Jedro

Ne gre za samovoljno ravnanje, če je tožena stranka razporedila tožnika na drugo delovno mesto v drugem kraju mimo določb zakona o delavcih v državnih organih in mimo določb SKP za negospodarske dejavnosti v smislu določb 91. člena Zakona o notranjih zadevah zaradi zasledovanja optimalnih kadrovskih rešitev, ki bi omogočale nemoteno delovanje organov toženke.

Izrek

Pritožbi zoper sklep o izdaji začasne odredbe se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče zadržalo izvršitev odločbe tožene stranke št. 0433-2-P-14065, z dne 16.2.1996 do pravnomočnega končanja tega postopka, kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, hkrati z izdajo sodbe o tožnikovem zahtevku za razveljavitev odločbe tožene stranke o razporeditvi tožnika z dne 16.2.1996, v smislu začasne odredbe zadržalo izvršitev navedene razporeditvene odločbe do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi. Izdano začasno odredbo je utemeljevalo s tem, da naj bi tožena stranka pri izdaji sporne razporeditvene odločbe ravnala samovoljno, neutemeljeno se pri tem sklicujoč na določbe 1. odstavka 91. člena zakona o notranjih zadevah, ob takem ravnanju in izkazani terjatvi pa naj bi tožniku pretil tudi nastanek nenadomestljive škode, saj je zaradi operacije žolča vezan na dietno prehrano, ki si je, ob sporni razporeditvi in oddaljenosti novega delovnega mesta v Kopru od njegovega bivališča, ne more zagotoviti.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožena stranka in predlaga njegovo razveljavitev. Pri tem poudarja, da so obstojali resni razlogi za razporeditev tožnika v smislu določb 91. člena zakona o notranjih zadevah, da je presoja pogojev za ravnanje v smislu te zakonske določbe diskrecijska pravica pristojnih organov tožene stranke in da prinaša razporeditev v smislu te zakonske določbe tožniku tudi posebne pravice, med drugim tudi pravico do dodelitve ustreznega stanovanja v Kopru, v kolikor bi tožnik za stanovanje zaprosil. Zato razporeditev po navedeni zakonski določbi izključuje uporabo določb zakona o delavcih v državnih organih in kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti glede razporejanja delavcev v drug kraj.

Glede ogrožanja tožnikovega zdravja zaradi sporne razporeditve pa toženka poudarja, da ima tožnik vseskozi status pooblaščene uradne osebe, ki zahteva take psihofizične sposobnosti, v okviru katerih tudi prevoz na delo v K. zanj ne more biti problem, s tem da je toženki jasno, da se tožnik pri prevozu na delo ne more posluževati zgolj javnih prevoznih sredstev in je opravičen do ustreznega povračila stroškov. Sicer pa dietne prehrane niti toženka in niti drugi delodajalci svojim delavcem niso dolžni zagotavljati.

V odgovoru na pritožbo tožnik vztraja pri izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pri tem poudarja, da je šlo pri toženki za načrtovano reorganizacijo, s tem da je zakonitost te reorganizacije iz formalnih razlogov vprašljiva. V okviru te reorganizacije bi lahko bil tožnik razporejen le upoštevaje določbe 31. člena zakona o delavcih v državnih organih.

Toženka se je zato razporeditve, na podlagi določil 91. člena zakona o notranjih zadevah, poslužila iz šikanoznih razlogov, pri tem pa zgrešeno razlaga, da je razporeditev po tem zakonskem določilu njena diskrecijska pravica.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje napačno šteje, da se je tožena stranka pri sporni razporeditvi tožnika nezakonito sklicevala na določbe 91. člena zakona o notranjih zadevah (Ur. l. SRS št. 28/80 do Ur. l. RS št. 58/93). Navedeni zakon pozna dve vrsti razporeditev delavcev zaradi nemotenega opravljanja nalog organov za notranje zadeve. V 94. členu predvideva napotitev na delo k drugemu organu oz. v drugo organizacijsko enoto za določen čas, najdlje za dobo enega leta, očitno z namenom, da se na tak način pokrijejo različne operativne potrebe. Razporejanje po 91. členu pa je očitno namenjeno trajnejšim kadrovskim rešitvam, ki so potrebne za optimalizacijo delovanja organov za notranje zadeve. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožbenimi navedbami, da je razporejanje po določbah tega člena diskrecijska pravica tožene stranke, saj mora tožena stranka v vsakem primeru izkazati, da je takšna razporeditev potrebna za zagotovitev nemotenega opravljanja nalog, seveda v smislu zagotavljanja ustreznih kadrovskih rešitev za opravljanje nalog organov za notranje zadeve na kar najvišjem nivoju. Zaradi posebnih zahtev, ki jih morajo organi za notranje zadeve zadovoljevati, je takšno dajanje prednosti optimalnim kadrovskim rešitvam razumljivo, hkrati pa pri tem zakon zagotavlja tudi posebno zaščito, na podlagi take službene potrebe, razporejenim delavcem - pooblaščenim uradnim osebam s pravico do dodelitve primernega stanovanja in s pravico do povračila dodatnih stroškov.

Zato po mnenju pritožbenega sodišča določila zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90) in določila splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo (Ur. l. RS, št. 34/93) o razporejanju delavcev na delovno mesto v drugi kraj za razporeditev delavcev po 91. členu zakona o notranjih zadevah ne pridejo v poštev.

Ker naj bi šlo v tem primeru pri razporeditvi tožnika na delovno mesto vodje izmene OKC v K. v okviru reorganizacije v zvezi s projektom "P." po zatrjevanju toženke za iskanje optimalne kadrovske rešitve, ki bi omogočala nemoteno opravljanje nalog toženke, v tej zvezi samovoljno ravnanje toženke v smislu določb 19. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94) ni izkazano. Ob taki razlagi določb zakona o notranjih zadevah pa tudi verjetnost obstoja terjatve tožnika ni izkazana. Ker istočasno toženka očitno računa s tem, da se bo tožnik na delo v K. vozil z lastnim osebnim avtomobilom in mu je za tak primer dolžna povrniti s tem nastale stroške in upoštevaje, da se na tak način tožnikova odsotnost od doma ne bo bistveno podaljšala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru tudi pogoji za izdajo začasne odredbe iz 267. člena ZIP niso podani. Pojasnila tožene stranke, da so psihofizične zahteve za delavce - pooblaščene uradne osebe, med katere se uvršča tudi tožnik, takšne, da dodatne obremenitve zaradi prevoza tožnika na delo v K. ne morejo biti vprašljive, pa so v tej zvezi tudi dovolj prepričljiva.

Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o izdaji začasne odredbe sodišča prve stopnje na pritožbo tožene stranke spremenilo tako, da je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrnilo.