Jedro

Za branje zapisnika o prisluhih telefonskih pogovorov na glavni obravnavi ni potrebno soglasje strank.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega M.Ž. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi tako, da se obsojencu v izrečeno kazen zapora šteje čas odvzema prostosti od 5.10. do 26.11.1999, v ostalem pa se zahteva zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 22.1.2003 M.Ž. spoznalo za krivega kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ in mu za prvo dejanje določilo kazen osem, za drugo pa pet mesecev zapora in nato izreklo enotno kazen eno leto zapora. V izrečeno kazen je sodišče vštelo čas, prebit v pridržanju dne 5. in 6.10.1999, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Po 1. odstavku 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče odločilo, da se obsojencu vzame gramska tehtnica znamke S., po 69. členu KZ pa ročna bomba. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 29.9.2004 pritožbo zagovornika obsojenega Ž. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja: 1. kršitev kazenskega zakona, 2. bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in 3. druge kršitve kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, to je razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona je po oceni vložnika podana, ker sta sodišči prve in druge stopnje v izrečeno kazen zapora všteli zgolj čas, prebit v pridržanju dne 5. in 6.10.1999, namesto vsega časa, za katerega je bila obsojencu vzeta prostost, to je čas pripora, ki je tekel od 5.10. do 26.11.1999. Vložnik ocenjuje, da je bila s tem storjena kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena KZ in opozarja, da bi moralo sodišče druge stopnje, čeprav ta kršitev ni bila uveljavljana v pritožbi, na to kršitev kazenskega zakona v skladu z določilom 2. odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti.

Nadalje vložnik navaja, da je prvostopno sodišče kršilo določilo 1. odstavka 355. člena ZKP, ker ni na glavni obravnavi predvajalo zvočnega posnetka telefonskega pogovora obsojenca z italijanskim državljanom P.P., ampak je kljub nasprotovanju zagovornika obsojenca na glavni obravnavi dne 20.10.2003 prebralo zapisnik o prisluškovanih telefonskih pogovorih, ki jih je iz italijanskega v slovenski jezik prevedel sodni tolmač. Obsojenec italijanskega jezika sicer ne razume. Ker navedeni dokaz, na katerega se prvostopna sodba v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, skoraj v celoti opira, vložnik ni mogel podati ugovorov glede točnosti prepisov in identitete posnetih glasov. Vložnik še navaja, da sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanih odločbah nista podali razlogov o tem, da je bilo telefonsko prisluškovanje telefonu P.P. s strani italijanskih državnih organov izvedeno na zakonit način in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Enaka kršitev je po mnenju vložnika podana, ker iz dispozitiva izpodbijane prvostopne sodbe kakor njene obrazložitve izhaja, da naj bi bila prepovedanost hranjenja zasežene bombe določena v 4. členu Zakona o orožju, bi pa se morala prepovedanost hranjenja opirati na Zakon o obrambi (77. člen), saj iz obrazložitve izpodbijane prvostopne sodbe izhaja, da naj bi bila zasežena ročna bomba vojaška ročna bomba. Iz navedenega torej po vložnikovem mnenju sledi, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane prvostopne sodbe.

Vložnik predlaga: 1. da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču in 2., da skladno z določilom 4. odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev izpodbijane pravnomočne sodbe odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP navedel, da je ta utemeljena, kolikor uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz določbe 6. točke 372. člena ZKP, ker v izrečeno zaporno kazen ni pravilno vštelo časa, prebitega v priporu. Glede ostalih ugovorov pa je vrhovnih državni tožilec ocenil, da niso utemeljeni. Zapisnik o prisluškovanju pogovorom, ki so jih posneli italijanski organi, je posreden dokaz, česar ne gre zamenjavati s posrednim oziroma neposrednim izvajanjem dokazov, zato je bilo v konkretni zadevi, upoštevaje dejstvo, da je bil zapisnik prebran na glavni obravnavi dne 20.1.2003, nedvomno ugodeni zahtevi iz 355. člena ZKP. Sodišče v konkretni zadevi ni razpolagalo s tonskim zapisom, zato mu zaradi nepredvajanja posnetkov ni mogoče očitati kršitve načela neposrednosti. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi ni utemeljena trditev vložnika, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in zaključuje z oceno, da v ostalem zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa z zahtevo z varstvo zakonitosti ni mogoče. B.

4. Iz pregleda listin, označenih pod št. 73, 82, 128, 186 in 258 spisa izhaja, da je bil zoper obsojenega M.Ž. s sklepom z dne 6.10.1999 odrejen pripor, ki je tekel od 5.10.1999 od 08.25 ure dalje, nato pa je bil podaljšan za en mesec s sklepom z dne 2.11.1999 in odpravljen s sklepom z dne 26.11.1999. Ker je bil z izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Kopru obsojencu v izrečeno zaporno kazen vštet le čas, prebit v pridržanju dne 5. in 6.10.1999, ne pa tudi čas, prebit v priporu do 26.11.1999, je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, in sicer določbe 1. odstavka 49. člena KZ, utemeljena. Kršitev je Vrhovno sodišče odpravilo s spremembo odločbe o vštetju pripora v izrečeno kazen zapora tako, da je vanjo vštelo celoten čas odvzema prostosti obsojencu.

5. Za izvedbo dokaza o vsebini pogovora med obsojencem in P.P. z branjem zapisnika o prisluhih telefonskih pogovorov sodišče ni potrebovalo soglasja obsojenca (strank), kot je to potrebno za branje zapisnikov o izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju ter zapisnikov ali drugih zapiskov o izvidu in mnenju izvedencev (in ne gre za primer iz 1. ali 2. točke 1. odstavka 340. člena ZKP). Prevod prepisa pogovorov med obsojencem in P.P. oziroma prevedeni zapisnik je dovoljen dokazni vir in se kot dokaz izvede na način iz 1. odstavka 339. člena ZKP, to je tako, da se prebere na glavni obravnavi, da se ugotovi njegova vsebina. Po presoji senata se sme njegova vsebina na kratko povedati, sme pa se tudi reproducirati v tem primeru pridobljen zvočni ali slikovni posnetek. Branje prevedenega zapisnika o telefonskih pogovorih pomeni tako izvedbo dokaza v skladu z določbo 1. odstavka 339. člena ZKP. Ta dokaz je bil izveden na glavni obravnavi in je zato sodišče smelo sodbo opreti na vsebino tega zapisnika v skladu z 1. odstavkom 355. člen ZKP. Zatrjevana kršitev te določbe (1. odstavek 355. člena ZKP) ni podana.

6. Ni podana kršitev načela poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, kot to neobrazloženo uveljavlja vložnik, ker sodišče ni predvajalo na glavni obravnavi zvočnega posnetka telefonskega pogovora. Izvirni posnetek pogovorov je nedvomno boljši dokaz od njihovega prepisa in prevoda, saj njegova izvedba - predvajanje na glavni obravnavi, omogoča ne le seznanitev z vsebino pogovorov, temveč tudi presojo verodostojnosti oziroma avtentičnosti posnetkov. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da sodišče s temi posnetki ni razpolagalo, ker je bilo pogovorom prisluškovano v Republiki Italiji in so italijanski pravosodni organi našemu sodišču dostavili le dokumentacijo v italijanskem jeziku, med katero so bili tudi prepisi pogovorov, ne pa tudi originalni nosilci posnetih pogovorov (zgoščenke, trakovi itd.). V takšnem dokaznem položaju sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, ker je izvedlo dokaz, s katerim je razpolagalo, čeprav to ni bil najboljši možni dokaz o obstoju in vsebini omenjenih pogovorov. V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče ni bilo dolžno samo pribaviti in izvesti boljšega dokaza, kolikor ni dvomilo, da prepis predstavlja vsebino pogovorov med obsojencem in P.P. Kolikor bi takšne dvome imela obramba, bi lahko in morala v teku glavne obravnave ali v pritožbenem postopku takšne pomisleke ne le izraziti, ampak tudi predlagati izvedbo dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa pogovorov. Sodišče bi v takem primeru presojalo, ali je dokazni predlog utemeljen ali ne. Vendar pa obsojenec in njegov zagovornik takšnega predloga nista podala ne na glavni obravnavi ne v pritožbi. Zato uveljavljana kršitev pravice do poštenega sojenja in kršitev pravic obrambe iz 29. člena Ustave ni podana.

Iz zapisnika o prisluškovanju telefonskim pogovorom je razvidno, da je bilo pogovorom P.P. in neidentificirane osebe M. "M" prisluškovano na podlagi sklepa Državnega tožilca pri Sodišču v T., tako da ne drži vložnikova trditev, da naj bi prisluškovanje ne bilo izvedeno na zakonit način in je o tem pritožbeno sodišče tudi navedlo ustrezne razloge v okviru pritožbenih navedb. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z navedenim ni podana.

Kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi predstavljalo tudi, ker v izpodbijanih sodbah ni navedeno, kateremu našemu sodišču je bila dostavljena sodna odločba, iz katere bi izhajalo komu, za kakšen čas in na katerem telefonskem priključku je bil odrejen telefonski prisluh, tako da bi se naše sodišče lahko prepričalo v zakonitost izvedbe posebnega ukrepa. Kot je bilo že navedeno, iz zapisnika o izvajanju tega posebnega ukrepa izhaja, da je izvajanje ukrepa odredil pristojni italijanski državni organ. Nobenega razloga ni bilo, da bi sodišče dvomilo v zakonitost posebnega ukrepa, prav tako obramba ni zahtevala, da se pribavi in prebere navedeni sklep italijanskega tožilstva, zato o tem tudi ni bilo potrebno navajati posebnih razlogov.

7. Vložnikova navajanja, da obsojenec italijanskega jezika ne razume, da se telefonskih pogovorov ne spominja, da dvomi, da se prebrani telefonski pogovori nanašajo nanj, predstavljajo uveljavljanje zmotnega dejanskega stanja, kar po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

8. Sodišče prve stopnje se v opisu kaznivega dejanja nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ glede neupravičenosti hranjenja ročne bombe sklicuje na določbe Zakona o orožju in v zvezi s tem v obrazložitvi sodbe tudi pravilno ugotavlja tako obstoj protipravnosti kot obsojenčeve zavesti o tem, tako da ni videti, v čem naj bi bila podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnikova trditev, da bi se prepovedanost hranjenja bombe morala opirati na Zakon o obrambi, bi kazala na uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, vendar je neargumentirana in je zato ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti potem, ko je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se vložnik v njej sklicuje, deloma pa je bila vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Vložnik je z zahtevo deloma uspel, zato povprečnina obsojencu v skladu z določbo 2. odstavka 98. člena v zvezi z 98.a členom ZKP ni bila določena, drugi stroški pa v tem postopku niso nastali.