Jedro

V izjavi, da oporoka ni veljavna, ni vsebovan tudi zahtevek za zakonito in s tem tudi nujno dedovanje in zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja nujnega deleža, saj takšne izjave dedič niti ne more podati, dokler ni ugotovljeno, ali je oporoka, po kateri je tudi on dedič dela premoženja (ki se mu v njegov nujni dedni delež všteje) veljavna ali ne.

Vložitev tožbe na razveljavitev oporoke pomeni le pretrganje roka za uveljavitev zahtevka zaradi prikrajšanja oziroma dopolnitve nujnega deleža in ki začne (znova) teči od pravnomočnosti sodbe o veljavnosti oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem; za dediča na podlagi zakona - do neizplačane dividende, sredstev na varčevalni hranilni knjižici, eno polovico počitniške hiše na Z., terjatve iz naslova posojila D. Š., razglasilo zapustnikovega sina S. S., kot dedinjo na podlagi zapustnikove oporoke - do stanovanja št. 5 v stanovanjski hiši M. 31a, pa M. K..

2. Zoper sklep o dedovanju je pravočasno pritožbo vložil zapustnikov sin S. S. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da mu pripada nujni delež na stanovanju v stanovanjski hiši M. 31a, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne drži, da je nujni delež uveljavljal šele na naroku 8. 3. 2012, uveljavljal ga je že na prvem naroku v letu 2005, saj oporoke očeta ni priznal. Takšna izjava pa je hkrati tudi zahteva za nujni delež na stanovanju, do katerega je upravičen. Pri tem se sklicuje na odločbo VS Hrvaške, Rev. 1992/91 z dne 11. 3. 1992. Poleg tega stanovanje ni vredno 63.681,00 EUR temveč 74.145,00 EUR, kot je to razvidno iz cenilnega elaborata.

3. Oporočna dedinja je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapustnikov sin – pritožitelj, ni samo zakoniti dedič, ampak tudi oporočni dedič. Z oporoko z dne 14. 9. 2005 je namreč zapustnik za dediča 1/2 počitniške hiše na Z. določil svojega sina (in tudi določil, da je s tem njegov nujni dedni delež pokrit – 27. člen Zakona o dedovanju – ZD), za dedinjo svojega stanovanja pa M. K.. Zapustnikov sin oporoke ni priznal, zato je bil napoten na pot pravde. Tožbo je vložil, nato pa jo je dne 14. 4. 2008 umaknil, o čemer je sodišče izdalo ustrezen sklep, ki je postal pravnomočen 16. 5. 2008 (list. št. 55).

6. Pritožbeno sodišče v konkretni zadevi ne sprejema stališča odločbe VS Hrvaške Rev 1992/91 z dne 11. 3. 1992, da je v izjavi, da oporoka ni veljavna, vsebovan tudi zahtevek za zakonito in s tem tudi nujno dedovanje in zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja nujnega deleža, saj takšne izjave dedič niti ne more podati, dokler ni ugotovljeno, ali je oporoka, po kateri je tudi on dedič dela premoženja (ki se mu v njegov nujni dedni delež všteje) veljavna ali ne. Da je temu tako je mogoče zaključiti tudi na podlagi ustaljene sodne prakse in teorije (1), ki sprejemata stališče, da vložitev tožbe na razveljavitev oporoke pomeni le pretrganje roka za uveljavitev zahtevka zaradi prikrajšanja oziroma dopolnitve nujnega deleža in ki začne (znova) teči od pravnomočnosti sodbe o veljavnosti oporoke. V primeru umika tožbe, do česar je prišlo tudi v konkretni zadevi, pa se šteje, da do pretrganja sploh ni prišlo (365., 366. in 369. člen Obligacijskega zakonika). V konkretnem primeru je bila oporoka razglašena 26. 10. 2005, dedič pa je dopolnitev nujnega dednega deleža zahteval na zapuščinski obravnavi dne 8. 3. 2012, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je to storil prepozno (s čimer je to pravico izgubil), pravilen in zakonit (41. člen ZD).

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Zupančič, Žnidaršič, Skubic, Dedno pravo, tretja izdaja, Ljubljana 2009, stran 289, Kreč, Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju, Zagreb 1964, stran 132