Jedro

Tožeči stranki je zakon omogočil, da bi že od vsega začetka tožila vse tožene osebe v eni pravdi (prvi odstavek 191. člena ZPP), a te pravice ni izrabila. Zato ne gre za izjemno situacijo, v kateri bi moralo odločati Vrhovno sodišče.

Izrek

Predlogu za določitev krajevne pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 21.06.2002 na stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju vložila tožbo zoper F. in F. S. zaradi plačila odškodnine v znesku 1.355.800 tolarjev s pripadki. Pri Okrajnem sodišču v Celju že teče glede istega škodnega dogodka pravdni postopek pod opr. št. P 691/2001 po tožbi tožeče stranke zoper toženo stranko - zavarovalnico. Ker je škodni dogodek podlaga obema sporoma, bi bilo smotrno, da se zadevi združita v enotno obravnavanje. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da se za odločanje predmetnega spora določi Okrajno sodišče v Celju.

Predlog ni utemeljen.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. To določilo je izjema od pravil v ZPP, ki določajo pristojnost sodišč za odločanje v civilnih sporih. Z njim je zakonodajalec omogočil, da najvišje sodišče v državi določi, naj v zadevi postopa sodišče, ki sicer ne bi bilo pristojno, če drugače ni mogoče opraviti postopka, če gre za razloge smotrnosti, ki so izjemni in jih zakonodajalec ni predvidel, ali za druge tehtne razloge.

Temeljni namen predloga tožeče stranke za delegacijo pristojnosti po tej zakonski določbi je smotrnost. Toda tožeči stranki je zakon omogočil, da bi že od vsega začetka tožila vse tožene osebe v eni pravdi (prvi odstavek 191. člena ZPP), a te pravice ni izrabila. Zato ne gre za izjemno situacijo, v kateri bi moralo odločati Vrhovno sodišče. Poleg tega bi morali biti očitno izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek laže opraviti pred drugim sodiščem.

Pri tem ne zadošča dejstvo, da je pravna podlaga sporoma, ki sta v teku pod opr. št. P 691/2001 Okrajnega sodišča v Celju in pod opr. št. P 56/2002 Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju, isti škodni dogodek. Razlogi povezani z ekonomičnostjo zaradi skupnega dokazovanja, ki so navedeni v predlogu za prenos pristojnosti, očitno ne izkazujejo, da se bo pravdni postopek lažje, predvsem pa z manjšimi stroški, opravil pri Okrajnem sodišču v Celju. Pretežni del doslej ponujenih dokazov obeh pravdnih strank se nanaša na zaslišanje očividcev dogodka, ki pa imajo prebivališče na območju sodišča v Šentjurju, pri katerem je bila vložena tožba. Delegacija bi bila smotrna, če bi bila vsa dokazila (npr. vse priče) v območju določenega sodišča, ki po pravilih o krajevni pristojnosti sicer ne bi bilo pristojno odločati v konkretnem sporu. Glede na navedeno, delegacija drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje v tej pravdni zadevi, ne bi imela za posledico, da bi se laže opravil postopek, četudi bi jo sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje z zadevo pod opr. št. 691/2001 Okrajnega sodišča v Celju. Delegacije torej ne narekuje razlog smotrnosti, saj ni nobenega tehtnega razloga za to, da bi morali pravdni stranki, ki sta obe iz Šentjurja pri Celju, tudi v pravdni zadevi opr. št. P 56/2002 Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju razreševati spor pred Okrajnim sodiščem v Celju.

Razlogi, ki jih navaja predlog za delegacijo, torej niso takšni, da bi utemeljevali prenos pristojnosti po 67. členu ZPP. Zato je vrhovno sodišče predlog kot neutemeljen zavrnilo.