Jedro

Tožena stranka bi morala določno navesti, katero dejansko stanje se ni spremenilo, kar bi terjalo tudi opredelitev do vprašanja, ali gre pri obeh prošnjah (Bpp 858/2023 in Bpp 1207/2023) za isto dejansko stanje glede na to, da je tožnik, kakor izpostavlja v tožbi, v prošnji za BPP zaprosil za zastopanje v postopku preklica pogojne obsodbe na naroku dne 27. 11. 2023. Obrazložitev je tudi sicer nejasna, saj se tožena stranka po eni strani sklicuje na to, da naj se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ne bi spremenilo (kar po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP predpostavlja že izdano pravnomočno zavrnilno odločbo), po drugi strani pa izrecno izpostavlja, da je tožnik zoper zavrnilno odločbo Bpp 858/2023 z dne 10. 10. 2023 vložil tožbo v upravnem sporu (I U 1653/2023), o kateri sodišče še ni odločilo. Zavrnilna odločba, na katero se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje, torej sploh še ni pravnomočna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 1207/2023 z dne 4. 12. 2023 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), prejeto dne 24. 11. 2023. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prošnjo podal v zvezi s postopkom preklica pogojne obsodbe pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem opr. št. II K 19806/2023. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik 11. 9. 2023 že podal prošnjo za dodelitev BPP v zvezi z istim postopkom. To prošnjo je obravnavala v upravnem postopku Bpp 858/2023, v katerem je dne 10. 10. 2023 izdala zavrnilno odločbo. Zoper slednjo je tožnik sprožil upravni spor, ki se vodi pod opr. št. I U 1653/2023. Dne 21. 10. 2023 je tožnik ponovno vložil prošnjo za BPP v zvezi s postopkom preklica pogojne obsodbe pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem opr. št. II K 19806/2023, ki jo je tožena stranka zavrgla dne 26. 10. 2023. 3. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa je tožena stranka ugotovila, da gre tudi pri tožnikovi prošnji, prejeti dne 24. 11. 2023, za isto dejansko stanje in pravno podlago kot v zadevi št. Bpp 858/2023, zato jo je na podlagi 4. alineje prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 4. 12. 2023 zavrgla.

_Povzetek navedb strank v upravnem sporu_

4. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijani sklep posega v njegov pravni položaj, ki ga ima kot obsojenec v kazenskem postopku. Kršenih je več njegovih ustavnih pravic, med njimi pravica do sodnega varstva, pravica do enakosti in pravica do obrambe. Ne drži, da naj bi zaprosil za BPP za preklic pogojne obsodbe na Okrajnem sodišču v Trebnjem opr. št. II K 19806/2023, prošnjo za BPP je vložil za zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem na naroku dne 27. 11. 2023. Izpodbijani sklep je torej nezakonit, saj je v nasprotju s prošnjo. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj je v zadevi št. Bpp 858/2023 izdala zavrnilno odločbo oziroma zakaj gre za enako dejansko in pravno podlago, pri čemer je tožnik zoper omenjeno odločbo sprožil upravni spor. Njegova prošnja bi morala biti obravnavana meritorno, saj lahko zaradi izpodbijane odločitve v kazenskem postopku ostane brez pomoči zagovornika, grozi pa mu preklic pogojne obsodbe in prestajanje zaporne kazni. Nesprejemljivo je, da tožnik, ker je bila njegova prva prošnja zavrnjena, nima več možnosti zaprositi za BPP, saj prva prošnja ni bila zavrnjena zaradi njegovega finančnega položaja. To ogroža pravno varnost in procesni položaj obdolžencev, obtožencev in obsojencev, ker po prvi zavrnitvi, kljub morebitnem dolgotrajnem kazenskem postopku, nihče od njih ne bi imel več možnosti zastopanja po zagovorniku, saj noben odvetnik ne bo delal zastonj. Tožnik je zaprosil za zastopanje na konkretnem naroku, tj. dne 27. 11. 2023. Zagovornik se je naroka udeležil, očitno pa ne bo dobil plačila, saj tožnik denarja nima. Postopek za preklic pogojne obsodbe ni nepomemben in malenkosten, saj gre za odločanje o odvzemu prostosti. Izpodbijani sklep je pristranski oziroma diskriminatoren, odnos tožene stranke pa omalovažujoč in sovražno nastrojen. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi stroške postopka.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je bil kazenski postopek II K 19806/2023 pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem pravnomočno končan, da pa se je pričel postopek preklica pogojne obsodbe, ker tožnik ni izpolnil posebnega pogoja - plačal oškodovani družbi zneska 30,01 EUR. Neupravičeno ni pristopil na nobenega od narokov (13. 9. 2023, 23. 10. 2023, 27. 11. 2023). Ni razumno, da tožena stranka plačuje izvajalcu BPP za navedene naroke, še posebej ker tožnik uspe priti k odvetniku v Šmarje pri Jelšah ne pa tudi na naroke, odvetnik pa njegove odsotnosti ne sporoči. Dolžnost izvajalca BPP je, da zagotovi navzočnost svoje stranke na naroku. Tožnik zlorablja institut upravnega spora, saj so bile vse njegove prošnje vložene za pravno svetovanje v postopku pred sodiščem prve stopnje za preklic pogojne obsodbe (to so prošnje v zadevah Bpp 858/2023, Bpp 1076/2023 in Bpp 1207/2023). V upravnem sporu I U 1653/2023 je uspel, zato je prošnja v zadevi Bpp 19/2024 ponovno aktivna. Če bo tožena stranka prošnji ugodila, bo šla tožniku BPP od dneva vložitve prošnje, torej od septembra 2023 dalje. V tem primeru je predmetni upravni spor nedovoljen in je tožbo treba zavreči. Četudi bi sodišče ugodilo tožbi, tožena stranka ne more in ne sme izdati štirih ugodilnih odločb za isto zadevo. Sodišče naj tožbo zavrže ali pa postopek prekine do določitve v zadevi Bpp 19/2024. Tožena stranka je sklicujoč se na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) še navedla, da je tožnika v zvezi s prej vloženo prošnjo dne 18. 9. 2023 pozvala, naj navede konkretne razloge, zakaj ni plačal zneska 30,01 EUR, oziroma, da navede druge razloge, ki utemeljujejo vložitev prošnje. S strani tožnikovega odvetnika je dne 28. 9. 2023 dobila prošnjo za podaljšanje roka za odgovor do dne 7. 10. 2023 za pogovor s tožnikom. Prošnjo za podaljšanje je upoštevala in o zadevi odločila 10. 10. 2023 tako, da je prošnjo zavrnila skladno s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP. Tožnik bi moral plačati 30,01 EUR, zavrnilno odločbo je prejel 12. 10. 2023, dne 2. 11. 2023 pa je raje ponovno vložil prošnjo za BPP. Dne 23. 11. 2023 je še tretjič vložil prošnjo. Po oceni tožene stranke bi tožnik lahko plačal 30,01 EUR in zaustavil preklic pogojne obsodbe. Tožena stranka še navaja, da tudi sicer ni izpolnjen vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP. Trenutno se čaka na dopolnitev oziroma izjasnitev tožnika, k čemur ga je pozvala dne 8. 1. 2024, kot ji je naložilo to sodišče v sodbi z dne 19. 12. 2023. _**K I. točki izreka**_

6. Tožba je utemeljena.

7. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je tožena stranka sklicevala na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (ki se v zadevah BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP), po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu sklicevala na to, da je tožnik prošnjo podal v zvezi s postopkom preklica pogojne obsodbe pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem opr. št. II K 19806/2023 in da je v zvezi s tem postopkom že dne 11. 9. 2023 vložil prošnjo za dodelitev BPP, ki je bila z določbo Bpp 858/2023 dne 10. 10. 2023 zavrnjena, ter da gre tudi v obravnavani zadevi za isto dejansko stanje in pravno podlago.

9. Po presoji sodišča tako skopo obrazloženega sklepa ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev izpodbijanega akta bi morala namreč vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člena ZUP, saj se samo na tak način zagotavljajo ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave RS. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Ko gre za odločanje po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP mora organ v obrazložitvi pojasniti na podlagi česa je ugotovil, da gre za odločanje o zadevi, v kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Če organ presodi, da je bila v zvezi z istim zahtevkom že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, mora to v aktu obrazložiti.1 Tožena stranka zgolj s sklicevanjem na besedilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in navedbo, da je organ že odločil o BPP za preklic pogojne obsodbe na prvi stopnji na Okrajnem sodišču v Trebnjem 19806/2023 ter da se "dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila", tega ni obrazložila, na kar tožnik utemeljeno opozarja. Tožena stranka bi morala določno navesti, katero dejansko stanje se ni spremenilo, kar bi terjalo tudi opredelitev do vprašanja, ali gre pri obeh prošnjah (Bpp 858/2023 in Bpp 1207/2023) za isto dejansko stanje glede na to, da je tožnik, kakor izpostavlja v tožbi, v prošnji za BPP zaprosil za zastopanje v postopku preklica pogojne obsodbe na naroku dne 27. 11. 2023. Če obrazložitev odločbe ne sledi zgoraj naveden pravilom, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

10. Obrazložitev je tudi sicer nejasna, saj se tožena stranka po eni strani sklicuje na to, da naj se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ne bi spremenilo (kar po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP predpostavlja že izdano pravnomočno zavrnilno odločbo), po drugi strani pa izrecno izpostavlja, da je tožnik zoper zavrnilno odločbo Bpp 858/2023 z dne 10. 10. 2023 vložil tožbo v upravnem sporu (I U 1653/2023), o kateri sodišče še ni odločilo. Zavrnilna odločba, na katero se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje, torej sploh še ni pravnomočna.

11. Glede tega je treba ugotoviti, da je sodišče v upravnem sporu I U 1653/2023 odpravilo odločbo Bpp 858/2023 z dne 10. 10. 2023 in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Tožena stranka v odgovoru navaja, da je zato tožnikova prošnja iz septembra 2023 ponovno "aktivna" (in da se vodi pod opr. št. Bpp 19/2024), trenutno pa da čaka na dogovor tožnika na poziv, ki mu ga je poslala dne 8. 1. 2024. V zvezi s tem sodišču predlaga, da bodisi tožbo zavrže bodisi postopek prekine do njene odločitve v zadevi Bpp 19/2024, češ da v primeru ugoditve obravnavani tožbi ne sme izdati več ugodilnih odločb (torej ugoditi kasnejšim prošnjam, ki so bile vložene po tisti, o kateri je bilo odločeno z odločbo Bpp 858/2023 z dne 10. 10. 2023). Vendar to ni zakonski razlog za prekinitev postopka upravnega spora niti ne more biti tožnikov pravni interes v tem upravnem sporu odvisen od možnosti, da bi tožena stranka lahko v ponovljenem postopku Bpp 19/2024 izdala ugodilno odločbo. Tudi sicer bo lahko tožena stranka v primeru, če bi tožnik s pravnomočno ugodilno odločbo pridobil pravice, ki jih zahteva (tudi) v prošnji, vloženi dne 24. 11. 2023, prošnjo obravnavala v skladu z 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

12. Glede na trenutno stanje je treba, enako kakor v sodbi tega sodišča I U 1792/2023 z dne 25. 1. 2024, ugotoviti, da se je z odpravo odločbe Bpp 858/2023 z dne 10. 10. 2023 vzpostavilo stanje, kakršno je bilo pred njeno izdajo, zato zavrženje tožnikove prošnje za dodelitev BPP v zvezi s postopkom preklica pogojne obsodbe opr. št. II K 19806/2023 pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, tudi iz tega razloga ne more biti utemeljeno s tem, da je bila v zadevi št. Bpp št. 858/2023 dne 10. 10. 2023 izdana zavrnila odločba in da se dejansko stanje ali pravna podlaga ni spremenila.

13. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaradi bistvenih kršitev določb postopka, tj. 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in napačne uporabe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ta bo morala ponovno oceniti, ali so podani pogoji za zavrženje prošnje po 129. členu ZUP, ali pa je morda treba o prošnji odločiti vsebinsko, pri čemer mora svojo odločitev (procesno ali meritorno) obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Sodišče pripominja, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom tožnikovo prošnjo zavrgla, sklicujoč se na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, zato za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v tem upravnem sporu ne morejo biti upoštevne njene navedbe iz odgovora na tožbo, ki merijo na neutemeljenost prošnje zaradi neizpolnjenosti pogoja iz 24. člena ZBPP.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, očitno, da je tožbi treba ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

_**K II. točki izreka**_

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnika kot pooblaščenec zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV, tožniku priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečan za uveljavljani 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Gl. sodbo Upravnega sodišča RS I U 928/2022 z dne 28. 9. 2022 (12. točka obrazložitve).