Jedro

Pravna prednika pravdnih strank sta nedvomno sklenila ustno menjalno pogodbo, ki je bila tudi realizirana. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je menjalna pogodba veljavna, čeprav ni bilo ugotovljeno ali je bila sklenjena v pisni obliki ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine, parc. št. 328, vpisane pri vl. št. 352 k.o. in naložilo tožencem, da so dolžni izstaviti za zemljiškoknjižni vpis primerno in sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik pri navedeni nepremičnini vknjižil kot lastnik, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Tožencem je naložilo tudi plačilo 161.340,00 SIT tožnikovih pravdnih stroškov, prav tako v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.7.1999 dalje do plačila.

Toženci so se proti takšni sodbi pravočasno pritožili. Uveljavljajo pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo v celoti stroškovno zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje. Navajajo, da izpodbijana sodba v obrazložitvi protislovno utemeljuje obstoj menjalne pogodbe, saj sodišče kljub zatrjevanju tožnika, da je bila pogodba zapisana, o tem ni izvajalo nobenih dokazov. Predpisi o obligacijskih razmerjih določajo le pogoje za veljavnost pravnega posla, ne pa pogoje za prenos lastninske pravice. Pogoj za takšen prenos pa je pogodba, ki je pismena, podpis prodajalca pa overjen. Izročitev v posest ne more biti pravni temelj za prenos lastninske pravice, saj izročitev v posest ni edina oblika izpolnitve menjalne pogodbe. Poleg tega je zahteva po overitvi pogodbe tudi stvar javnega interesa. Zato pri prometu nepremičnin obličnosti ni mogoče zanemariti. Navajajo tudi, da v kolikor bi sodišče ugotovilo, da je obstajal dogovor o zamenjavi, bi moralo ugotoviti tudi druge elemente te pogodbe, predvsem vrednost zamenjanih nepremičnin in v zvezi s tem ugotoviti, ali je bila pogodba tudi v tem delu realizirana. Navajajo še, da iz izpodbijane sodbe (tako iz izreka kot iz obrazložitve) ne izhaja oziroma ni jasna pravna podlaga za odločitev sodišča. Sprašujejo, ali je sodba nadomestilo za izgubljeno menjalno pogodbo, ali gre za izročitev v posest na podlagi ustnega dogovora in s tem za pridobitev lastninske pravice, ali gre za priposestvovanje? Kot zadnje še navajajo, da sodba ni ugotovila dejanske aktivne legitimacije tožnika. Ne samo, da ni bilo ugotovljeno, da je edini dedič po svojem očetu, ugotovljeno tudi ni bilo kdaj je tožnik nastopil posest nepremičnine, kar je zelo pomembno zaradi ev. priposestvovanja. Tožnik sam nesporno ni priposestvoval nepremičnine, saj ni mogel imeti niti dobrovernosti niti dovolj dolge nemotene posesti.

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe tožencev kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izvedenih dokazih imelo oporo za zanesljiv zaključek, da sta pravna prednika pravdnih strank leta 1948 sklenila menjalno pogodbo o zamenjavi zemljišč, na podlagi katere je tožnik oziroma je že njegov pravni prednik pridobil zemljišče, parc. št. 328, vpisano pri vl. št. 352 k.o.. Obe pogodbeni stranki pa sta po sklenitvi pogodbe tudi nastopili posest tako pridobljenih zemljišč. Tako je pravni prednik tožnika na pridobljenem zemljišču v letu 1949 zgradil listnik in svinjak, leta 1952 pa leseni pod, torej gospodarsko poslopje, pravni prednik toženca pa je z menjalno pogodbo pridobljeno zemljišče nekaj let kosil. Sodišče prve stopnje ni imelo v izvedenih dokazih opore za zaključek, da bi prednik toženca predniku tožnika osporaval uživanje posesti tega zemljišča. Vendar pa nobena izmed pogodbenih strank ni predlagala vpisa lastninske pravice na menjanih zemljiščih v zemljiško knjigo. Tožnik je sicer zatrjeval, da je bila omenjena pogodba sklenjena v pisni obliki, saj je pogodbo videl in jo tudi bral, kasneje pa se je izgubila. Glede ugotovitve obstoja pisne menjalne pogodbe je sodišče prve stopnje poleg tožnika zaslišalo tudi dva toženca in več prič. Opravilo je tudi poizvedbe glede obstoja te pogodbe. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema navedb pritožnika, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja menjalne pogodbe v pisni obliki. Vendar sodišču prve stopnje kljub vsem izvedenim dokazom menjalne pogodbe ni uspelo pridobiti. Zanesljivo pa je ugotovilo, da sta pravna prednika obeh pravdnih strank nedvomno sklenila vsaj ustno menjalno pogodbo, ki je bila tudi realizirana, saj sta pravna prednika strank po letu 1948 prevzela v posest zamenjani zemljišči. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je menjalna pogodba veljavna, čeprav ni bilo ugotovljeno ali je bila sklenjena tudi v pisni obliki ali ne, glede na teorijo realizacije, ki izhaja iz 73. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Omenjeni člen tako določa, enako načelo pa je sprejela že prej sodna praksa, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili pogodbene obveznosti. Izpolnitev obveznosti, ki izvira iz menjalne pogodbe pa je v tem, da vsaka pogodbena stranka izroči sopogodbeniku zamenjano stvar tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico (pravno pravilo paragrafa 1045 bivšega ODZ, zdaj 1. odst. 552. čl. ZOR). Nedvomno sta pogodbeni stranki izpolnili pogodbene obveznosti, saj sta zemljišči dejansko zamenjali in tudi uživali posest, nista pa poskrbeli za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Uporaba teorije realizacije glede veljavnosti menjalne pogodbe je tako povsem pravilna. Vprašanja razlike v vrednosti zamenjanih nepremičnin, kot spornega vprašanja, pa očitno ni bilo.

Pravni temelj, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, sta menjalna pogodba, pa tudi pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem obravnavanega zemljišča, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravni prednik tožnika na z menjalno pogodbo pridobljenem zemljišču užival posest v dobri veri od sklenitve pogodbe naprej pa vsaj do leta 1970. Za obstoj stvarnopravnih razmerij in vse pravne učinke teh razmerij, ki so nastali do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, zakon je pričel veljati 1. septembra 1980) je merodajno pravo, veljavno v času nastanka, za pravne učinke, ki nastanejo pozneje, pa se uporablja ZTLR. Po pravnih pravilih bivšega ODZ je bila za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem potrebna dobroverna, poštena in zakonita posest, ki je trajala dvajset let, ZTLR pa v 2. odst. 28. čl. določa, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let. Tožnik in njegov pravni prednik sta posest nemoteno uživala v dobri veri, da je zemljišče njihovo, vse od izročitve zemljišča v posest v letu 1948 pa do leta 1970. Tedaj je tožnik ugotovil, da lastninska pravica na nepremičnini na podlagi menjalne pogodbe ni vknjižena v zemljiško knjigo. Podana pa je tudi zakonita posest, saj le-ta temelji na veljavnem pravnem naslovu, to je že ugotovljeni menjalni pogodbi. Nedvomno pa je podan tudi obstoj časovne komponente, saj je dobroverna in zakonita posest nedvomno trajala potrebnih deset oziroma dvajset let. V zvezi s časom trajanja posesti pa ni pomembno do kdaj je bil posestnik zemljišča tožnikov pravni prednik in od kdaj naprej tožnik. Pravna pravila bivšega ODZ so določala, določa pa tudi ZTLR v 2. odst. 30. čl., da se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki. Sicer pa je dokazni postopek pokazal, da je pridobil lastninsko pravico na obravnavanem zemljišču s priposestvovanjem pravzaprav že pravni prednik tožnika, tožnikov oče, glede na to, da je zemljišče nemoteno užival v dobri veri vse do leta 1970. Lastninska pravica na nepremičninah se namreč pridobi originarno s priposestvovanjem. Pridobi se v trenutku, ko so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za pridobitev. Tedaj preneha lastninska pravica prejšnjega lastnika. Izbris lastninske pravice prejšnjega lastnika in vpis lastninske pravice novega lastnika v zemljiško knjigo pa ima le deklaratoren učinek in ne vpliva na prenehanje in pridobitev lastninske pravice. (Da je tožnik pravni naslednik posestva svojega očeta B.S., pa je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 91 k.o.).

Po obrazloženem je sodišče prve stopnje torej dejansko stanje dovolj in pravilno raziskalo, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2.odst. 365. čl. ZPP/77) ni zasledilo absolutnih postopkovnih kršitev. Zato je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. čl. ZPP/77).

Tožnik je dolžan sam nositi stroške odgovora na pritožbo. Glede na vsebino pritožbe in odgovora na pritožbo, stroškov za odgovor na pritožbo ni mogoče šteti za potrebne stroške v smislu 155. čl. ZPP/77. O pritožbenih stroških tožene stranke pa ni bilo potrebno odločati, ker pritožniki pritožbenih stroškov niso priglasili.

V tej sodbi so bile uporabljene določbe ZPP/77 v skladu z določbo 1. odst. 498. čl. ZPP/99.