Jedro

Pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pripoznalo veljavo temeljnega načela obligacijskega prava, da je pogodbe treba spoštovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 199826/2010 z dne 31. 12. 2010. To pomeni, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati vtoževani znesek. Poleg tega je po izpodbijani sodbi dolžan tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v višini 1.429,24 EUR z obrestmi od zapadlosti dalje.

Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Sklicuje se na pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga takšno spremembo, da bo zahtevek zavrnjen. Sodišču očita, da se ob sklicevanju na 9. člen OZ (1) ni vprašalo oziroma je prezrlo, da mora obligacijsko razmerje najprej nastati, šele nato pa nastane tudi odgovornost za izpolnitev obveznosti. Zastopa tezo, da obligacijsko razmerje sploh ni nastalo. Trdi, da nikoli ni naročil materiala navedenega v vlogi. Nerazumljivo in nelogično bi bilo, zakaj bi toženec kot fizična oseba potreboval 10.000 do 15.000 vijakov. Izpodbija tudi dokazno oceno zaslišanja priče M. B. Ta priča je namreč zainteresirana za to, da bi tožeča stranka v pravdi uspela. Znova opozarja na okoliščino, da je tožeča stranka vložila zahteve najprej zoper njegovega sina M. T., s. p.. To naj bi dokazovalo, da verodostojne listine, na podlagi katerih se je začel ta postopek, niso pristne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik se sicer sklicuje na pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Slednjega pritožbenega razloga z ničemer ne konkretizira. Pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pripoznalo veljavo temeljnega načela obligacijskega prava, da je pogodbe treba spoštovati (pacta sunt servanda). To se sicer razume tudi samo po sebi.

Osrednje vprašanje je tako tudi na pritožbeni stopnji izključno dejanske narave. Glasi se, ali sta stranki sklenili prodajno pogodbo (ali je toženec po telefonu naročil pošiljko) ali pa si je tožeča stranka vse skupaj gladko izmislila.

Ob listinah v spisu, ki govorijo v prid tezi o telefonskem naročilu in kasnejši dobavi, dalje ob izpovedbi priče M. B. (2) in izpovedbi neposrednega dostavnika ter ob popolni odsotnosti nasprotnih dokazov (predvsem zaslišanja same stranke) dokazna ocena tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne bi mogla biti drugačna, kakor takšna. Povedano še drugače: bilo bi povsem arbitrarno in nerazumno, če bi sodišče ob takšnem dokaznem gradivu sprejelo toženčevo tezo, da si je tožeča stranka tožbeno dejansko podlago izmislila.

Tega ne omaje niti pritožbeni argument dejanske narave, češ kaj naj bi vendar toženec kot fizična oseba počel s tolikšnim številom vijakov. To vprašanje je namreč lahko relevantno z vidika pravne urejenosti toženčevega poslovanja, o tem, da je toženec posloval (večkrat tudi z M. B., predstavnikom tožnika v RS) pa ima sodba sodišča prve stopnje razloge v 9. točki obrazložitve.

Sodišče prve stopnje pa ima tudi razloge o okoliščini, da je bilo sodno varstvo sprva naperjeno zoper M. T., s.p.. Ti razlogi so v 8. točki sodbe. Pritožbeno sodišče jim nima kaj dodati.

Pritožbeno sodišče torej sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker glede na okoliščine tega pritožbenega postopka in glede na vsebin obeh vlog (pritožbe in odgovora na pritožbo) tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla spremeniti svojega pravnega položaja (to bi bilo tedaj, ko bi bila pritožba tožeče stranke utemeljena, pa bi tožena stranka v odgovoru na pritožbo uveljavljala razloge, ki bi ji omogočili končni uspeh), stroški za to vlogo za pravdo niso bili potrebni. Na podlagi merila iz 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo.

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001).

(2) Pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi dvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila njegova izpovedba visoko prepričljiva. Sklada se namreč tudi z ostalimi dokazi. Apriorno stališče, da je priča zainteresirana za uspeh tožeče stranke in da je zato nezanesljiv dokaz, celovite dokazne ocene ne more pobiti.