Jedro

Glede na ugotovljene depresivne motnje ima tožnik v prvi vrsti pravico do zdravljenja. Šele če zdravljenje ne bo uspešno, bo lahko zaradi tega uveljavljal dodatne pravice na podlagi invalidnosti.

Tudi priznanje dodatnih delovnih omejitev v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije pomeni poslabšanje invalidnosti v smislu tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1, ki je pogoj za pridobitev pravic na podlagi tega zakona tudi v primeru, ko so bile invalidu II. ali III. kategorije pravice iz naslova invalidnosti priznane že na podlagi prejšnjih predpisov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z odločbama št. 1.0333.619 z dne 25. 7. 2005 in št. I-1.033.619 z dne 24. 3. 2006 je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic na podlagi invalidnosti I. kategorije in ugotovila, da je tožnik še naprej invalid III. kategorije zaradi bolezni, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, za katero je tožniku priznala še dodatne omejitve, in s pravico do nadomestila za invalidnost, namesto dotedanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na ustreznem delu.

2. Sodišče prve stopnje tožnikov primarni zahtevek za spremembo navedenih odločb v smislu priznanja pravic iz naslova invalidnosti I. kategorije in podredni zahtevek za priznanje pravice do dela s polovičnim delovnim časom ter delne invalidske pokojnine v okviru invalidnosti II. oziroma III. kategorije zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvami sodišča, da na tožnikovo delazmožnost lahko vplivajo tudi depresivne motnje, ki jih ugotavlja s strani sodišča imenovani izvedenec, vendar se tožnik zaradi ugotovljenih motenj še sploh ni zdravil, tako da zdravljenje le-teh ni zaključeno. Zato s strani izvedenca ugotovljene depresivne motnje niso mogle vplivati na spremembo tožnikove invalidnosti v posledici prebolelega srčnega infarkta. Hkrati je sodišče soglašalo, da je zaradi dodatnih delovnih omejitev v okviru invalidnosti III. kategorije tožena stranka s spornima odločbama tožniku namesto pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, priznane na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ/92), utemeljeno priznala pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi določb sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da obstoji nasprotje med razlogi sodbe in ugotovitvami izvedenca v smislu 14. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj izvedenec ugotavlja nastanek tožnikovih težav z depresivnostjo in anksioznostjo takoj po zdravljenju srčnega infarkta tako, da je to stanje obstajalo že v času izdaje spornih odločb. V posledici teh težav pa je tožnik dela nezmožen oziroma izpolnjuje najmanj pogoje za priznanje pravic na podlagi II. kategorije invalidnosti. Podredno graja ukinitev ugodnejše pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in določanje manj ugodnega nadomestila za invalidnost po določbah ZPIZ-1, ki ga sicer tožena stranka po višini še ni odmerila. Zatrjuje, da z določitvijo novih delovnih omejitev v okviru dotedanje invalidnosti III. kategorije ni šlo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, poleg tega pa je bilo določanje novih delovnih omejitev zanj brezpredmetno, saj je brez svoje krivde nezaposlen. Sodišču očita, da so z izpodbijano sodbo kršene njegove ustavne pravice.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Sodišče je odgovorilo na vprašanja, ki so pomembna za odločitev in v razlogih izpodbijane sodbe ni nasprotij z listinami v spisu, tako da revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Za odločitev je bistvena ugotovitev sodišča, da se tožnik doslej za depresivnimi motnjami ni zdravil, kar je skladno z ugotovitvami izvedenca prof. dr. S.. Tako glede teh motenj, ki so sicer povezane s prebolelim srčnim infarktom in tudi po ugotovitvah izvedenca bistveno vplivajo na tožnikovo dela zmožnost, zdravljenje ni bilo niti začeto in ne končano.

10. Na podlagi prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zaposlitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Pri tem je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec (kljub predhodnemu zdravljenju in medicinski rehabilitaciji) ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma če je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti.

11. Glede na ugotovljene depresivne motnje ima tožnik v prvi vrsti pravico do zdravljenja. Šele, če zdravljenje ne bo uspešno, bo lahko zaradi tega uveljavljal dodatne pravice na podlagi invalidnosti.

12. Tudi priznanje dodatnih delovnih omejitev v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije pomeni poslabšanje invalidnosti v smislu tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1, ki je pogoj za pridobitev pravic na podlagi tega zakona tudi v primeru, ko so bile invalidu II. ali III. kategorije pravice iz naslova invalidnosti priznane že na podlagi prejšnjih predpisov. Tudi v tem primeru gre za spremembo v stanju invalidnosti, zaradi katere se pravica spremeni. Pravica do dela na drugem ustreznem delu je odvisna tudi od obsega delovnih omejitev. Pri tem ni bistveno, ali je delovni invalid v času spremembe zaposlen, ali je brezposelna oseba. Ob zagotovitvi ustrezne zaposlitve je bil tako po ZPIZ/92 kot po sedaj veljavnem ZPIZ-1 tožnik dolžan tako ustrezno zaposlitev sprejeti, od obsega delovnih omejitev pa je odvisna ustreznost zaposlitve.

13. Glede na navedeno sodišče utemeljeno ni poseglo v sporni odločbi tožene stranke v delu, v katerem je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 namesto nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev po določbah ZPIZ/92 tožniku priznala pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi določb ZPIZ-1. Ker višine tega nadomestila tožena stranka po navedbah tožnika še sploh ni odmerila, se tožnik ne more sklicevati na to, da je določitev take pravice na podlagi določb veljavnega zakona zanj manj ugodna.

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.