Jedro

1. Razpravljanje o tem, kdaj bi tožeča stranka lahko ob ustrezni skrbnosti izvedela za dejstvo, da je družbenik izbrisane družbe toženec in ne v sodni register vpisani osebi, je v tej zadevi nerelevantno. Opisani rok iz drugega odstavka 394. člena ZGD je namreč objektiven in ni odvisen od tega, kdaj je upnik za izbris in družbenike izvedel. 2. Družbenik se res ne more upirati nadaljevanju postopka, ki je tekel zoper izbrisano družbo, vendar le, če je bil predlog za nadaljevanje postopka zoper njega podan v roku enega leta po objavi sklepa o izbrisu iz sodnega registra.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevek, po katerem bi moral toženec plačati tožeči stranki 1.310,45 EUR ter naložilo toženi stranki v plačilo 413,94 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je imela tožeča stranka terjatev do izbrisane družbe P. d.o.o. in da je toženec bil družbenik te družbe. Tožba zoper toženca je bila vložena 13.4.2004, družba je bila izbrisana 12.11.2001, kar pomeni, da je vložitev tožbe prepozna glede na prekluzivni rok iz 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Zato je sodišče zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče spregledalo nekatere okoliščine, predvsem dejstvo, da je tožeča stranka šele na prvem naroku za glavno obravnavo izvedela, da je dejanski družbenik družbe P. d.o.o. toženec, tega prej ni mogla vedeti niti ob še tako veliki skrbnosti. Zato objektivno ni mogla vložiti tožbe zoper toženca prej, reagirala pa je takoj ko je bilo to mogoče. Toženec je pravni naslednik prejšnjih družbenikov in dejansko gre za enako situacijo kot pri nadaljevanju postopka zoper družbenika izbrisane družbe, ko se ta nadaljevanju postopka zoper njega ne more upirati. Že s samim pozivom sodišča mora prevzeti pravdo. Sodišče se ni opredelilo do bistvene okoliščine, to je, da tožeča stranka zoper D.V. objektivno ni mogla vložiti v roku enega leta. D.V. je dolžan vstopiti v položaj družbenikov, tožeča stranka namreč zgolj zaradi nejasnega stališča prvostopnega sodišča ni hkrati umaknila tožbe zoper prvotnega družbenika. To pa pomeni, da je tudi zoper toženca potrebno uporabiti določbo 1. odstavka 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je z drugačno odločitvijo kršilo določbe ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za tožbo zoper družbenika izbrisane družbe na podlagi 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). To pomeni, da se po določbi tega člena v zvezi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) šteje, da so družbeniki podali izjavo, da prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Po drugem odstavku 394. člena ZGD pa lahko upniki uveljavljajo terjatve do družbenikov, ki so podali tako izjavo, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Gre za prekluzivni rok in po njegovem izteku taka tožba ni dopustna. Razpravljanje o tem, kdaj bi tožeča stranka lahko ob ustrezni skrbnosti izvedela za dejstvo, da je družbenik izbrisane družbe toženec in ne v sodni register vpisani osebi, je v tej zadevi zato nerelevantno. Opisani rok iz drugega odstavka 394. člena ZGD je namreč objektiven in ni odvisen od tega, kdaj je upnik za izbris in družbenike izvedel. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka razširila tožbo na toženca 13.4.2004 (ker se toženec z razširitvijo ni strinjal, se je tožba štela kot nova tožba), sklep o izbrisu družbe P. d.o.o. iz sodnega registra pa je bil objavljen 12.11.2001. Ker je od izbrisa minilo več kot leto dni, tožeča stranka nima več (na podlagi tožbenih navedb) zahtevka do toženca iz naslova izjave o prevzemu obveznosti po 394. členu ZGD. Prvostopno sodišče bi moralo sicer zahtevek pravilno zavreči in ne zavrniti, vendar odločitev glede na stanje v zadevi ni bila v škodo tožeče stranke, zato je pritožba iz zgoraj opisanih razlogov neutemeljena. Pritožbene navedbe, da gre za enako situacijo kot po izbrisu družbe iz sodnega registra, ko se družbeniki ne morejo upirati nadaljevanju postopka zoper njih, ne držijo. Družbenik se res ne more upirati nadaljevanju postopka, ki je tekel zoper izbrisano družbo, vendar le, če je bil predlog za nadaljevanje postopka zoper njega podan v roku enega leta po objavi sklepa o izbrisu iz sodnega registra. V konkretni zadevi je tožeča stranka v roku predlagala nadaljevanje postopka zoper I.P. in N.J. in sodišče je takemu predlogu ugodilo. Zaradi izbrisa družbe prekinjeni postopek se je torej že nadaljeval v skladu z določbo 1. odstavka 208. člena ZPP in ni bil več prekinjen. Pravni nasledniki, ki jih je na predlog tožeče stranke pozvalo sodišče, so postopek že prevzeli. Ko je torej postopek že tekel zoper P. in J. (in ne več zoper izbrisano družbo) in je že minil enoletni rok za uveljavljanje terjatev, je tožeča stranka predlagala nadaljevanje postopka še zoper toženca. Na ta trenutek je vezana presoja pravočasnosti predloga o nadaljevanju postopka zoper družbenika. Niti 27. člen ZFPPod niti 394. člen ZGD namreč ne določata obligatornega nadaljevanja postopka zoper (dejanske) družbenike, ampak je v dispoziciji upnika, ali bo sploh uveljavljal terjatev zoper družbenika oziroma ali bo uveljavljal terjatev zoper vse družbenike, ali le zoper nekatere (v nasprotnem primeru določba drugega odstavka glede roka za uveljavljanje terjatev ne bi imela smisla). Do enakega zaključka pa bi prišli tudi v primeru, če bi tožeča stranka hkrati z razširitvijo tožbe na toženca umaknila tožbo zoper I.P., saj to na dejstvo, da je tožeča stranka terjatev zoper toženca uveljavljala šele v letu 2004, ne bi vplivalo (toženec ni univerzalni pravni naslednik I.P. in zato po 187. členu ZPP ne more vstopiti v postopek namesto P. brez svojega soglasja in brez soglasja I.P.). Prvostopno sodišče je zato pravilno uporabilo določbe ZPP, ko je štelo, da je tožeča stranka zahtevek zoper toženca v pravdi uveljavljala šele 13.4.2004, saj ne gre niti za situacijo iz tretjega odstavka 187. člena ZPP niti iz tretjega odstavka 191. člena ZPP (da tisti, ki vstopi v pravdo naknadno, prevzame pravdo v stanju, v kakršnem je bila, ko je vstopil vanjo). Prav tako pa ne gre za situacijo iz 1. odstavka 208. člena , saj je bila ta že izčrpana s sklepom o nadaljevanju postopka zoper I.P. in N.J. Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožeča stranka zaradi zamude roka nima terjatve nasproti tožencu.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika ostalih pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.