Jedro

Sodišče mora pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice glede prekinitve postopka upoštevati splošna načela, ki urejajo pravičen postopek v okviru, ki temelji na pravu. Tako mora pri navedenem izvrševanju upoštevati ne le interes ene stranke, ampak tudi interes drugih strank. Odločitev, ali se postopek prekine, mora biti posledica tehtanja zadevnih interesov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršilni postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi Okrajnega sodišča v Ljubljani za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v delu, kolikor alternativno ne določa, da se izvršba po tej določbi odloži po uradni dolžnosti.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnik in navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Potrebno je razlikovati dva različna izvršilna postopka. V enem gre za izterjavo denarne terjatve, zaradi katere se prodaja dolžnikova nepremičnina, ki je dolžnikov dom, na drugi strani pa gre za postopek, kot je konkretni, kjer gre za zaključno fazo, ko je kupec na dražbi kupil nepremičnino in je primoran sprožiti deložacijo, ker dolžnik ne želi izprazniti nepremičnine. ZIZ v četrtem, petem in šestem odstavku 71. člena omogoča odlog izvršbe po uradni dolžnosti, kadar gre za izterjavo denarne terjatve. Ta situacija pa ni identična kupčevi, ki je nepremičnino kupil na dražbi in sedaj zasleduje cilj deložacije. V fazi, ko se izterjuje denarna terjatev je prav, da se da dolžniku možnost, da ob pogojih, ki so bili omenjeni, sanira dolg tekom odloga in posledično prepreči prodajo svojega doma. Nikakor pa to ne more veljati za konkretno situacijo, ko se posega v kupčev položaj, ki z osnovnim dolgom nima ničesar, temveč le zasleduje cilj deložacije, da dobi tisto, kar je kupil. Upnika tako veže le sklep o domiku in o izročitvi in mora sodišče zaščititi njegove interese. Ker za takšne primere ni dopuščen odlog po uradni dolžnosti, je takšna ureditev pravilna in zakonita, saj za kupca velja načelo pravne države, da mu država omogoči uživanje tistega, kar je kupil. Kupec je v konkretnem primeru nepremičnino kupil leta 2017, dolžnik pa je imel več kot dovolj časa, da situacijo reši. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pomeni grob poseg v kupčeve pravice in je v nasprotju z vsemi osnovnimi načeli Ustave RS. Sicer pa bi moralo sodišče v skladu z načelom kontradiktornosti kupcu vročiti vse dolžnikove predloge za odlog oziroma vsa druga pisanja, da bi se kupec lahko do njih opredelil. Enako velja tudi za vsa mnenja centra za socialno delo, ki v spisu očitno obstajajo. Sodišče bi moralo tudi predlog, ki ga je podalo na Ustavno sodišče, vročiti kupcu v izjavo. Z opustitvijo vročitve je tako sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na zakonitost odločitve in je odločitev arbitrarna in enostranska. Sodišče pa bi tudi moralo pojasniti v obrazložitvi, zakaj naj bi ti pogoji in posledično v primerjavi z drugim odstavkom 71. člena ZIZ, veljali za dolžnika oziroma v čem ga prikrajšali. Sodišče je le zapisalo, da gre za neenaka položaja, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj je temu tako. Sklepa se zato ne da preizkusiti. Glede ugotovljenega dejanskega stanja pa sodišče ni ugotavljalo in obrazložilo razlike med razmerjem upnik in dolžnik ter kupec in dolžnik. Do prekinitve bi lahko prišlo le, če bi sodišče ustrezno ovrednotilo razliko med razmerjem upnik in dolžnik ter upnik kot kupec in dolžnik za potrebe odloga izvršbe. Meni, da je odločitev nepravilna in zato predlaga, da se sklep razveljavi oziroma podrejeno, da se vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

5. Sodišče mora pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice glede prekinitve postopka upoštevati splošna načela, ki urejajo pravičen postopek v okviru, ki temelji na pravu. Tako mora pri navedenem izvrševanju upoštevati ne le interes ene stranke, ampak tudi interes drugih strank. Odločitev, ali se postopek prekine, mora biti posledica tehtanja zadevnih interesov. Interes upnika je varstvo lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS ter dejstvo, da razpolaga z avtoritativno pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, katero zaradi neprostovoljne izpolnitve s strani dolžnikov, uresničuje v konkretnem postopku. Na drugi strani pa gre lahko za poseg v ustavno varovane dobrine dolžnikov, kot so varnost, zasebnost, stiska in dostojanstvo po 34. členu Ustave RS. Ker zakonska norma 71. člena ZIZ ne ureja primerov odloga po uradni dolžnosti tudi v postopkih, ki tečejo na izpraznitev in izročitev nepremičnine, je prekinitev postopka dopustna po 156. členu Ustave RS, ki nalaga sodišču, da če pri odločanju v zadevi oceni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Prekinitev postopka in mnenje sodišča o nujnosti uporabe določenega zakona ali dela zakona v sodnem postopku sta kot pogoja za začetek postopka za oceno ustavnosti določena tudi v prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti1. Gre za diskrecijsko pravico sodišča, saj je sodišče tisto, ki presoja, ali bo pri odločitvi uporabilo zakonsko določbo, za katero meni, da je protiustavna. Zato mora sodišče, ki pri odločanju meni, da je del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Do dvoma v ustavno skladnost dela zakona lahko pride sodišče samo – pri tem izhaja iz predpostavke o notranji skladnosti pravnih virov različne hierarhične veljave in mu ni treba v vsakem primeru utemeljevati, zakaj glede ustavnosti zakona, ki ga bo uporabilo, nima pomislekov. Na protiustavnost zakonske podlage pa lahko sodišče opozori tudi stranka v postopku2. 6. Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa zato zadostuje, da je sklep obrazložen v smeri, zakaj sodišče meni, da je zakonska določba 71. člena ZIZ protiustavna, ne pa kot to zatrjuje upnik v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo podrobno obrazložiti razmerje med izvršilnim postopkom, ki teče zaradi izterjave denarne terjatve in poteka s prodajo dolžnikovega doma ter postopkom, v katerem gre za izpraznitev in izročitev nepremičnine. Pritožbene navedbe v tej smeri bi presegale obseg preizkusa sklepa o prekinitvi postopka, saj bo o sami vsebini odločilo Ustavno sodišče, če bo zahtevo sprejelo v obravnavo.

7. V primeru, ko je sklep o prekinitvi postopka zadosti obrazložen, ni zahteve, da bi moral biti zahtevek za oceno ustavnosti tudi posredovan v izjavo upniku. Po prvem in drugem odstavku 28. člena ZUstS ustavno sodišče pošlje organu, ki je izdal predpis oziroma splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil zahtevo oziroma pobudo in sklep o sprejetju pobude ter mu določi primeren rok za odgovor oziroma za dopolnitev odgovora, če je bil odgovor že dan v postopku preizkusa pobude. Ustavno sodišče tudi lahko pridobi potrebna pojasnila o drugih udeležencih postopka ter od državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil in lahko pridobi tudi mnenja strokovnjakov, strokovnih in drugih organizacij, zasliši priče in izvedence ter izvede druge dokaze, ali pa pridobi posamezne dokaze o drugih sodiščih ali drugih organov. Na Ustavnem sodišču je, ali bo vročilo zahtevo za oceno ustavnosti strankam. Na ta način je tudi v celoti odgovorjeno, da ni podana očitana kršitev pravice do izjave po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče tudi ne more vsiljevati svojih materialnopravnih videnj sodišču prve stopnje, saj bi na ta način nedopustno poseglo v avtoriteto in samostojnost sodišča prve stopnje. Ker je izpodbijani sklep zadosti obrazložen in ni arbitraren, sodišče prve stopnje pa je v njem tudi navedlo vse razumne razloge za prekinitev postopka, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, upnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Odločba U-I-134/2010 z dne 24. 10. 2013 2 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011