Jedro

S pomembnimi lastnostmi stvari, ki niso očitne, mora prodajalec kupca seznaniti, kadar je verjetno, da jih kupec ne pričakuje. Pri skoraj novem avtomobilu dobrega izgleda je mogoče predpostavljati nekaramboliranost. Vendar pa v obravnavani stvari to ni odločilno, kajti tožnik je na vprašanje dobil izrečen odgovor in torej ne gre za molče, ampak za izrečno dogovorjene lastnosti avtomobila (3. tč. 479. čl. ZOR) Ker teh lastnosti avtomobil nima, je podana stvarna napaka, za katero toženka kot prodajalka odgovarja.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 13.276,00 Sit v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razvezalo prodajno pogodbo z dne 17.5.1992 ter toženi stranki naložilo, da vrne tožniku kupnino, tožnik pa tožencu kupljeni avtomobil R 5 Campus. Ugotovilo je, da je dne 17.5.1992 toženka prodala tožniku osebni avtomobil R 5 Campus za 13.500 DEM. Toženka ni bila prva lastnica tega avtomobila. Kupila ga je poškodovanega za ceno 2.500 DEM in popravljenega prodala tožniku. Toženka je to okolnost zamolčala. Njen sin, ki je pri prodaji nastopal kot njen pooblaščenec, pa je na tožnikovo vprašanje celo zanikal, da bi bil avto poškodovan. Gre za stvarno napako, ker prodani avto ni imel dogovorjenih lastnosti (3. tč. 479. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek na razvezo prodajne pogodbe in na vzpostavitev prejšnjega stanja. Vrnilo je zadevo sodišču prve stopnje, da odloči še o podrejenem zahtevku na plačilo tolarske protivrednosti 4.500 DEM. Zavzelo je stališče, da karamboliranost avtomobila ne predstavlja stvarne napake, če vozilo po popravilu služi svojemu namenu. Nekaramboliranost ni bila dogovorjena, ker tega ni v pogodbi. Tožniku bi ugodna cena morala vzbuditi pozornost, da bi se prepričal o stanju avtomobila. Tega ne more spremeniti ugotovitev, da je toženkin sin karamboliranost zvijačno zamolčal, saj tega pogoja v pogodbi ni.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da potrdi sodbo prve stopnje. Poudarja, da je bil kupljeni avtomobil močno poškodovan, saj je znašala vrednost rešenih delov le 1/7 vrednosti nepoškodovanega avtomobila. S popravilom takih poškodb ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Tožnik je lahko predpostavljal stanje avtomobila, ki bi ustrezalo okoliščini, da je bil star šele šest mesecev. Pri oceni, ali avto služi svojemu namenu, je treba upoštevati tudi življenjsko dobo, ki so jo poškodbe zmanjšale, in večjo izpostavljenost rjavenju. Navaja, da je toženkin sin nastopal kot njen pooblaščenec. Deloval je v njeni prisotnosti in z njenim soglasjem. Z zatrjevanjem, da vozilo ni karambolirano, je zavedel tožnika v zmoto. Toženka pa je tožnika pustila v tej zmoti in jo z navedbo o šestmesečni starosti avtomobila le še utrdila. Pogodbena klavzula videno - kupljeno se nanaša na to, kar je tožena stranka zatrjevala, to je šestmesečna starost in nekaramboliranost. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je toženkin avtomobil prodajal njen sin, ki je nastopal kot njen pooblaščenec. Na tožnikovo izrečno vprašanje je karamboliranost avtomobila zanikal. Vprašanje, ali je bil avtomobil poškodovan - posebno če gre za sorazmerno nov avtomobil - se nanaša na pomembno lastnost avtomobila. Ko je tožnik vprašal o tem toženkinega sina in dobil negativen odgovor, je to brez dvoma pomenilo izjavo o lastnosti in odliki avtomobila. Na podlagi te izjave je tožnik avto kupil. Ker se je izkazalo, da je bil avtomobil poškodovan in da zato nima lastnosti, ki so bile dogovorjene, je s tem podana stvarna napaka iz 3. točke 479. čl. ZOR. Glede na to je razlogovanje sodbe druge stopnje o tem, da je bil avtomobil po popravilu primeren za normalno rabo, zgrešeno. Ne gre namreč za stvarno napako po 1. tč. 479. čl. ZOR, ampak za okoliščino, da avtomobil nima zagotovljenih lastnosti. Dejstvo, da to ni zapisano v pogodbi, je brez pomena, ker se za ta dogovor ne zahteva nobena obličnost. Toženka svoje odgovornosti za stvarne napake s pogodbo sploh ni mogla izključiti, ker je za poškodovanost avtomobila vedela. Pogodbena klavzula "videno - kupljeno" je zato kot določba o izključitvi odgovornosti nična (2. odst. 486. čl. ZOR).

Toženkin sin kot njen pooblaščenec je tožniku zatrdil nepoškodovanost avtomobila, toženka sama pa je tožnika pustila v tem prepričanju. Dogovor o lastnostih prodane stvari je lahko usten, posebno ker tudi pogodba sama ni vezana na nobeno obličnost. Zapis pogodbe ni bil potreben za veljavnost posla, ampak kot listina za prenos registracije. Zato mora vsebovati podatke, potrebne za registracijo. Za veljavnost dogovora med strankami o drugih sestavinah pogodbe pa ni odločilna.

Sicer pa bi bila dolžnost tožene stranke kot prodajalke, da bi o tako obsežnih poškodbah sorazmerno novega avtomobila obvestila kupca, četudi ta sam ne bi nič vprašal o tem. Ni namreč mogoče sprejeti stališča, naj kupec pač ugotovi pravo stanje avtomobila - če mu to ne uspe, pa je prodajalec prost svoje odgovornosti za skrite napake. S pomembnimi lastnostmi stvari, ki niso očitne, mora prodajalec kupca seznaniti, kadar je verjetno, da jih kupec ne pričakuje. Pri skoraj novem avtomobilu dobrega izgleda je mogoče predpostavljati nekaramboliranost. Vendar pa v obravnavani stvari to ni odločilno, kajti tožnik je na vprašanje dobil izrečen odgovor in torej ne gre za molče, ampak za izrečno dogovorjene lastnosti avtomobila (3. tč. 479. čl. ZOR) Ker teh lastnosti avtomobil nima, je podana stvarna napaka, za katero toženka kot prodajalka odgovarja. Na podlagi določbe 3. točke 1. odst. 488. čl. ZOR ima tožnik kot kupec pravico pogodbo razdreti.

Pravno stališče sodbe druge stopnje, da poškodovanost avtomobila po popravilu ni stvarna napaka in da nepoškodovanost ni bila pogoj prodaje, ker to ni zapisano v pogodbi, je napačno. Glede na dejansko ugotovitev, ki na drugi stopnji ni bila spremenjena, namreč da je toženkin sin kot njen pooblaščenec na tožnikovo vprašanje zatrdil, da avto ni poškodovan, je pravno pravilno stališče sodbe prve stopnje, da gre za stvarno napako po 3. tč. 479. čl. ZOR - prodani avtomobil nima izrečno dogovorjenih lastnosti in odlik. Zato je podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugodilo tožnikovi reviziji in spremenilo sodbo druge stopnje tako, da je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (1. odst. 395. čl. ZPP).

Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, ji mora tožena stranka povrniti stroške revizijskega postopka (1. odst. 154. in 2. odst. 166. čl. ZPP). Stroški predstavljajo takso za revizijo, odvetniško nagrado za sestavo revizije in stroške poštnine.