Jedro

Nova pravda med istima strankama se ne more začeti, če med istima strankama že teče pravda o istem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 893,04 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 332/2012 z dne 12. 9. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″1. Tožena stranka B. M. je dolžna tožeči stranki D. D. izročiti v posest in uporabo nepremičnine parc. št. 372/1 k.o. ... (ID ...), parc. št. 370/2 k.o. ... (IS ...), parc. št. 371/1 k.o. ... (ID ...) in parc. št. 372/3 k.o. ... (ID ... ), ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo na naslovu ..., skupaj z garažo in dvoriščem, nedokončan nastanitveni objekt ter funkcionalno zemljišče obeh objektov, in ji izročiti ključe vseh vhodnih vrat obeh objektov in kode sistema tehničnega protivlomnega varovanja S. d.o.o. od stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, v 15 dneh in pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.158,59 € v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″ Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica vseh nepremičnin, kar izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 12. 1. 2005. Tožnica pa nima v posesti nepremičnin in tudi ne razpolaga s kodami tehničnega varovanja. Iz informacije tožnice z dne 9. 2. 2012 in iz dopisa S. d.o.o. z dne 15. 2. 2012 pa izhaja, da tožnica ni imela dostopa oziroma do kode varovanja hiše. To potrjuje tudi toženec, ki je povedal, da so bile poleg starih kod dodane še dodatne kode. Tožnica ključev od objektov nima. Toženec razen obstoja oziroma pridobitve lastninske pravice na originaren način ni zatrjeval, da ima stvar v svoji dejanski oblasti na podlagi kakšnega drugega pravnega naslova, zato je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri tem je kot materialnopravno podlago uporabilo določbe člena 100 in 92 Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določata, da ima solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Lastnik lahko od vsakogar zahteva izročitev individualno določene stvari, lastnik mora dokazati, da ima na stvari katere vrnitve zahteva lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Gre za vrnitveno tožbo, s katero se varuje lastninska pravica, vendar pa se z njo ne zahteva vrnitev lastninske pravice, temveč vrnitev stvari. Vrnitvena tožba ni usmerjena na ugotavljanje lastninske pravice, temveč na vrnitev lastnikove stvari v njegovo posest. Zahtevek je dajatvene narave. Sodišče prve stopnje je odločilo o ugovoru visečnosti pravde oziroma o vprašanju litispendence in je ugotovilo, da le-ta ni podana. Glede navedb toženca, da je litispendenca v tem postopku nastopila zaradi tega, ker pred Okrajnim sodiščem v Celju že teče postopek pod opr. št. P 593/2010, sodišče prve stopnje pojasnjuje, da se zahtevek tožnice v pravdi P 593/2010 nanaša na izselitev toženca iz spornih nepremičnin oziroma stanovanja in temelji na toženčevi nezakoniti uporabi nepremičnin brez pravnega naslova, v tej konkretni zadevi pa se zahtevek nanaša na izročitev nepremičnin v posest, torej temelji zahtevek na pravici lastnika, da lahko od vsakogar, ki zanika njegovo lastninsko pravico ali kako drugače v njo protipravno posega, zahteva varstvo svoje lastninske pravice in upravičenj, ki jih ta vsebuje, vse skladu s 100. in 92. členom SPZ. Pravda v zadevi P 593/2010 pa se nanaša na pravico lastnika stanovanja na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) in se zahteva izpraznitev stanovanja, torej ti dve zadevi nimata niti istega tožbenega zahtevka, niti nimata iste materialnopravne podlage, zato je sodišče toženčev ugovor litispendence zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožbe so zaključki prvostopnega sodišče glede neobstoja litispendence napačni, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Mnenja je, da je za ugotavljanje litispendence oziroma visečnosti spora relevanten zgolj tožbeni zahtevek po vsebini, ne pa njegov pravni temelj. Iz tožbenega zahtevka tožnice v prvotni pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Celju opt. št. P 593/2010 izhaja, da od toženca zahteva, da se izseli iz stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja na določenem naslovu in določenih parcelnih številkah ter jih proste oseb in stvari izroči v posest tožnici. Iz sedanjega tožbenega zahtevka v predmetni pravdni zadevi pa izhaja, da tožnica od toženca zahteva, da ji izroči v posest in uporabo iste nepremičnine, kot so navede v predhodno navedenem tožbenem zahtevku v pravdi Okrajnega sodišča v Celju (parc. št. 370/2, parc. št. 371/1, parc. št. 372/3, vse k. o. ...). Iz tožbenih zahtevkov tako izhaja, da tožnica od toženca zahteva izročitev v posest identične nepremičnine. Navedeno pomeni, da sta tožbena zahtevka v svojem bistvu identična. Dodatek izselitev namreč ne spremeni bistva tožbenega zahtevka, ki je v tem, da toženec tožnici izroči v posest sporne nepremičnine, na katerih je svojo posest tožnica predhodno izgubila oziroma opustila. Primerjava vsebine tožbenih zahtevkov obeh pravdnih zadev je v zvezi z ugovarjano litispendenco nedvomno odločilno dejstvo, do katerega se je potrebno vsebinsko opredeliti. Tožena stranka nadalje zaključuje, da razlogi napadene sodbe v tem delu, ko sodišče ugotavlja različni pravni podlagi v teh pravdnih postopkih, nimajo podlage v navedbah tožnice. Tako tožnica v tožbi, v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Celju pod opr. št. P 593/2010 svoj zahtevek temelji na lastnini spornih nepremičnin in v nobenem delu ne govori o kakršnikoli najemni pogodbi oziroma najemnem razmerju, kar je osnova za uporabo določbe 111. člena SZ-1, po kateri se šteje uporaba stanovanja za nezakonito v primeru izostanka najemne pogodbe oziroma poteka najemne pogodbe. Ta določba SZ-1 je namreč umeščena v poglavje: ″odpoved najemne pogodbe″. K navedenemu tožena stranka še dodaja, da je tudi Okrajno sodišče v Celju v svojem sklepu o zavrnitvi predlagane začasne odredbe z dne 10. 5. 2011 ugotavljalo, da tožnica v tej pravdni zadevi uveljavlja svoj zahtevek na podlagi lastninske pravice na spornih nepremičninah, konkretno na podlagi določbe čl. 92 SPZ in ne na podlagi SZ-1. Tudi v predmetni pravdni zadevi tožeča stranka uveljavlja svoj tožbeni zahtevek po izročitvi spornih nepremičnin v posest na podlagi varstva svoje lastninske pravice, kar je tožeča stranka izrecno poudarila v svoji tretji pripravljalni vlogi. Upoštevaje navedeno tožena stranka ocenjuje, da sta tožbena zahtevka tožeče stranke v obeh navedenih pravdnih postopkih postavljena tudi na enaki pravni podlagi in da so drugačni zaključki prvostopnega sodišča v nasprotju z listinskimi prilogami v spisu, vlogami oziroma navedbami strank, zaradi česar je odločitev sodišča v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nato ocenjuje, da je sodišče v predmetni zadevi, ko je odločilo, o zahtevku, o katerem že teče pravda, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je na njo odgovorila. V odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Prvostopno sodišče se je sicer res po nepotrebnem ukvarjalo z materialnopravno podlago obeh obravnavanih zahtevkov, ko pa je za presojo morebiti litispendence med dvema zahtevkoma pomembna zgolj njuna dejanska podlaga, glede katere pa je prvostopno sodišče v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da ni enaka. Zahtevek na izselitev toženca iz spornih nepremičnin v zadevi P 593/2010 namreč nikakor ni enak zahtevku na izročitev nepremičnin v posest (in uporabo) v tem sporu, kot je pravilno odločilo prvostopno sodišče in takšno svojo odločitev utemeljilo v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zavrnitev predlagane začasne odredbe. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da sta lahko v litispendenci zgolj identična tožbena zahtevka. Identična pa sta tožbena zahtevka zgolj v primeru, kadar je pri njima podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna identiteta) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna identiteta). Med zahtevkom v zadevi P 593/2010 in zahtevkom v tem sporu je sicer res podana subjektivna identiteta, nikakor pa ni pri njima podana tudi objektiva identiteta. Objektivna identiteta med dvema zahtevkoma je namreč podana le v primeru, če imata oba zahtevka isti tožbeni predlog in enako podlago, s tem pa, da morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno. Zahtevka v zadevi Okrajnega sodišča v Celju P 593/2010 in v tem sporu pa vsekakor nimata istega tožbenega predloga, zahtevka pa tudi nimata enake podlage. Zahtevek v sporu P 593/2010 se namreč glasi: Toženec B. M. se je dolžan izseliti iz stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja na naslovu ..., parc. št. 370/2, 371/1, 372/1, 372/3, vse vpisane v vl. št. ... k. o. ... ter jo prosto oseb in vseh svojih stvari izročiti v posest tožnici D. D., medtem ko se zahtevek v tem sporu glasi: Tožena stranka B. M. je dolžan tožeči stranki D. D. izročiti v posest in uporabo nepremičnine parc. št. 372/1, 370/2, 371/1 in 372/3, vse k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ..., skupaj z garažo in dvoriščem, nedokončan nastanitveni objekt ter funkcionalno zemljišče obeh objektov, in ji izročiti ključe vseh vhodnih vrat obeh objektov in kode sistema tehničnega protivlomnega varovanja S. d.o.o., od stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, v 15 dneh pod izvršbo. Tako je evidentno, da obravnavana tožbena zahtevka, to je tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora in tožbeni zahtevek, ki je predmet spora pod opr. št. P 593/2010 vsekakor nimata istega tožbenega predloga. Presoja o tem, ali gre pri dveh ali več tožbenih zahtevkih za identične tožbene predloge, se namreč nanaša na celoten tožbeni zahtevek oziroma predlog in ne zgolj na del le-tega. Tožena stranka zato neutemeljeno in zavajajoče izpostavlja zgolj delček besedila obeh zahtevkom, ki je zgolj z besedno zvezo (izročitev nepremičnin v posest tožeči stranki), enak v obeh zahtevkih oziroma naj bi bila oba tožbena zahtevka v svojem bistvu zatrjevanja tožene stranke domnevno identična. Samo del zahtevka oziroma tožbenega predloga v enem sporu namreč nikakor ne more biti v litispendenci z delom zahtevka v drugem sporu, ampak sta zahtevka v litispendenci le v primeru, kadar sta identična v celoti. Zahtevek v zadevi P 593/2010 se nanaša na izselitev iz stanovanjske hiše, zahtevek v tej pravdi pa na izročitev nepremičnin v posest in uporabo ter na izročitev ključev vseh vhodnih vrat obeh objektov in kod sistema tehničnega protivlomnega varovanja. Zato tožbena zahtevka nista identična. Zahtevka tudi nimata enake dejanske podlage. Za tožbeni zahtevek v zadevi P 593/2010 je namreč podlaga dejstvo, da tožeča stranka kot lastnica predmetnih nepremičnin ni več soglašala s toženčevim bivanjem v njih in ga je zato tožila na izselitev iz njih, medtem ko je tožbeni zahtevek v tej zadevi posledica dejstva, da je tožena stranka v januarju 2012 tožeči stranki z zamenjavo kod tehničnega protivlomnega varovanja preprečila vsakršno vstopanje v njene objekte in ji s tem onemogočila vsakršno nadaljnjo uporabo teh njenih nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka. Zato je evidentno, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, da tožbenega zahtevka nimata enake podlage. Zato je obrazložitev sodišča prve stopnje, vsebovana v točki 6. obrazložitve materialnopravno pravilna. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče mora po četrtem odstavku 189. člena ZPP ves čas med postopkom po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. Bistvo litispendence je v tem, da se prepreči morebitna medsebojno nasprotujoča se odločitev sodišča v isti stvari.1 Najpomembnejša procesna posledica litispendence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Za obstoj litispendence je bistveno, da je tožencu vročena tožba. Drugi pogoj za upoštevanje litispendence je istovetnost tožbenega zahtevka. Zato je potrebno tudi, da se opredeli sporni predmet.2 Sodišče prve stopnje pa se je ob vprašanju obstoja litispendence opredelilo ravno do vsebine obeh spornih predmetov, glede zahtevkov, ki potekata v pravdni zadevi P 593/2010 (ta pravdni postopek je po sklepu sodišča z dne 9. 1. 2011 prekinjen) in z vsebino spornega predmeta v zadevi P 332/2012. Sporni predmet v pravdni zadevi P 593/2010 je izselitev in izpraznitev nepremičnine (pcto. 1.500,00 EUR), v pravdni zadevi P 332/2012 pa je sporni predmet izročitev nepremičnine v posest (pcto 25.000,00 EUR s pp.). Vsebina spornega predmeta je torej različna, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 6. obrazložitve in s čemer se pravilno strinja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Sodišče je tako na podlagi vsebine tožbenih navedb v obeh zadevah ugotovilo, da se zahtevek tožnice v pravdi P 593/2010 nanaša na izselitev toženca iz spornih nepremičnin oziroma stanovanja in temelji na toženčevi nezakoniti uporabi nepremičnin brez pravnega naslova, v tej pravdni zadevi pa se zahtevek nanaša na izročitev nepremičnin v posest, torej temelji zahtevek na pravici lastnika, da lahko od vsakogar, ki zanika njegovo lastninsko pravico ali kako drugače v njo protipravno posega, zahteva varstvo lastninske pravice in upravičenj, ki jih ta vsebuje, vse v skladu s členom 92 in 100 SPZ. V pravdni zadevi P 593/2010 tožeča stranka zahteva izpraznitev iz stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja ter, da jih toženec prosti oseb in vseh svojih stvari izroči v posest tožnici. Tako se izkaže, da ne gre za identičnost tožbenih zahtevkov in da ni podana litispendenca, ki je ovira za to, da bi tekla dva pravdna postopka glede istega zahtevka. Zahtevka nista identična, kajti za tožbeni zahtevek v zadevi P 593/2010 je podlaga dejstvo, da tožeča stranka kot lastnica predmetnih nepremičnin ni več soglašala s toženčevim bivanjem v njih in ga je zato tožila na izselitev iz njih. Tožbeni zahtevek v tej zadevi pa je posledica dejstva, da je tožena stranka januarja 2012 tožeči stranki z zamenjavo kod tehničnega protivlomnega varovanja preprečila vsakršno vstopanje v njene objekte in ji je s tem onemogočila vsakršno nadaljnjo uporabo teh njenih nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka. Tako pravilno tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožbena zahtevka nimata enake podlage. Ob vložitvi tožbe v zadevi P 593/2010 je namreč tožeča stranka še lahko razpolagala s svojimi nepremičninami in je toženca tožila le na izselitev iz njih, medtem ko ji je ob vložitvi tožbe v tem sporu že bilo fizično onemogočeno vsakršno razpolaganje z njenimi nepremičninami, saj zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke, od takrat dalje ni razpolagala več niti s ključi od vhodnih vrat niti s kodami tehničnega protivlomnega varovanja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, vsebovan v točki 6. obrazložitve, da se zahtevek tožnice v pravdni zadevi P 593/2010 nanaša na izselitev toženca iz spornih nepremičnin oziroma stanovanja in temelji na toženčevi nezakoniti uporabi nepremičnin brez pravnega naslova, v tej zadevi pa se zahtevek nanaša na izročitev nepremičnin v posest, torej temelji zahtevek na pravici lastnika, da lahko od vsakogar, ki zanika njegovo lastninsko pravico ali kako drugače v njo protipravno posega, varstvo lastninske pravice in upravičenj ter zahteva izročitev nepremičnine kot take v posest in uporabo. Ker tako ni podana litispendenca, sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožena stranka uveljavlja nadalje pritožbena razloga iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta dva pritožbena razloga nista podana. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno obrazložilo svojo odločitev, listinam v spisu in izjavam strank ni dalo drugačnega pomena kot le-te izhajajo iz izjav strank in iz vsebine listin, katere je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju in so del procesnega gradiva v tej pravdni zadevi.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sama vsebina sodbe sodišča prve stopnje, to je glede vsebinskih razlogov pritožbeno ne izpodbija in je zato odločitev sodišča prve stopnje tudi v materialnopravnem pogledu pravilna in je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo določbi člena 92 in 100 SPZ. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo kot nagrado za postopek s pritožbo in za materialne izdatke, kar skupaj z 22 % DDV znaša 893,04 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje (vse po členu 165 ZPP in po prvem odstavku 154. člena ZPP).

1 Primerjaj sklep VS RS II Ips 450/2001 z dne 9. 5. 2002. 2 Glej: Pravdni postopek; Zakon s komentarjem, druga knjiga; avtorjev Lojze Ude in drugih, stran 220-223.