Jedro

Pasivno legitimiran v sporu zaradi varstva služnostne pravice je tisti, ki neutemeljeno preprečuje ali moti lastnika gospodujoče stvari pri izvrševanju služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan s poti, ki vodi preko zemljišča parc.št. 473/1, vl.št. 914 k.o. S. odstraniti gradbeni oder in tako vzpostaviti pot v vozno stanje. Toženec je dolžan povrniti tožnici 9.900,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP) in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevek tožnice na ugotovitev obstoja stvarne služnostni je bil v pravdi, pravnomočno zavrnjen. V predmetni pravdi pa je sodišče tožbenemu zahtevku proti pričakovanju ugodilo. Sodba nima razlogov v smeri ugovora zgrešene pasivne legitimacije. Sodišče se je zadovoljilo samo z dokazom z zaslišanjem strank, ki je po ZPP drugotnega pomena. Pritožba predlaga več dokazov, ki naj jih sodišče izvede. Posledica pomanjkljivega dokaznega postopka je zaključek, da naj bi K. že zadnjih 100 let po sporni poti vozili s traktorjem.

Sodišče dobe izvrševanja služnosti ne ugotavlja. Izpovedbo toženca glede uporabnosti nove poti uporabi sodišče povsem drugače, kot je izpovedal. Toženec je samo solastnik parcele št. 473/1 k.o. S.. Na parceli skupaj z ženo gradita stanovanjsko hišo, gradbeni oder sta postavila skupaj in predstavlja skupno lastnino. Sodišče pri ugotavljanju služnosti ni izhajalo iz določil člena 57 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 - v nadaljnjem besedilu ZTLR).

Izvod pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (člen 359/1 ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena kritika v zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo, ker je ugotovilo, da je gradbeni oder, ki pot zapira, postavil prav toženec. Pritožbeni očitek, kako je sodišče prve stopnje povzelo izpoved toženca glede uporabnosti nove poti, ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ne gre za pravotvorno dejstvo v sporu in tako ni vzročne zveze s pravilnostjo in zakonitostjo prvostopne sodbe. Člen 264/2 ZPP res določa subsidiaren značaj dokaza z zaslišanjem strank. Razlog za takšno opredelitev je v nezanesljivosti tega dokaza. Ker pa je o vseh odločilnih dejstvih izpovedal toženec zaslišan kot stranka (ni pa verjeti, da bi govoril neresnico v svojo škodo), je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (člen 10 ZPP), in ni izvajalo še drugih dokazov. Na podlagi presoje zaslišanja pravdnih strank in ostalih izvedenih dokazov (člen 8 ZPP) je prvo sodišče s stopnjo prepričanja ugotovilo vsa dejstva, pomembna za pravilno in zakonito odločitev v sporu. Pri tem, ali šteje neko dejstvo za dokazano, pa sodišče ni vezano na pravila, ki bi mu predpisovala, kaj naj šteje za res (dokazna pravila). Tako ni procesne ovire za ugotovitev vseh odločilnih dejstev tudi zgolj z zaslišanjem tožnika in toženca kot pravdnih strank. V pritožbi uveljavljane procesne kršitve tako niso podane. Preizkus izpodbijane sodbe, glede ostalih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (člen 365/2 ZPP) pa pokaže, da tudi te kršitve niso podane.

Neutemeljeno pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 355. ZPP. Trditev, da sta gradbeni oder postavila skupaj toženec in njegova žena, je pritožbena novota brez dokazne ponudbe (člen 352/1 ZPP). Takšno stališče pa je tudi v izrecnem nasprotju s izpovedbo toženca (list.št. 18), kdo je postavil gradbeni oder, ki zapira služnostno pot. Vprašanje skupne lastnine gradbenega odra pa ni pomembno za odločitev v sporu, saj je subjekt zatrjevane obveznosti tisti, ki neutemeljeno preprečuje ali moti lastnika gospodujoče stvari pri izvrševanju stvarne služnosti (člen 57 ZTLR). Lastništvo ovire, s katero je toženec preprečil izvrševanje služnosti, ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka za varstvo služnostne pravice med pravdnima strankama.

Pritožba spregleda, da predmet spora ni ugotovitev, pač pa le varstvo služnostne pravice. Zato ni treba, da kot toženca nastopata v pravdi oba skupna lastnika, saj ne gre za nujno oziroma enotno sosporništvo (člen 201 ZPP). Obstoj služnostne pravice je sodišče prve stopnje reševalo le kot predhodno vprašanje (člen 12/1 ZPP). Glede na subjektivne meje pravnomočnosti sodba ne veže tretjih oseb, ki v pravdi niso sodelovale (člen 334/2 ZPP). Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo tudi svojo odločitev, kjer je bil tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve obstoja služnosti zavrnjen zgolj zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ker ni bila tožena prava stranka (po materialnem pravu).

Prvostopna ugotovitev, da so K. zadnjih 100 let vozili po sporni poti tudi s traktorjem, je zgolj lapsus calami. Vsakomur je jasno, da takšnih prevznih sredstev in kmetijske mehanizacije takrat še ni bilo. Toženec pa je povedal, kar ima odmev tudi v izpodbijani sodbi, da so K. vedno imeli pri hiši voz, saj imajo kmetijo. Toženčevo priznanje (list.št. 18), da so tožnica in njeni predniki res vozili po sporni poti (ne da bi toženec te vožnje časovno omejil) pokaže, da se prvostopna ugotovitev o času voženj nanaša na vožnje z živalskimi pregami za gospodarske potrebe kmetije. Tako ne drži pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dobe izvrševanja služnosti. Netočno pa pritožba povzema obrazložitev sodbe prve stopnje z ugotovitvijo, da je toženčeva žena vožnjam nasprotovala. Iz izpovedi toženca izhaja le, da se je njegova mati protivila razširitvi služnosti, ni pa branila voženj po sami trasi poti. Te prvostopne ugotovitve, ki imajo oporo v presoji izvedenih dokazov, zadoščajo za pravilno in zakonito odločitev v sporu. Nobeno dopolnjevanje dokaznega postopka ni potrebno. Ugotovljena dejstva potrjujejo s priposestvovanjem pridobljeno stvarno služnost poti (člen 54 ZTLR). Ker je toženec s vtoževanim ravnanjem preprečil izvrševanje služnostni, je izpodbijana odločitev tudi materialno pravno pravilna (člen 57 ZTLR).

Ker tako niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (člen 368 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je zajet v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni povračilne stroškovne obveznosti tožnice (načelo uspeha v pravdi - člen 154 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je zato odpadel (člen 166/1 ZPP).

Določila ZTLR in ZPP so uporabljena na podlagi člena 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).