Jedro

Ker je tožnica invalidka III. kategorije, ji tožena stranka ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, dokler ni pridobila mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je rok za podajo odpovedi začel teči šele, ko je mnenje pridobila in ne že z ugotovitvijo nastanka poslovnega razloga, z izdajo obvestila o nameravani odpovedi ali z zaprosilom za izdajo mnenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2007 nezakonita. Delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo v višini po 395,13 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke, ki jih plačuje delodajalec ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2007 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter tožeči stranki vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo v višini 395,13 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku povrniti stroške postopka, v višini 528,11 EUR v roku 8 dni, po tem toku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega in resnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških in strukturnih razlogov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Tožena stranka meni, da je dokazala, da so obstajali pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da je bil razlog resen in utemeljen v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Že v sami redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2006 je tožena stranka obširno in podrobno obrazložila odpovedni razlog, prav tako pa je obširno obrazložila, da je poskusila vse, da bi tožnici ohranila zaposlitev, vendar to zaradi procesov, organizacije in velike konkurence na trgu ni bilo mogoče. Priča M.B. je prepričljivo izpovedala, da je tožena stranka iskala rešitev za zaposlitev tožnice tako pri sebi kot pri drugem delodajalcu in navedeno je tudi razvidno iz dopisov, ki jih je tožena stranka predložila sodišču. Tožena stranka je v celoti spoštovala določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki v 4. odstavku 40. člena določa, da v kolikor delodajalec utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju pritožitelja je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prekoračila 30-dnevni prekluziven rok, v katerem lahko delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj če se delodajalec odloči, da obdrži delavca v delovnem razmerju, čeprav ekonomski razlogi tega ne opravičujejo, ker računa, da se bodo ekonomske razmere izboljšale, ali da bi našel kakšno drugo rešitev za delavca, mu to ne more biti v škodo, v smislu prekoračitve roka iz 88. člena ZDR za podajo odpovedi. Priča M.B. je prepričljivo izpovedala, da je šlo v konkretnem primeru za daljši proces in da je tožena stranka iskala možne rešitve in kombinacije tudi z svojimi drugimi enotami, vendar se je na koncu vseeno izkazalo, da delo tožnice več ni potrebno. Prav tako je komisija, ki deluje v okviru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ugotovila na podlagi potrebne dokumentacije, ki jo je predložila toženka, da tožnici iz utemeljenih razlogov ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Dejansko je šele z mnenjem komisije nastala podlaga za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in po mnenju pritožitelja dejansko teče prekluzivni rok od dneva odločitve komisije. V kolikor pa se tožnica ni strinjala z ugotovitvijo komisije, pa bi morala po mnenju pritožitelja v upravnem postopku izpodbijati konkretni upravni akt oziroma mnenje komisije. Komisija odloča na podlagi posebnih pooblastil, ki so ji bila z zakonom podeljena, poleg tega mora pred prejemom dokončne odločitve pridobiti še mnenje Zavoda RS za zaposlovanje, kar vse je v tem postopku dejansko tudi bilo pridobljeno. Delodajalca se postavlja v negotov položaj, ko kljub temu, da je z zakonom ustanovljen organ ugotovil, da je odpoved pogodbe iz poslovnega razloga utemeljena, nato v sodnem postopku izpostavljen tveganju, da bo sodišče o utemeljenosti odpovednega razloga odločilo drugače. V takšni situaciji pa bi bilo tudi povsem brez pomena, da bi delodajalci mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh pridobivali, če bi to pomenilo, da se na takšno mnenje tudi v primeru pozitivnega odgovora komisije, ne morejo zanesti. Pritožitelj očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti med seboj v nasprotju.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zato je sodbo mogoče preizkusiti, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Določbe 102. do 105. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 – 72/2005) omogočajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga, vendar so se na podlagi 110. člena Zakona o zaposlitvenih rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in 114/2006) začele uporabljati šele z dnem uveljavitve Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Ur. l. RS, št. 111/2005), to je od dne 1. 1. 2006. Šele po tem datumu je obstajala možnost za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ali poslovnega razloga. Po 1. odstavku 102. člena ZPIZ-1, ki se je torej začel uporabljati 1. 1. 2006, lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. 1. odstavek 103. člena ZPIZ-1 pa določa, da pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi komisija.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnici z odločbo ZPIZ z dne 31. 3. 2006 priznana invalidnost III. kategorije in da je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi o nastopu dela, na podlagi te odločbe dne 7. 4. 2006. Tožena stranka je tožnico, na podlagi 3. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, dne 11. 8. 2006 pisno obvestila, da je zaradi reorganizacije in s tem racionalizacije poslovanja družbe prenehala potreba po delu tožnice in je tako podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Istega dne je tožena stranka nato Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 4. člena Pravilnika o načinu dela komisije, poslala delovno dokumentacijo, kot jo predpisuje ta pravilnik. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je nato dne 15. 3. 2007, na podlagi zbrane dokumentacije, izdala mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in v mnenju je zapisano, da komisija meni, da delodajalec Ž. d.d. utemeljeno tožnici ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, po 1. odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Tožena stranka je nato 4. 4. 2007 tožnici izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, prepozno, ker je tožnico o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obvestila dne 11. 8. 2006, odpoved pa ji izdala šele 4. 4. 2007. Po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka po 11. 8. 2006, ko je navedeni komisiji oddala predpisano dokumentacijo in do izdaje mnenja komisije dne 15. 3. 2007, res ni mogla vplivati na hitrost postopka, ker ta del postopka ni bil v njeni pristojnosti, vendar pa tožena stranka ni dokazala, kdaj naj bi se pri njej reorganizacija dela sploh vršila. Tožena stranka ni dokazala kdaj je do ukinitve ali preselitve določenih proizvodnih programov v druge delovne enote prišlo, zato sodišče ni moglo preveriti pravočasnosti izvedenega postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi,ki je eden od pogojev za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po oceni sodišča prve stopnje se zaradi tega tožena stranka ne more uspešno sklicevati, da je začel 30-dnevni rok, iz 5. odstavka 88. člena ZDR teči šele z dnem izdaje pozitivnega mnenja komisije. Prav tako pa po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot bi bila to dolžna po 82. členu ZDR.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici prekoračila 30-dnevni prekluzivni rok, določen v 5. odstavku 88. člena ZDR, je materialno pravno zmoten. V konkretnem primeru je tožnica invalid III. kategorije, ki ji tožena stranka ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če predhodno ni pridobila mnenja komisije kot podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Odpoved je zato potrebno presojati ne le z vidika Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002), temveč tudi z vidika določb ZPIZ. Zato ima pritožba prav, ko navaja, da rok po 5. odstavku 88. člena ZDR, začne teči šele takrat, ko se delodajalec seznani z mnenjem komisije in ne že takrat, ko delodajalec ugotovi, da je nastal poslovni razlog ali ko zaprosi komisijo za podajo mnenja. Glede na to, da komisija ugotavlja podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, se s podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delodajalec seznani takrat, ko prejme mnenje komisije. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da bi bil delodajalec zaradi zakonske zaveze pridobiti mnenje komisije „kaznovan“, saj bi zamudil rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v nobenem primeru ne bi prišlo do zakonite odpovedi. Glede na to, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici izdala mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 15. 3. 2007, je tožena stranka šele z izdajo tega mnenja pridobila zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je zato odpoved podala pravočasno.

Materialno pravno zmotna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec ima pravico, da proizvodni proces racionalizira in organizira tako, da delovne naloge drugače razporedi in uvajanje novih tehnoloških in organizacijskih rešitev v delovni proces je stvar delodajalca, ki hkrati prevzame odgovornost za take rešitve. Glede tega je sodna praksa jasna, saj je Vrhovno sodišče RS v več zadevah odločilo, da delodajalec lahko delovne naloge posameznega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, jih združuje oziroma razdružuje, kar ima lahko za posledico ukinitev nekega prej samostojnega delovnega mesta, oziroma prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (sodba VSRS VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008, VIII Ips 211/2007 z dne 6. 10. 2008, VIII Ips 333/2007 z dne 13. 1. 2009).

Priča M.B. je izpovedala, da je tožena stranka tožničino delo porazdelila med druge delavce in da delovno mesto „pekovski delavec“ še sicer obstaja, vendar pa je tožena stranka skrčila število izvajalcev na tem delovnem mestu. Zaradi spremembe proizvodnje in tehnoloških postopkov so število zaposlenih iz 14 znižali na 9. Sodišče prve stopnje je povzelo izpoved priče M.B., vendar pa je napačno zaključilo, da tožena stranka niti s pričanjem M.B. ni dokazala, da je spremenila organizacijo proizvodnje, torej ni dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Priča M.B. je izpovedal, da so pri toženi stranki zaradi razmer na trgu bili prisiljeni reorganizirati proizvodnjo in tako so skrčili število zaposlitev na delovnem mestu, ki ga je opravljala tožnica, s 14 na 9 zaposlenih. Zaposlovali so več invalidov z različnimi omejitvami in v ta namen so ohranjali določena dela „umetno“ predvsem dela, ki so se opravljala v dopoldanskem času, čeprav se največ dela pri toženi stranki opravlja pretežno ponoči. Zaradi reorganizacije proizvodnje tožene stranke in skrčitve števila izvajalcev na delovnem mestu „pekovski delavec“ pa so bile petim delavcem odpovedane pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi tožnici. Zaradi omejitev glede dela ponoči, pa invalidom niso mogli zagotoviti drugega dela. Torej razlog, ki ga je navedel M.B. je resen in utemeljen poslovni razlog in upoštevaje, da je v obravnavanem primeru komisija dne 15. 3. 2007 podala mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, v skladu z določili ZPIZ, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka šele z izdajo tega mnenja, pridobila zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Zaradi vsega navedenega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrnilo.

Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela, vendar ker gre v obravnavanem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja, je potrebno upoštevati 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), ki določa, da v primeru spora o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen, če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice. Ker ni izkazano, da bi tožnica z vložitvijo tožbe v postopku zlorabljala procesne pravice, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.