Jedro

Predpisane mejne, zagotovo pa kritične, vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati prvi tožeči stranki 2.200,00 EUR, drugi tožeči stranki 3.000,00 EUR in tretji tožeči stranki 2.400,00 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila ter jim povrniti pravdne stroške 974,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek nad dosojenim zneskom 7.600,00 EUR do vtoževanega zneska 10.600,00 EUR je kot neutemeljen zavrnilo. S sklepom I P 327/2011 z dne 19. 12. 2013 je sodbo popravilo tako, da je v 4., 12., 13. in 14. točki obrazložitve št. 33,5 nadomestilo s številko 32,5. 2. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo, ki jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga spremembo sodbe, in sicer zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa znižanje prisojene odškodnine. Bistveno kršitev določb postopka vidi v tem, da sodišče v razlogih sodbe ni odgovorilo na njen ugovor, ki je temeljil na ugotovitvah izvedenskega mnenja, da porast hrupnosti na cesti X. v slovenskem merilu ni nič posebnega in zato posledično ne gre za emisije, ki bi presegale običajne meje. Sodišče se je glede podlage tožbenega zahtevka izognilo vsebinski presoji izvedenih dokazov oziroma jih je obravnavalo selektivno in ne celovito. Sodba ne vsebuje dokazne ocene in nima dejanske podlage. Pri utemeljevanju višine prisojenih odškodnin je sodišče zgolj povzelo navedbe oziroma izpovedi tožnikov. Ni utemeljilo, zakaj jim je prisodilo praktično enake zneske odškodnin kot primerljivim tožnikom ob cesti Y. Sodba ni razumljiva in se je ne da preizkusiti. Pri zapolnjevanju pravnega standarda škode, ki presega normalne (običajne) meje sodišče zgolj citira 72. člen Ustave in ustrezne določbe uredbe o mejah vrednosti kazalcev hrupa v okolju, čeprav so tam navedene vrednosti namenjene zlasti za presojo ustreznih ukrepov za zmanjšanje oziroma omejitev emisij in upravno ukrepanje zoper njihovega povzročitelja. Na podlagi ugotovitev izvedencev, da hrup ob sporni cesti v slovenskem merilu ni nič posebnega, po mnenju tožene stranke ne gre za emisijo hrupa, ki bi jo bilo v primerjavi z okoljem ob primerljivih tranzitnih cestah v RS mogoče opredeliti kot emisijo oziroma hrup, ki presega običajne meje. Šele po primerjavi vrednosti emisij v okolju ob primerljivih tranzitnih cestah v RS, bi sodišče lahko ugotovilo, ali so zatrjevane nevšečnosti tožnikov vendarle prekomerne in so upravičeni do denarne odškodnine. Sodišče spregleda splošno znano dejstvo, da se je promet na tranzitnih cestah po osamosvojitvi iz leta v leto povečeval. Tožena stranka je zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev in možnosti zadolževanja lahko uredila avtoceste postopoma in po določenih prioritetah. Če bo izkazana pravna podlaga odškodninskih zahtevkov tožnikov, pa jim je sodišče vsekakor prisodilo previsoke odškodnine. V premajhni meri je upoštevalo zamenjavo oken na hiši tožnikov, ki jo je financirala tožena stranka. Nesprejemljivo je, da je tožnikom prisodila praktično enake zneske odškodnin, kot tožnikom ob cesti Y. za enako obdobje in ob enaki oddaljenosti od tranzitne ceste ter enakem statusu. V večji meri bi moralo upoštevati prepoved vožnje po odredbi o omejitvi prometa v RS.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predvsem tistih iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Sodba ima jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, ki si tudi ne nasprotujejo. Sodišče je napravilo celovito dokazno oceno in se pri tem ni izognilo vsebinski presoji izvedenih dokazov, kot skuša prikazati pritožba, niti ni obravnavalo dokazov selektivno in pristransko. Sklicevanje pritožbe na prezrto ugotovitev izvedenskega mnenja, da porast hrupnosti na cesti X. oziroma sporni cesti v slovenskem merilu ni nič posebnega, vsekakor ne predstavlja bistvene kršitve postopka. Ta ugotovitev je iztrgana iz konteksta izvedenskega mnenja kot celote, ki sicer primerja v obdobju od 2003 do 2006 naraščanje prometa na sporni cesti s tistim na cesti Y. v Pomurju, vendar za odločitev v tej zadevi ni bistvena, ampak nadaljnje ugotovitve izvedenskega mnenja, ki prikazujejo konkretne podatke in izračune o preseganju mejnih in kritičnih vrednosti obremenitve s hrupom v stavbi, v kateri bivajo tožniki. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje oprlo na sledeče ugotovitve: tožniki bivajo v stanovanjski hiši ob cesti z oznako X., po kateri poteka promet proti mejnemu prehodu z Republiko Hrvaško; do odprtja avtoceste 16. 7. 2009 je bila navedena cesta obremenjena z gostim prometom, ki se je od leta 1992 do leta 2007 postopoma povečeval; v letih 2006 do 2009 do otvoritve avtoceste so ugotovljene vrednosti hrupa v dnevnem, večernem in nočnem času presegale mejne in v določenih obdobjih tudi kritične vrednosti dovoljenega hrupa; zamenjava oken na zunanji fasadi zgradbe je v manjšem obsegu zmanjšala neugodnosti glede hrupa; zaradi upoštevanja omejitve prometa ob določenih dnevih pa neugodnosti tožnikov niso bile bistveno zmanjšane.

7. Na tej dejanski podlagi je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da so tožniki zaradi prekomernega hrupa v obdobju od 31. 10. 2006 do 16. 7. 2009 upravičeni na podlagi tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) do povračila škode, ki presega običajne meje. Da je hrupnost prometa na cesti v neposredni bližini stanovanjske hiše presegala običajne meje hrupa, ki so ga stanovalci ob prometnih cestah še dolžni trpeti, pritožbeno sodišče ne dvomi. Podlago za to predstavljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, da je promet ob hiši tožnikov povzročal v obravnavanem obdobju čezmeren hrup, ki je tekom celotnega dne presegal mejne vrednosti, v določenih obdobjih pa tudi kritične vrednosti, določene v veljavni zakonodaji (Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, Ur. l. RS, št. 105/2005 s spremembami). Čezmerna obremenitev okolja s hrupom je nedopustno ravnanje, za katerega je tožena stranka odgovorna, saj so zaradi tega tožniki trpeli psihično neudobje (nespečnost, nezbranost, razdražljivost) v obsegu, ki utemeljuje prisojo odškodnine. Tožena stranka v pritožbi sicer ne izpodbija ugotovitev sodišča o izračunanih vrednostih obremenitve s hrupom, ki izhajajo iz dopolnitve izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, a vztraja, da kljub temu ne gre za škodo, ki bi presegala normalne (običajne) meje, posebej v primerjavi s hrupnostjo ceste Y. Sodna praksa je v zelo podobnih odškodninskih primerih odškodnin zaradi povečanega prometa na tranzitnih cestah že sprejela enotno stališče, da predpisane mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ (1). To stališče ne more biti drugačno kljub različni pravni terminologiji, ki jo v 3. členu o čezmerni obremenitvi okolja vsebuje Zakon o varstvu okolja. Po stališču sodne prakse pri tem ni relevantno, kako močan hrup je postal običajen v življenjskem okolju tožnikov oziroma ob primerljivih tranzitnih cestah v Republiki Sloveniji. Tako izhodišče bi pomenilo, da noben hrup ne presega običajne meje in da nobeden od oškodovancev ni upravičen do odškodnine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja. Življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij, vendar le do „normalnih“ meja. Kadar te emisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja, da je njegova škoda pravno priznana in da je tudi podana odškodninska odgovornost zanjo (2).

20. Zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je za ugotovljeno povečanje tranzitnega prometa v takšnem obsegu, ki ni običajen za okolje, v katerem tožniki živijo ter posledično neugodnosti, odgovorna tožena stranka, ki se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na splošno znano povečanje prometa tudi na drugih tranzitnih cestah v Republiki Sloveniji po osamosvojitvi, na pravice do prostega gibanja ljudi, kapitala in blaga, na pomanjkanje proračunskih sredstev in možnosti zadolževanja ter obveznost financiranja druge nujne javne porabe za funkcioniranje sodobne države. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja, da je pravica do zdravega življenjskega okolja, ki je bila tožnikom v konkretnem primeru okrnjena, ustavna pravica (72. člen Ustave RS) in da mora zato država tudi na področju prometa sprejemati take ukrepe, da posamezniki zaradi prometa ne bodo izpostavljeni prekomernemu hrupu. V nasprotnem primeru je podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve obravnavane ustavne pravice.

9. Tudi pri odločitvi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, do katere so tožniki upravičeni zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ). Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega. Pri odločanju v istovrstnih odškodninskih zadevah zaradi čezmerne izpostavljenosti hrupu je Vrhovno sodišče RS opredelilo še posebej kriterije pri odločanju o odškodnini (3), ki so bili upoštevani tudi v tej zadevi (oddaljenost bivališča od ceste, obdobje izpostavljenosti prekomernim emisijam, tudi z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma).

10. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovljeno, da je hiša tožnikov od ceste X. oddaljena približno 16 metrov, da so okna bivalnih prostorov obrnjena na glavno cesto, da je bilo življenje v hiši moteno, predvsem spanje, da so se težje koncentrirali, težje opravljali dnevne obveznosti in bili posledično razdražljivi ter da so bili izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi prahu in tresljajem. Vse te neugodnosti so tožniki trpeli vsakodnevno, zato so za obdobje 32,5 mesecev upravičeni do prisojene odškodnine, ki znaša za prvega tožnika 2,2, drugega tožnika 3, tretje tožnico 2,4 povprečne neto plače. Manjše razlike v višini prisojenih odškodnin so posledica različne dnevne navzočnosti doma ter osebnostnih lastnosti drugega tožnika. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na odškodnine, ki so bile prisojene nekaterim oškodovancem ob cesti Y. in trdi, da je bila tožnikom za neprimerno krajše časovno obdobje in nižjo obremenitev s hrupom prisojena previsoka odškodnina. Pritožbeno sodišče pa po pregledu zadev ugotavlja, da odmerjene odškodnine v tej zadevi ne odstopajo od sodne prakse (4).

11. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do ugovora tožene stranke, da je zamenjava oken v določenem obdobju omilila hrup v notranjosti objekta. To sicer drži in je ta ukrep res olajšal neugodnosti, vendar le za določeno časovno obdobje po aprilu 2008 in le za notranjost hiše, zato v večji meri ne more vplivati na višino odškodnine. Pri oceni višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi prepovedi vožnje po odredbi o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji. Omejitve po tem predpisu, ki veljajo le za tovorna vozila ob določenih dnevih, niso takšne, da bi bistveno omilile neugodnosti tožnikov, kar je v obrazložitvi sodbe pravilno pojasnjeno. Glede ostalih emisij (prahu in tresljajev) pa ugotovitev sodišča o prisotnosti teh emisij res sloni na izpovedi tožnikov, a tudi na splošno znanem dejstvu, da povečan promet zaradi izpušnih plinov povzroča onesnaženje v obliki prahu in tresljaje.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj glede na vsebino vloge ne gre za potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).

(1) Odločbe VSRS II Ips 409/2009, II Ips 813/2007. (2) VSRS II Ips 813/2007, II Ips 940/2007 in II Ips 409/2009. (3) Npr. odločbe II Ips 279/2010, II Ips 401/2011. (4) Primerljive zadeve dosojenih odškodnin za hrup ob cesti G1-3: II Ips 29/2019, II Dor 445/2011, II Dor 430/2011, II Ips 417/2011, II Ips 456/2010, II Ips 78/2012, II Ips 401/2011, II Ips 257/2010, II Dor 439/2011, II Ips 337/2010.