Jedro

Tožnik v stečajnem postopku v roku ni prijavil denarnih terjatev, ki jih je toženka poravnala po pravnomočni sodbi, ki je bila kasneje v revizijskem postopku razveljavljena. Tožnik je od dneva, ko je bil njegovemu pooblaščencu vročen revizijski sklep, vedel, da njegove denarne terjatve ne veljajo več kot pravnomočno ugotovljene, ampak so sporne (plačilo denarnih prejemkov iz delovnega razmerja in nadomestila plač, ki jih je tožnik prejel v določenem obdobju), zato bi jih v stečajnem postopku, ki je bil uveden zoper toženo stranko, moral prijaviti. Ker tega ni storil, se šteje, da je njegova terjatev nasproti toženi stranki v tem delu prenehala (5. odstavek 296. člena ZFPPIPP). Tožnik tako nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova bruto plač in zakonskih zamudnih obresti od neto plač za vtoževano obdobje, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči. Obveščanje delodajalca o razlogih za neprihod na delo je dolžnost delavca. Če delavec ob opustitvi te dolžnosti na naslovih, ki jih sporoči delodajalcu, niti ni dosegljiv, kar je pokazal konkretni dokazni postopek, njegova odsotnost pa presega 5 zaporednih delovnih dni, je podan utemeljen odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj se tožnik ni javil na delo pri toženi stranki, prav tako pa tudi ni sporočil razloga za neprihod na delo oziroma za toženo stranko kljub pozivom ni bil dosegljiv več kot 5 dni. Podan je tudi drugi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Samovoljno prenehanje prihajanja na delo pomeni za delodajalca hudo kršitev pravic iz delovnega razmerja. Direktor je tudi izpovedal, da zaradi tožnikove neodzivnosti ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2010 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Z izpodbijanim sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo denarnih prejemkov iz delovnega razmerja in nadomestila plače, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila in na plačilo davkov in prispevkov od nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja dne 31. 5. 2010 do vključno oktobra 2011. Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, oziroma da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika ter odloči o pritožbenih stroških tožnika. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ocenilo dejansko stanje glede razloga odsotnosti z delovnega mesta tožnika. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ker naj delavec ne bi delodajalca obvestil o razlogih svoje odsotnosti, ne drži. Delavec je sicer zavezan, da obvesti delodajalca, kdaj se mu zaključi stalež bolnih in iz navedb direktorja in A.A. je potrebno pritrditi navedbam tožnika, da je delodajalca obvestil o zaključku staleža bolnih in prosil, da mu povedo, na katero gradbišče naj se zglasi na delo. Tožnik je vedel, da se mora oglasiti na delo po zaključku staleža bolnih in on je tisti, ki je o tem obvestil delodajalca. Delodajalec je sam povedal, da naj bi delavec koristil višek delovnih ur ter star dopust. Delodajalec je tisti, ki vodi evidenco nadur in evidenco o letnem dopustu in je zavezan do februarja tekočega leta obvestiti delavca o višini letnega dopusta, ki mu pripada. O letnem dopustu, ki ga ni izkoristil, ga mora delodajalec obvestiti, do kdaj ga mora izkoristiti, prav tako o višku ur, ki niso plačane kot nadure. Trditev tožene stranke, da je bil delodajalec obveščen, kdaj mu je prenehal bolniški stalež, ni prerekana in delavec, ko je čakal na delo, ni prejemal plačila za prevoz, da bi šel fizično iz kraja B. v kraj C., saj bi za to potreboval v eno smer 4 ure, da bi se delodajalcu osebno javil na sedežu družbe zgolj zato, da mu sporoči, da mu je prenehal bolniški stalež in da bi mu povedal, na katero gradbišče naj se zglasi. Izkazano je, da je bila komunikacija med toženo stranko, kadrovsko službo, delovodjo gradbišč in z delavci glede oblikovanja ekip, ki so delale na posameznem gradbišču, izključno telefonska. Očitno je šlo v konkretni zadevi za to, da delodajalec ni imel dela in delavca ni poslal na delo. Delodajalec je tako točno vedel, kdaj je delavcu prenehal stalež bolnih in koliko je še neizrabljenega dopusta in viška ur do 12. 5. 2010. Torej bi delodajalec nujno moral obvestiti delavca o tem, kdaj se mu višek ur in dopust izteče, saj delavec natančne evidence ni imel. Glede na dejstvo, da ni šlo zgolj za odsotnost zaradi bolniškega staleža, temveč tudi iz razloga viška ur in dopusta, kar je bilo vse združeno in je bila odsotnost delavca z delovnega mesta daljša, ni mogoče pričakovati, da bo delavec sam vodil natančno evidenco, kdaj se mora zglasiti na delo. Tožnik je delodajalca ravno iz tega razloga, ker ni vedel, kdaj se mora javiti na delo, klical tedensko, saj ni imel nobenega razloga, da se na delovnem mestu ne bi javil. Tožnik ima tudi interes, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku v delu plačila denarnih prejemkov iz delovnega razmerja in plače, ker je dejansko ta plačila po izvršilnem postopku prejel, le-ta pa v nasprotnem izvršilnem postopku tožena stranka terja od tožnika. Tožnik sicer ne terja denarja temveč pravico iz tega razmerja, to je, da mu teče delovna doba in se vpiše v delovno knjižico. V kolikor sodišče odloča, kot konkretno je, tožnik izgubi pravice, ki mu gredo iz tega naslova in tožena stranka ima temelj za zahtevek zoper tožnika na vračilo plač in prispevkov. Sodišče je na podlagi revizijske odločitve v ponovnem postopku odločalo le še o utemeljenosti odpovednega razloga. Pri tem je zaključilo, da je zahtevek tožnika delno neutemeljen, deloma pa tožnik zanj ne bi imel pravnega interesa iz razloga, ker ni v stečaj prijavil sporne terjatve, čeprav je bil stečaj nad toženo stranko začet po prejemu revizijske odločbe. Meni, da je sodišče v ponovljenem postopku spregledalo napotilo Vrhovnega sodišča, da odpoved delodajalca ni zakonita, če delodajalec ne izkaže, da je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poskušal vzpostaviti stik z delavcem. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, ni storilo in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske zaključke glede vprašanja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbi toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 366/2010 z dne 16. 3. 2011 enkrat že odločalo. Pritožbo tožene stranke zoper navedeno sodbo je s sodbo opr. št. Pdp 459/2011 z dne 1. 9. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, poleg tega pa odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizija, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 301/2011 z dne 22. 5. 2012 sodbo sodišča druge stopnje in ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (vključno s sklepom o povrnitvi stroškov postopka) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje, upoštevajoč napotila v sklepu Vrhovnega sodišča RS, ugotovilo naslednje dejansko stanje: - tožnik je bil na podlagi pravnomočne sodbe (ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena) sprejet nazaj na delo in tožena stranka mu je v izvršilnem postopku tudi izplačala neto plače; - zoper toženo stranko je bil dne 27. 8. 2012 uveden stečajni postopek, zato je toženka ugovarjala, da tožnik nima več pravnega interesa za predmetni postopek, ker terjatev iz tega postopka ni prijavil v stečajno maso; - tožnik svoj pravni interes v predmetnem postopku utemeljuje z dejstvom, da je toženka po razveljaviti pravnomočne sodbe od tožnika zahtevala vračilo izplačanih plač in vložila predlog za nasprotno izvršbo; - tožnik v stečajnem postopku v roku ni prijavil denarnih terjatev, ki jih je toženka poravnala po pravnomočni sodbi (od 31. 5. 2010 do vključno oktobra 2011).

Tožnik je dne 6. 6. 2012, ko je bil njegovemu pooblaščencu vročen revizijski sklep, vedel, da njegove denarne terjatve ne veljajo več kot pravnomočno ugotovljene, ampak so sporne (plačilo denarnih prejemkov iz delovnega razmerja in nadomestila plač, ki jih je tožnik prejel od 31. 5. 2010 do vključno oktobra 2011) in bi jih tožnik v stečajnem postopku moral prijaviti. Ker tožnik svojih denarnih terjatev ni prijavil, se šteje, da je njegova terjatev nasproti toženi stranki v tem delu prenehala (5. odstavek 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami). Tožnik tako nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova bruto plač in zakonskih zamudnih obresti od neto plač za obdobje od prenehanja delovnega razmerja, to je od 31. 5. 2010 do oktobra 2011, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo v tem delu zavrglo, skladno z 274. členom ZPP.

V stečajnem postopku pa ni potrebno prijaviti nedenarnih terjatev, ker te ne morejo vplivati na obseg stečajne mase, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožnik še vedno pravni interes na ugotovitveni del tožbe.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ker naj bi najmanj 5 dni zaporedoma ne prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik dalj časa v bolniškem staležu zaradi bolezni, ki je trajal do 8. 1. 2010, nato je koristil višek ur in letni dopust, ponovno je bil odsoten z dela zaradi bolezni od 2. 3. 2010 do 6. 4. 2010 in nato ponovno koristil višek ur in letni dopust. Upravičena odsotnost tožnika z dela se je zaključila z dne 12. 5. 2010. Na podlagi zaslišanja tožnika, prič in direktorja tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se upravičene odsotnosti z dela tožnika zaključile 12. 5. 2010, kar je skladno z obračunskimi listi plač. Sodišče prve stopnje ni sledilo nasprotujočim si izjavam tožnika, da je klical k toženi stranki, kdaj naj pride na delo (bodisi A.A., D.D. in direktorja), saj so vsi skladno izpovedali, da so iskali tožnika, vendar je bil nedosegljiv. Tako sta priči (A.A. kot D.D.) izpovedali, da tožnik v zvezi z nastopom dela v maju 2010 ni klical. D.D., ki je bil vodja gradbišča in je bil tudi tožnikov nadrejeni, je izpovedal, da ga tožnik v prvi polovici leta 2010 ni klical. Sodišče tako ni sledilo izpovedbi tožnika, ki je zatrjeval, da naj bi mu A.A. iz kadrovske službe dejala, da naj se v zvezi s ponovnim nastopom dela zglasi pri delovodji, pri katerem je nazadnje delal, kakor tudi, da je govoril z D.D., ki naj bi mu tudi dejal, da naj ostane doma in naj izrabi neizrabljen letni dopust in ure v dobrem ter da ga bodo že poklicali, ko bo zanj delo, saj so navedene trditve tožnika v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič. Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kot da na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije, sprejme eno od različic. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza. Kot bolj verodostojno je sodišče prve stopnje sprejelo skladne izpovedi direktorja in prič, da tožnik za toženko ni bil dosegljiv vse od 12. 5. 2010 dalje do 20. 7. 2010, ko mu je toženka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Obveščanje delodajalca o razlogih za neprihod na delo je dolžnost delavca. Če delavec ob opustitvi te dolžnosti na naslovih, ki jih sporoči delodajalcu, niti ni dosegljiv, kar je pokazal konkretni dokazni postopek, njegova odsotnost pa presega 5 zaporednih delovnih dni, je tožena stranka izkazala utemeljen odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj se tožnik po 12. 5. 2010 ni javil na delo pri toženi stranki, prav tako pa tudi ni sporočil razloga za neprihod na delo oziroma za toženo stranko kljub pozivom ni bil dosegljiv vse do 20. 7. 2010, ko je toženka podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa je podan tudi drugi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Že iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da samovoljno prenehanje prihajanja na delo pomeni za delodajalca hudo kršitev pravic iz delovnega razmerja in da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, enako pa potrjuje tudi izpoved direktorja, da zaradi tožnikove neodzivnosti ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi na katere pazi pritožben sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člena ZPP in 2. odstavek 365. člena ZPP).

Ker tožnik v tem sporu ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).