Jedro

Opredelitev plače v podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke, po kateri je plačni sistem zavarovalnih zastopnikov in s tem tudi tožnika v celoti utemeljen na proviziji, ki zajema stroške dela, ni v nasprotju s kogentnimi določbami o plači v ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo neto plač, zapadlih v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006, obračunanih od v izreku navedenih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, kakor je navedeno v izreku (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za plačilo bruto zneskov provizije (gre za znesek, ki je bil od izplačane provizije odštet na račun potnih stroškov) v bruto zneskih, navedenih v izreku, pri čemer se od vsakega posameznega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter se tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka I/2 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I/3 izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka v znesku 2.464,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V tej pogodbi je zapisano, da tožnik osnovno plačo prejema za polni delovni čas in vnaprej določene rezultate. Tožena stranka bi tako morala določiti delovne rezultate, ki jih mora tožnik doseči, da bi bila izplačana osnovna plača. Potem, ko bi tožnik dosegel pričakovane delovne rezultate za izplačilo osnovne plače, pa bi tožena stranka ugotavljala višino plače na podlagi delovne uspešnosti. Tožena stranka je sicer sprejela pravilnik o kriterijih in merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti delavcev (v nadaljevanju pravilnik o delovni uspešnosti), ki pa ga v tožnikovem primeru ne izvaja. Tožena stranka ni določila mesečne norme oziroma števila zavarovanj, ki bi jih tožnik moral skleniti za izplačilo osnovne plače. Pravna razlaga, ki jo navaja sodišče prve stopnje, ne izhaja iz tolmačenja pogodbe o zaposlitvi, ampak iz navedb zaslišanih prič. Tožnik ne more biti oškodovan zgolj zato, ker tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni natančno določila plačila za delo v obliki provizije. Tožena stranka s tožnikom ne bi smela skleniti pogodbe o zaposlitvi, s katero se je zavezala, da bo za pričakovane rezultate dela izplačevala osnovno plačo, če je vedela, da ne bo določila norme za doseganje pričakovanih rezultatov, ter da ne bo možno ločiti osnovne plače od dela plače na podlagi delovne uspešnosti. Tožnik sicer ne trdi, da je provizijski sistem nezakonit, vendar se tožena stranka ni zavezala, da bo tožniku izplačevala provizijo, ampak osnovno plačo in del plače na podlagi delovne uspešnosti. Obračun potnih stroškov, ki so bili obračunani, odbiti od provizije in potem prišteti k proviziji, kaže na to, da tožena stranka sklenjene pogodbe o zaposlitvi obravnava kot klasične pogodbe o trgovskem zastopstvu. S pogodbo o trgovskem zastopstvu se dogovori, da bo zastopnik prejemal provizijo, hkrati pa zastopnik nima pravice do povračila stroškov, ki izvirajo in rednega opravljanja posredniških poslov. Tožena stranka se je sama odločila, da bo z zastopniki sklenila pogodbe o zaposlitvi in ne pogodb o zastopanju, čeprav je vedela, da skozi provizijski sistem ne bo mogla izpolniti pogodb o zaposlitvi tako, kot se te glasijo. Tožena stranka ni dokazala, da bi v spornem obdobju delovno uspešnost tožnika ugotavljala z ocenjevanjem in merjenjem, kar pomeni, da tožena stranka tožniku ni izplačala plač ampak provizijo, katere višina je bila izračunana na podlagi Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov OE ... (v nadaljevanju pravilnik o organizaciji in nagrajevanju). Tožnik je vsak mesec prejemal različne zneske izplačil, iz katerih ni bila razvidna osnovna plača in del plače na podlagi delovne uspešnosti. V kolikor bi držalo tolmačenje tožene stranke, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, bi plačni sistem zastopnikov tožene stranke temeljil le na proviziji, čeprav kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/1998, 6/2005, 8/2005, 100/2006, v nadaljevanju panožna KP) eksplicitno določa osnovne plače. Obračun provizij je lahko le podlaga za obračun plače iz naslova delovne uspešnosti. Tolmačenje, da plačni sistem zastopnikov temelji le na proviziji pomeni, da zastopniki sploh ne prejemajo plače, ampak samo provizijo. V skladu s prvim odstavkom 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006) mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožena stranka ne le, da tožniku ni izplačala stroškov, ki so nastali z delom, ampak mu je stroške celo obračunala in jih odštela od osnove, ki je bila podlaga za izračun osnove plače, kar je protizakonito. Tožena stranka se je pri tem sicer sklicevala na določbe pravilnika o organizaciji in nagrajevanju, vendar pravilnik za delavca ne more biti manj ugoden od zakona. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo izplačilo dodatka po zakonu iz leta 2003 oziroma od leta, ko je bil ta dodatek naveden na tožnikovi plačilni listi. Plačilna lista je podlaga za izplačila in vsi zneski, ki so navedeni na njej, morajo biti delavcu tudi izplačani. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj tožena stranka dodatka po zakonu ni bila dolžna izplačevati. Glede na to, da je bil dodatek določen z zakonom, bi njegovo neizplačilo lahko temeljilo le na zakonskih določbah in ne na izpovedbi M.Š. o tem, da dodatek ni bil izplačan, ker so se ustrezno povečale provizije. Sicer pa tožena stranka niti ni dokazala, da bi se provizije povečale. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijan sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za primer zavrnitve pritožbe pa tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče dopusti revizijo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in celi vrsti drugih sodb, izdanih v identičnih zadevah, pritrdilo praksi tožene stranke in ocenilo, da je imela tožena stranka v pravnem redu podlago za ureditev plačnega sistema za zastopnike, temelječega izključno na proviziji in da je bila podjetniška kolektivna pogodba pravilno realizirana, zaradi česar tožniki od zavarovalnice niso upravičeni zahtevati ničesar več. Tožnikov poskus, da bi ob prejetih zneskih, od katerih so bili plačani prispevki za socialno varnost, uveljavljal še upravičenje do osnovne plače, ne more biti uspešen iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pa tudi zato, ker bi se sicer porušil celotni plačni sistem pri toženi stranki. Tožnikov zahtevek za izplačilo osnovne plače temelji zgolj na tožnikovem poskusu, da bi iz dveh sistemov nagrajevanja izbral najugodnejše variante in prišel do prejemkov, ki niso sorazmerni z delovnimi rezultati. Tožnikove pogodbe o zaposlitvi temeljilo na podjetniški kolektivni pogodbi, v kateri je natančno opredeljen provizijski sistem, dogovorjen za nagrajevanje dela zavarovalnih zastopnikov, s takšnim sistemom je bil tožnik seznanjen pred podpisom pogodbe o zaposlitvi in je nanj pristajal. V pritožbi navržen problem neskladnosti podjetniške kolektivne pogodbe z veljavno zakonodajo ne obstaja. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je veljal do 1. 1. 2003, je v 49. členu vseboval splošno določbo, da ima delavec pravico do osebnega dohodka v skladu s splošnim aktom, družbenim dogovorom oziroma kolektivno pogodbo in zakonom. Tudi določba 126. člena tedaj veljavnega ZDR/90 glede plač napotuje na kolektivno pogodbo. Kadar zakon rešitev plačnega sistema prepusti kolektivnim pogodbam in se socialni partnerji sporazumejo o izhodiščih za obravnavanje in izplačevanje plač ter se te kolektivne pogodbe več kot poldrugo desetletje na enak način izvajajo za vse delavce (v tem primeru za zavarovalne zastopnike), kadar je zaradi statusa zavarovalnega zastopnika, urejenega v pogodbi o zaposlitvi in plačanih prispevkih zagotovljena njegova socialna varnost ter kadar podpisniki ne odpovedo kolektivne pogodbe, tedaj je dilema o neskladnosti takšne pogodbe z zakonom zgolj rezultat posameznikove pravno irelevantne želje po višjih prejemkih. Tožnik se neutemeljeno sklicuje, da v konkretnem primeru ni šlo za delovno razmerje, saj sta delodajalec in delavec sklenila pogodbo zaposlitvi, delo je bilo nagrajevano v skladu s kolektivno pogodbo, poravnani pa so bili tudi prispevki za socialno varnost. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati zakonitost določb pravilnika v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov, saj bi s tem prekoračilo svoje pristojnosti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, kakor tudi z njegovimi pravnimi zaključki.

V delu spornega obdobja od 1. 1. 2002 do 30. 6. 2006 je Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. list RS, št. 40/97 in nadaljnji) glede plač določala, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače na podlagi delovne uspešnosti, dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja in dodatkov, kar je povzeto tudi v drugem odstavku 126. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Smiselno enako plače opredeljuje tudi panožna KP. V prvem odstavku 147. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke (podjetniška KP, priloga B24) pa je določeno, da se osebni dohodki zavarovalnih zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizij. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da se provizije lahko obračunavajo od bruto premije ali od ustvarjenega režijskega dodatka, iz tretjega odstavka pa izhaja, da višino provizijskih stopenj določi direktor ali od njega pooblaščena oseba, pri čemer mora upoštevati, da se sme za bruto plače zastopnikov območne enote iz naslova provizij, nadomestila za letni dopust, praznike in druge upravičene odsotnosti ter za dodatek za delovno dobo, porabiti največ 50 % od režijskega dodatka od zavarovalne premije, ki jo ustvarijo zavarovalni zastopniki. Podjetniška KP je bila podpisana 1. 7. 1991 in ni bila odpovedana ali spremenjena v določbah, ki urejajo plačni sistem zavarovalnih zastopnikov. Veljala je v celotnem spornem obdobju (od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006), torej v času, ko je tožnik opravljal delo zavarovalnega zastopnika na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 30. 9. 1998, 15. 4. 2003, 4. 8. 2004, 7. 12. 2004 in 20. 9. 2006 (priloga B1). Pogodbe vsebujejo določbo, da za vse pravice in obveznosti, ki niso urejene s pogodbo, veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih, kot tudi določila panožne kolektivne pogodbe, podjetniške KP in splošni akti delodajalca ter da je delavec seznanjen z njihovo vsebino. Enako v XIV. členu določa pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2006, na podlagi katere je tožnik nastopil delo na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika od 1. 10. 2006 dalje. V VI. členu te pogodbe je določen znesek (in koeficient) osnovne plače, in sicer tako, da so vnaprej določeni delovni rezultati zanjo določeni v splošnih aktih, ki se nanašajo na nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov. Določeno je tudi, da se osnovna plača in delovna uspešnost zavarovalnemu zastopniku obračunata in izplačata v obliki provizije, v skladu s splošnimi akti, ki urejajo nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov. Pogodbo s takšno vsebino je tožnik podpisal. Glede na takšno opredelitev plače v podjetniški KP, ki sta jo podpisala Upravni odbor tožene stranke in sindikata pri delodajalcu, plačni sistem zavarovalnih zastopnikov in s tem tudi tožnika, temelji izključno na proviziji, ki zajema vse stroške dela. Provizijski način obračunavanja plač v podjetniški KP in njegova tehnična izpeljava v splošnih aktih tožene stranke nista v nasprotju s splošnimi določbami o plačah. ZDR v prvem odstavku 126. členu delodajalcu nalaga, da mora pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca, v konkretnem primeru torej tudi podjetniško KP. Tej zahtevi je tožena stranka zadostila z določitvijo (koeficienta) zneska osnovne plače v pogodbi o zaposlitvi (VI. člen). Hkrati je določila provizijski način obračunavanja in izplačevanja plače, s čimer je ravnala na način in po postopku v skladu s podjetniško KP in splošnimi akti tožene stranke. Zaradi takega načina obračunavanja plač, ki tožniku zagotavlja denarno plačilo v odvisnosti od delovnih rezultatov za opravljeno delo, pogodbenemu razmerju med strankama ni mogoče odreči delovnopravne narave. Vse ostale pravice, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi in tožnikovega delovnopravnega statusa (npr. pravica do letnega dopusta, regresa, izobraževanja, zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, plačevanja prispevkov za socialno varnost) namreč še vedno veljajo. Zato je zmotno stališče pritožnika, da v konkretnem primeru dejansko ne gre za delovno razmerje.

Da so v proviziji zajeti vsi stroški dela in se v njej odražajo delovni rezultati tožnika - zavarovalnega zastopnika, je razvidno tudi iz priloženih pogodb o zaposlitvi in iz v izvedenem dokaznem postopku pridobljenih izpovedi prič (priloga C1). Pri tem pritožba neutemeljeno zatrjuje, da gre za spor, v katerem so lahko odločilni le listinski dokazi. Glede na določbo 8. člena ZPP, sodišče po svojem prepričanju odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana in sicer na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Iz navedene določbe, ki uzakonja načelo proste presoje dokazov, ne izhaja, da je mogoče dejstva dokazati le s predložitvijo točno določenih dokazov, temveč da sodišče presojo o obstoju ali neobstoju posameznih dejstev opre na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je bila plača zajeta v izplačani proviziji, ob sklicevanju na priložene listine dodatno utemeljilo z izpovedmi prič, je ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Osnovna plača zavarovalnih zastopnikov je tudi v okviru obračuna in izplačevanja v obliki provizije na podlagi citiranih kolektivnih pogodb in pogodb o zaposlitvi vezana na vnaprej določene delovne rezultate, glede izplačevanja plače na podlagi delovne uspešnosti pa je v 3. odstavku 45. panožne KP določeno, da se plače na podlagi delovne uspešnosti določajo na osnovi provizije in glede na izvršitev plana za posamezne zavarovalne vrste, pri čemer odkazuje na podrobnejšo ureditev v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih delodajalca. Posamezni elementi za merjenje delovnih rezultatov za izračun osnovne plače in dela plače na podlagi delovne uspešnosti, ki sta se obračunavali in izplačevali v obliki provizije, so določeni v splošnih aktih tožene stranke (Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže in o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov območne enote ... – priloge B7 in B8). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni določila mesečne norme oz. števila sklenjenih zavarovanj, ki bi jih moral tožnik skleniti za izplačilo plače. Za obračun in izplačilo plače v obliki provizije je pomembna določba 50. člena panožne KP, ki ureja obračun plače. Prvi odstavek navedenega člena določa, katere podatke o plači vsebuje pisni obračun plače, v drugem odstavku pa, da lahko delodajalec ob obračunu plače na istem obračunskem listu obračuna tudi druge osebne prejemke, povračila stroškov v zvezi z delom in odtegljaje od plače (neto izplačilo). Tožena stranka je to obveznost v spornem obdobju izpolnila, kar izhaja iz predložene listinske dokumentacije in izpovedi priče M.Š.. Obračun provizije za posamezni mesec temelji na premijah za posamezno vrsto zavarovanja, iz plačnih list pa je razviden osnovni koeficient plače, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi. V provizijskem sistemu so zajeti tudi potni stroški zavarovalnega zastopnika. V 37. členu Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov območne enote ... iz leta 2001 in 35. členu navedenega Pravilnika iz leta 2005 je namreč določeno, da se od bruto sklada provizij odštejejo potni stroški v zvezi z delom, ki se obračunavajo in izplačujejo na osnovi priznanih kilometrov in predpisane višine kilometrine, pri čemer skupni znesek potnih stroškov ne sme presegati 30 % bruto sklada provizij za posameznega zavarovalnega zastopnika. Tožena stranka je imela za tak način obračuna potnih stroškov neposredno podlago v splošnem aktu, iz plačnih list tožnika pa izhaja, da so bili ti stroški prišteti k neto znesku plače. Potni stroški so bili torej tožniku dejansko obračunani glede na vrsto zavarovanj in število kilometrov (obračuni kilometrine) in kar je bistveno, tudi izplačani (prvi odstavek 130. člen ZDR). Glede na vse obrazloženo je pritožbeni očitek, da potni stroški tožniku niso bili izplačani in da je splošni akt tožene stranke nezakonit, neutemeljen.

Glede vtoževanega dodatka zaradi uskladitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dodatek predmet Sporazuma o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju z dne 14. 10. 2004 in z dne 12. 9. 2005. Nadalje iz izpovedi priče M.Š. izhaja, da so se pri toženi stranki do leta 2004 izhodiščne plače usklajevale v odstotkih, nekaj časa v nominalnih zneskih, nato pa so se ponovno usklajevale z odstotki. Drugače kot pri drugih zaposlenih delavcih so se pri zavarovalnih zastopnikih plače usklajevale z rastjo premij zaradi inflacije. Način uskladitve plač zavarovalnih zastopnikov (tožnika) je bil torej tak, da je neto uskladitev upoštevana v povečanem znesku provizije, kar je razvidno iz plačnih list od vključno oktobra 2004 dalje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neizplačevanju dodatka v spornem obdobju.

Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo vtoževanih zneskov iz naslova osnovnih plač, primarni in podredni zahtevek za povrnitev potnih stroškov in zahtevek za izplačilo dodatka po zakonu. Ker torej niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitvi v tej zadevi, tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbenimi navedbami o dopustitvi revizije pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je s 1. oktobrom 2008 stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). V skladu s 131. členom ZPP-D so z dnem uveljavitve tega zakona prenehali veljati 25., 30., 32., 39., 40. in 77. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 – popravek). Glede na določbo drugega odstavka 130. člena ZPP-D, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih le, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. V tej zadevi je bila na prvi stopnji odločba izdana dne 28. 1. 2009, kar je po uveljavitvi ZPP-D, zato se postopek nadaljuje po določbah spremenjenega zakona. O dopustitvi revizije tako ne odloči več pritožbeno sodišče, temveč po določbi drugega odstavka 367. a člena ZPP vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.