Jedro

Plačilna nesposobnost ne predstavlja nezmožnosti izpolnitve ne po 137. členu ZOR (ki nastopi iz objektivnih razlogov, ko je predmet izpolnitve na primer uničen in podobno, ali iz subjektivnih razlogov, ko nastopi smrt stranke in podobno), niti ne nezmožnost izpolnitve po 354. členu ZOR (ki je možna predvsem pri individualno določenih izpolnitvah).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati vrednost 30.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in mu povrniti pravdne stroške, ker je ugotovilo, da tožnik sam ni izpolnil pogodbenih obveznosti in da zato nima pravice do povrnitve dvojne are, ki jo je dal tožencu. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba razveljavi. V revizijskih razlogih ponavlja, da je že med postopkom zatrjeval, da ni mogel izpolniti pogodbene obveznosti, ker ni dobil pričakovanega kredita. Gre za nemožnost izpolnitve, za katero ni kriv. Pri tem je pomembno, da je toženec že pri sklenitvi pogodbe vedel, da bo tožnik del kupnine plačal s kreditom.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljena na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta se pravdni stranki 10.3.1994 dogovorili, da bo tožnik do 30.4.1994 plačal tožencu za kupljene stroje za izdelovanje in pakiranje strogo sterilnih zobotrebcev, stroje za izdelovanje palčk za ražnjiče in palčk za mlečni sladoled ob izročeni ari 15.000,00 DEM še preostanek kupnine 85.000,00 DEM. Sodišče prve stopnje je dalje ugotovilo, da tožnik preostanka kupnine 85.000,00 DEM dne 30.4.1994 ni plačal, ker ni prejel kreditov od sklada za razvoj malega gospodarstva, kot je mislil, in zato ni imel denarja. Za neizpolnitev predpogodbe, kot sta stranki naslovili svoj dogovor, je bil po presoji sodišča prve stopnje odgovoren tožnik in zato njegov zahtevek na vrnitev are 15.000,00 DEM v dvojnem znesku, ki si jo je utemeljeno zadržal toženec, ni utemeljen. Navedeno pravno presojo spora je pritožbeno sodišče sprejelo ter zato zavrnilo tožnikovo pritožbo. V razlogih svoje sodbe pa je poudarilo, da se je toženec v skladu z določilom prvega odstavka 80. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR zadovoljil s prejeto aro ter da glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnikov zahtevek na plačilo dvojne are ni utemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča druge stopnje, ki je sprejelo zaključke sodišča prve stopnje, pravilna. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zaključek, da sta stranki sklenili kupno pogodbo (in ne predpogodbo, saj sta ob vseh elementih, ki jih taka pogodba mora vsebovati, dogovorili tudi rok izpolnitve pogodbe, to je plačilo kupnine). S pogodbo se je tožnik zavezal plačati tožencu preostanek kupnine do 30.4.1994 in te obveznosti nesporno ni izpolnil iz razlogov na svoji strani (na svojo plačilno nesposobnost mora dolžnik računati). Odločilno pri presoji je, da vezanosti izpolnitve obveznosti na odobritev kredita tožnik v postopku na nižjih stopnjah ni dokazal. Plačilna nesposobnost ne predstavlja nemožnosti izpolnitve ne po 137. členu ZOR (ki nastopi iz objektivnih razlogov, ko je predmet izpolnitve na primer uničen in podobno, ali iz subjektivnih razlogov, ko nastopi smrt stranke in podobno), niti ne nemožnost izpolnitve po 354. členu ZOR (ki je možna predvsem pri individualno določenih izpolnitvah). Tožnikova revizija v izvajanjih, da za izpolnitev pogodbe ni odgovoren, tako ni utemeljena.

Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik pogodbe ni izpolnil iz razlogov na svoji strani, je imel toženec pravico izbire med zadržanjem are, ki jo je dal tožnik, in zahtevkom za izpolnitev pogodbe. Po določilu prvega odstavka 80. člena ZOR sme namreč pogodbi zvesta stranka po lastni izbiri zahtevati, ali izpolnitev pogodbe ali pa se zadovoljiti s prejeto aro, če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako toženec smel zadržati prejeto aro (15.000,00 DEM). Te ugotovitve hkrati potrjujejo neutemeljenost tožnikovega zahtevka proti tožencu, da mu vrne dvojno aro, ker za neizpolnitev pogodbe ni bil odgovoren toženec ampak tožnik sam. Materialnopravno je bilo tako v postopkih na nižjih stopnjah pravilno odločeno o tožnikovem tožbenemu zahtevku. To pomeni, da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Uradoma upoštevnih kršitev iz 386. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo. Neutemeljeno tožnikovo revizijo je zato zavrnilo (393. člen ZPP).