilu dodatka po uredbi izdajali za nazaj, ne more vplivati na dolžnost sodišča, da uporabi citirane določbe ZJU o procesnih predpostavkah za sodbo varstvo. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovim navedbam o domnevnem nasprotju med ravnanjem drugih državnih organov in sodno razlago določb 24. in 25. člena ZJU.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi tožnik vtoževal denarno terjatev, zaradi česar naj bi v poštev prišla določba četrtega odstavka 204. člena ZDR, o tem, da delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz tožbe je razvidno, da tožnik kot pravni temelj za dodatek navaja določbo 4. točke 2. člena uredbe oziroma prvega odstavka 91. člena ZJU. Slednji je sicer prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-F, Ur. l. RS, št. 68/2006), kar pomeni, da tožnik kot pravno podlago za dodatek v resnici uveljavlja določbo prvega odstavka 22. a člena ZSPJS-F. Ta določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost tudi za povečan obseg opravljenega dela, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Ne glede na pravno podlago pa v vsakem primeru velja, da zahtevka za plačilo dodatka za povečan obseg dela ni mogoče obravnavati kot denarno terjatev, ki bi jo javni uslužbenec lahko uveljavljal neposredno na sodišču. To je razvidno že iz določb 22. a člena ZSPJS-F o tem, da pisna odločitev o povečanem obsegu dela ter plačilo za povečan obseg dela sprejme predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pismenega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oziroma direktorjem ali javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela, ki ga lahko skleneta za daljše obdobje, kakor tudi iz določbe 5. člena uredbe. Ta določa, da predstojnik s sklepom določi višino dodatka in čas, za katerega dodatek pripada javnemu uslužbencu. Z uredbo so dodatki predvideni v določenem razponu in jih že zato ni mogoče neposredno vtoževati kot denarno terjatev.

Glede na takšno ureditev dodatka za povečan obseg dela, je brezpredmetna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo tožnikovega zahtevka s stališča dodatka za povečan obseg dela, ampak samo s stališča dodatka za povečan obseg dela za delo na projektu predsedovanja Republike Slovenije EU.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, saj ob ugotovitvi, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, okoliščine opravljanja dela, o katerih naj bi izpovedale zaslišane priče, ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu. Enako velja tudi glede okoliščin pogajanj in dogovarjanj v zvezi z domnevnim neenakopravnim obravnavanjem policistov pri izplačevanju dodatkov na podlagi uredbe.

Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi tožnik zahteval plačilo nadurnega dela, saj kaj takšnega iz tožbe ne izhaja. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2009 sicer res navedel, da ob dodatku za povečan obseg dela oziroma za nadpovprečno obremenjenost zahteva tudi plačilo nadurnega dela, vendar tožbenega zahtevka takrat ni spremenil. Domnevno opravljene nadure je tožnik v zadnji točki te pripravljalne vloge uporabil le kot argument, da je dejansko upravičen do vtoževanega dodatka, saj je opravil večji obseg dela, zaradi česar je bil še dodatno obremenjen. Tožnik se je na nadurno delo skliceval zgolj zato, da bi utemeljeval, da gre v tej zadevi za denarno terjatev in je s tem odgovarjal na predlog tožene stranke, da naj sodišče prve stopnje tožbo zavrže. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da bi tožnik moral, že v tožbi ali pa vsaj v prvi pripravljalni vlogi navesti, koliko nadur je opravil in opravljeno delo tudi časovno opredeliti. Že to, da je tožnik zahteval plačilo 60 % svoje izhodiščne bruto plače mesečno, z utemeljitvijo, da so takšen dodatek na podlagi uredbe prejemali tudi ostali javni uslužbenci s primerljivim izhodiščnim količnikom, kaže na to, da je tožnik dejansko zahteval plačilo dodatka za povečan obseg dela in da ni zahteval plačila nadur.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi nisi podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na tožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo strank, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na tožbo ni bil potreben za ta spor in ni prispeval k pravilni odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.