Jedro

Pravica delavca je, da se disciplinske obravnave udeleži, ne obstoji pa dolžnost njegovega prihoda niti ne dolžnost njegovega zagovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinske komisije tožene stranke z dne 17.2.1992 in njenega pritožbenega senata z dne 16.4.1992, na podlagi katerih je tožniku zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehalo delovno razmerje. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam disciplinske komisije, da tožnik ni izpolnjeval oziroma je nevestno in malomarno izvrševal svoje delovne dolžnosti strokovnega sodelavca v sektorju trženja, saj ni opravil obiskov zdravnikov, resnično zaposlenih v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, kot je razvidno iz dokazanih kršitev (23) pod točko 2 izreka disciplinskega sklepa z zaporednimi številkami: 16, 17, 21, 25, 32, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52 in delno za kršitve pod zaporedno številko 12, 13, 15, 18, 19, 26 in 27 ter točko 3 (7.10.1991 ni opravil obiska v lekarni bolnice) oziroma ni izpolnjeval prejetih navodil kot izhaja iz kršitve pod točko 1. S tem je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 34. členu Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti, ki je bil sprejet 6.12.1991, torej pred uvedbo disciplinskega postopka, zato mu je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo zastaranje vodenja postopka po 3. odstavku 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) za vse kršitve, storjene pred 16.4.1991 (po številu 18), kar pa ni vplivalo na izrečeni ukrep oziroma njegovo izbiro.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ustavilo disciplinski postopek za vse kršitve delovne obveznosti storjene vključno do 7.6.1991, v nespremenjenem delu pa je potrdilo prvostopno sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge. Sodišču druge stopnje očita nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in sodbo prvostopnega sodišča in odsotnost razlogov v obrazložitvi glede odločilnih dejstev. V škodo tožnika je bilo po stališču revizije zmotno uporabljeno določilo iz 2. odstavka 63. člena ZTPDR, saj tožnik v disciplinskem postopku ni bil zaslišan, zmotno pa so bile uporabljene tudi določbe pravilnika o disciplinski odgovornosti tožene stranke, ki v času storitve domnevnih kršitev še ni veljal. Vsi očitki tožniku so ostali nedokazani, saj sodišče ni zaslišalo dr. A., dr. K. in dr. T. V senatu pritožbenega organa je sodeloval in odločal M. Š., tožnikov zagrizeni in odkrito sovražni nasprotnik. Ugotovitve sodišča o nastanku večje škode, motenj delovnega procesa in oteženem poslovanju so brez dejanske in dokazne podlage. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbe o zastaranju začetka in vodenje disciplinskega postopka, kot so določene v 1. odstavku 67. člena in 1. odstavku 61. člena ZTPDR. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožnika in njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje drugemu senatu prvostopnega sodišča. Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji Vrhovno sodišče Republike Slovenije omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da revident določa revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Revizija je namreč samostojno izredno pravno sredstvo, zato so v določbi 386. člena ZPP določene meje preizkusa pravnomočne sodbe druge stopnje, ki se izpodbija. Iz tega procesnega pravila izhaja, kakšno vsebino mora imeti revizija. Obvezne sestavine tega izrednega pravnega sredstva so revizijska izjava, revizijski razlogi in revizijski predlog. Ob pomanjkanju naštetih prvih dveh sestavin revizijsko sodišče skladno določbi 386. člena ZPP opravi preizkus po uradni dolžnosti s tem, da ugotavlja, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in pri tem pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Do bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku ni prišlo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) mora vlagatelj revizije - zlasti če je prava vešča oseba - določno uveljaviti, sicer jih revizijsko sodišče ne upošteva. V obravnavanem primeru tožeča stranka v reviziji formalno izrecno ne očita sodišču druge stopnje nobene kršitve zakona iz razlogov po 1., 2., 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. Ravnanje sodišča, ki ga tožeča stranka smiselno opredeljuje kot kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ni podana. Sodišče druge stopnje je ob dejanski ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je bila proti tožniku zahtevana uvedba disciplinskega postopka dne 11.12.1991 in, da je potekel objektivni zastaralni rok šestih mesecev iz 1. odstavka 67. člena ZTPDR za vse kršitve, storjene pred 11.6.1991 pravilno presodilo, da se disciplinski postopek glede zastaranih kršitev (storjenih vključno do 7.6.1991 kot zadnje kršitve) ustavi.

Tudi očitek revizije, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne drži. Sodišče druge stopnje res ni podrobno obrazložilo svoje odločitve, saj se je v prvem odstavku na strani 5 sklicevalo na razloge prvostopne sodbe. Prvostopno sodišče je v drugem odstavku na strani 6 obrazložitve ugotovilo, da se je zastaralni rok za začetek disciplinskega postopka iztekel za vse tiste kršitve, storjene šest mesecev pred zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, ki je bila vložena 11.12.1991 (torej 11.6.1991). S stališča obravnavanja procesnih kršitev na revizijski stopnji to zadošča, saj se kljub skromnim razlogom izpodbijana sodba da preizkusiti in zato smiselno uveljavljana kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka v zvezi z zavrnitvijo pritožbenega vztrajanja pri zaslišanju prič dr. A., dr. T. in dr. K., kar naj bi pomenilo procesno kršitev iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene predloge po zaslišanju omenjenih prič, zato pomeni uveljavljeni revizijski očitek le prikrito uveljavljanje nepopolnosti dokaznega postopka in s tem zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 3. odstavku 385. člena ZPP revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti. Zato tudi ni mogoče izpodbijati ocene izvedenih dokazov, kot skuša storiti revizija, saj ostaja dokazna ocena v okviru področja dejanskega stanja.

Na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, je vezana revizijska presoja pravilne uporabe materialnega prava. Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so zato neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na obstoj kvalifikatornih okoliščin oziroma hujših posledic, ki pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa. Vse naštete okoliščine - ugotovljene tako v disciplinskem postopku kot sodnem postopku - pomenijo dejanske ugotovitve, v katere revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Revizijsko sodišče je torej vezano na dejanske ugotovitve postopka in sme presojati pravilnost uporabe materialnega prava le okviru ugotovljenih dejanskih okoliščin. Mednje sodi ugotovitev, da je bila dne 11.12.1991 vložena zahteva direktorja tožene stranke za uvedbo disciplinskega postopka za očitane hujše kršitve delovnih obveznosti tožnika, med njimi kršitve pod točko 1, s katero je očitano tožniku, da se dne 26.9.1991 ob obisku dr. A. v Splošni bolnišnici ni držal navodil, ki so jih strokovni sodelavci dobili na seminarju septembra meseca. Revizijska trditev, da je ta kršitev zastarala, ne drži. Z novelo Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 42/90) je bila spremenjena določba 67. člena ZTPDR (Uradni list SFRJ, št. 60/89) tako, da so bili skrajšani zastaralni roki za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, določeni v tej normi. Z 10. členom novele ZTPDR je bil določen subjektivni zastaralni rok za uvedbo disciplinskega postopka treh mesecev od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilcev, objektivni rok pa šest mesecev od dneva, ko je bila kršitev storjena (1. odstavek 67. člena). Tretji odstavek 67. člena ZTPDR pa je bil spremenjen tako, da vodenje disciplinskega postopka zastara v šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca (prej eno leto) oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena (prej 18 mesecev).

V obravnavanem primeru je začel teči subjektivni zastaralni rok za uvedbo disciplinskega postopka za očitano dejanje tožniku od dneva, ko je bil direktor tožene stranke seznanjen z nedopustnim ravnanjem tožnika. Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je direktor kot upravičen predlagatelj začetka disciplinskega postopka, izvedel za kršitev delovne obveznosti iz točke 1 izreka disciplinskega sklepa, storjeno dne 26.9.1991 in pod točko 3, storjeno 7.10.1991, šele v začetku decembra 1991 (prvi odstavek na 6. strani obrazložitve prvostopne sodbe), je bila njegova zahteva z dne 11.12.1991 vložena v okviru trimesečnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 67. člena ZTPDR in je bil disciplinski postopek, zaključen z izdajo sklepa pritožbenega organa (16.4.1991), voden v okviru šestmesečnega zastaralnega roka iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR. Zato je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da tudi ta kršitev - izrecno navedena v pritožbi (in reviziji) - ni zastarana.

Materialno pravo tudi ni bilo zmotno uporabljeno glede tožnikove pravice do obrambe. Ta pravica kot ena temeljnih načel disciplinskega postopka je varovana z določilom 1. odstavka 62. člena ZTPDR, ki nalaga obveznost disciplinskim organom, da vročijo delavcu zahtevo za začetek disciplinskega postopka in vabilo na obravnavo. Pravica delavca je, da se obravnave udeleži, ne obstoji pa dolžnost njegovega prihoda kot tudi ne dolžnost njegovega zagovora. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da je bila obravnava pred disciplinsko komisijo na predlog pravilno vabljenega tožnika dvakrat preložena, da je bilo vabilo za tretjo obravnavo disciplinske komisije dne 17.2.1992 izkazano zanj in za njegovega pooblaščenca, da je podal pismeni zagovor, revizijska graja o kršitvi tožnikove pravice do obrambe, ki jo daje 62. člen ZTPDR, ni utemeljena.

Eno temeljnih načel disciplinskega postopka je tudi načelo legalitete. Delavec je lahko odgovoren samo za tiste kršitve obveznosti, ki so že vnaprej v splošnem aktu določene kot take.

To pomeni, da delavca ni mogoče spoznati za odgovornega za dejanje, ki ni bilo takrat, ko je dejanje storil, označeno kot kršitev delovne obveznosti. Ob storitvi tožniku očitanih kršitev je bil pri toženi stranki v veljavi pravilnik o delovnih razmerjih, sprejet dne 28.2.1983 s spremembami in dopolnitvami z dne 30.7.1984 in 29.9.1986 (priloga B 13), ki je v 186. členu kot hujšo kršitev delovne obveznosti opredelil "neizpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti" (3. in 4. alinea). V 2. odstavku 186. člena je bil določen za te kršitve izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja pod pogojem, da je zaradi hujše kršitve prišlo do motenj pri opravljanju dela. V pravilniku o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev, ki ga je skupščina tožene stranke sprejela dne 6.12.1991, je ista kršitev tudi opredeljena kot hujša kršitev delovne obveznosti v 2. alinei 33. člena, za katero je v 34. členu predpisan obvezen izrek najstrožjega ukrepa. To pomeni, da je bila kršitev s sprejemom omenjenega pravilnika strožje sankcionirana (28. člen Ustave RS).

V času storitev disciplinskih kršitev tožnika je torej veljal pravilnik o delovnih razmerjih iz leta 1984, ki je v 2. odstavku 186. člena sankcioniral te kršitve s fakultativnim izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Iz dispozitiva disciplinskega sklepa z dne 17.2.1992 izhaja, da je bil tožniku izrečen najstrožji ukrep zaradi izpolnitve pogoja iz 2. odstavka 186. člena, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik s svojim nedopustnim ravnanjem povzročil podjetju večjo škodo, bistveno je bil moten delovni proces in oteženo poslovanje. Obstoj teh kvalifikatornih okoliščin je pomenil zakonito podlago za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Čeprav temelji po sklepu disciplinske komisije tožene stranke tožniku izrečena sankcija na določbi 34. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev, je iz izreka jasno razvidno, da je bila ob ugotovitvi obstoja kvalifikatornih okoliščin upoštevana določba 2. odstavka 186. člena v času storitve veljavnega pravilnika o delovnih razmerjih. Zato revizijska graja o zmotni uporabi določb splošnega akta ni utemeljena, saj je bilo v obravnavani zadevi spoštovano načelo zakonitosti.

Revizijski očitek, ki se nanaša na sestavo pritožbenega senata tožene stranke (zaradi udeležbe M. Š.) predstavlja novoto, ki ga revizijsko sodišče glede na določbo 387. člena ZPP ni upoštevalo.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).