Jedro

Dejstvo, da investitorka pred izdajo ukrepa gradbenega inšpektorja ni imela možnosti, da se v zadevi izjavi, samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor (upravni organ prve stopnje) odločil, da morajo inšpekcijski zavezanci, med katerimi je tudi A.A. (v nadaljevanju tožnica), ustaviti gradnjo več stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 5423/1 k.o. B., ki jo izvajajo v nasprotju z gradbenim dovoljenjem številka 351-227/98-1/G-01/50 z dne 26. 9. 2001 Upravne enote Izola ter da ustavitev gradnje velja dokler si inšpekcijski zavezanci ne pridobijo spremenjenega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je zavezancem naloženo, da morajo v roku enega meseca po vročitvi izpodbijane odločbe pri Upravni enoti Izola zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. S 3. točko izreka je bilo nadalje odločeno, da za objekt iz 1. točke veljajo prepovedi po določbah 158. člena ZGO-1. Iz 5. točke izreka pa je razvidno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na podlagi podatkov v spisu Upravne enote Izola, podatkov objavljenih na spletni strani GURS in terenskega ogleda dne 13. 5. 2011 ugotovil, da je tožnica s tem, ko je na obravnavani lokaciji v nasprotju z določili gradbenega dovoljenja, ki dovoljuje gradnjo trostanovanjskega objekta v maksimalnih gabaritih 17,88 m x 10,00 m in etažnosti K+P+1, s tem, da je kletna etaža namenjena parkiranju stanovalcev popolnoma vkopana, tako, da je objekt za pogled iz doline dvoetažen (P+1), zgradila štirietažni objekt s tlorisno površino stavbe 223,6 m2 in v njem uredila sedem stanovanjskih enot, izvedla neskladno gradnjo. Na tako ugotovljenem dejanskem stanju je upravni organ prve stopnje tožnici izrekel ukrep določen v prvem in drugem odstavku 153. člena ZGO-1 in prepovedi določene v prvem in drugem odstavku 158. člena ZGO-1. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, številka 0612-263/2011-2 z dne 5. 4. 2012 zavrnjena.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da izpodbijana odločba nima razlogov, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, da je prvostopni upravni organ zmotno uporabil materialno pravo ter bistveno kršil določbe ZUP. Navaja, da z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor očitane kršitve niso bile odpravljene.

S sklicevanjem na določbe 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in 125. člena ZUP, upravnemu organu prve stopnje očita, da v izpodbijani odločbi ni navedel niti razloga zaradi katerega je bil uveden inšpekcijski. Že zato meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. V nadaljevanju z zatrjevanjem, da o uvedbi inšpekcijskega nadzora ni bila obveščena in da ni imela pravice sodelovati kot stranka (29. člen ZIN) utemeljuje očitek, da je upravni organ prve stopnje vodil postopek v nasprotju z ZIN in ZUP in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka. V izpodbijani odločbi tudi niso navedeni razlogi zaradi katerih tožnica o postopku ni bila obveščena, ni bila zaslišana in zaradi katerih ji ni bila dana možnost da poda pojasnila in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. V postopku tožnica ni bila zaslišana kot stranka. Meni, da bi moral biti že zaradi načela varstva pravic strank izveden poseben ugotovitveni postopek. Ker ima stalno prebivališče v obravnavanem objektu meni, da gre za vprašanje njenega življenjskega prostora in ostalih zavezancev in da je že zaradi očitanih kršitev izpodbijana odločba v tem delu nezakonita. Zatrjuje tudi, da je izpodbijana odločba brez razlogov o podanosti pogojev določenih v 146. členu ZGO-1 za izdajo odločbe v skrajšanem postopku. Navaja, da te nepravilnosti ni mogoče sanirati, saj v izpodbijani odločbi niso navedene okoliščine, ki bi omogočale sklepanje, da je šlo za neodložljivo ukrepanje. Ker te nepravilnosti z odločbo z dne 5. 4. 2012 ni odpravil niti pritožbeni organ, toženi stranki očita grobe kršitve določb ZUP.

Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je zgrajen popolnoma drugačen objekt in da naj bi bilo zato smiselno izdati odločbo po skrajšanem postopku. Navaja, da je dejansko stanje glede ugotovljene tlorisne površine stavbe napačno. S tem v zvezi zatrjuje, da je v gradbenem dovoljenju dovoljena tlorisna površina 178,80 m2 in ne 159,6 m2 kot ugotavlja tožena stranka. Ugovarja tudi ugotovitvi, da so namesto dveh etaž izvedene 4 stanovanjske etaže. Zatrjuje, da je po gradbenem dovoljenju dovoljena etažnost K+P+1 in ne 2 etaži in da v naravi odstopanj v etažnosti ni. Sklicevanje drugostopnega organa na določila prvega in tretjega odstavka 144. člena ZUP je že zaradi nepravilno ugotovljenih odločilnih dejstev, po mnenju tožnice neutemeljeno. Toženi stranki očita, da se v nasprotju z dejstvi napačno sklicuje na splošno znana dejstva. To je po njenem mnenju v popolnem nasprotju z Ustavo, z določili ZIN in ZUP o pravici sodelovanja stranke v postopku in pomeni kršitev ustavne pravice tožnice do enakega varstva pravic. Poudarja tudi, da arhitekt ni strokovno usposobljen za ugotavljanje nosilnosti etaž. Dejstvo, da je obravnavani objekt zgrajen po statičnih izračunih v gradbenem dovoljenju, bi zato tožena stranka lahko ugotovila le v ugotovitvenem postopku. Ker tožnici ni bila dana možnost podati izjavo o relevantnih dejstvih in okoliščinah, je po njenih navedbah podana absolutna bistvena kršitev postopka (judikat I U 44/2010).

Upravnemu organu prve stopnje tožnica očita, da je nepravilno oz. nepopolno ugotovil tudi, da je dejansko izveden štirietažni objekt. S tem v zvezi navaja, da je iz katastra stavb razvidno, da se vsi deli stavbe nahajajo v treh etažah. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka, saj so ugotovitve v nasprotju z vpogledanimi listinami. Ker si prvostopni organ prostorov v obravnavani nepremičnini ni ogledal, je njegova ugotovitev preuranjena in nepravilna.

Ne strinja se niti z ugotovitvijo, da gre v konkretnem primeru za neskladno gradnjo in toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava. Z zatrjevanjem, da je obravnavana stanovanjska hiša zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja, da je na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru stavb in je v uporabi, tožnica utemeljuje uporabo tretjega odstavka 197. člena ZGO-1, po katerem se šteje, da ima objekt uporabno dovoljenje. Zato meni, da je izpodbijana odločba izdana za objekt, ki ima že po samem zakonu uporabno dovoljenje v obstoječem stanju, očitno nezakonita. Ker so vsi zavezanci po izpodbijani odločbi etažni lastniki v stanovanjskem objektu z uporabnim dovoljenjem, je v tem delu prvostopni organ popolnoma zmotno uporabil materialno pravo, saj tega dejstva sploh ni upošteval. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. Nezakonit pa je po mnenju tožnice tudi izrek izpodbijane odločbe, s katerim je odrejena ustavitev gradnje objekta, ki je že v uporabi in ima uporabno dovoljenje. Izpodbijana odločba pomeni tudi kršitev tožničine ustavne pravice enakosti pred zakonom, saj inšpekcijski organ v RS v podobnih primerih upoštevajo 197. člen ZGO-1 in ne ukrepajo. Po tožničinem mnenju so tudi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe v nasprotju z določili 153. člena ZGO-1, saj so izrečene za celoten objekt in ne samo za del, ki naj bi se uporabljal domnevno v nasprotju s pogoji gradbenega dovoljenja.

Tožnica na podlagi navedenega sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov (izpodbijana odločba, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 5. 4. 2012, gradbeno dovoljenje 351-227/98-1/G-01/50), izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po prvem odstavku 146. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Odločba se izda lahko tudi ustno. Iz navedene določbe ZGO-1 izhaja, da zato dejstvo, da stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnosti, da se v zadevi izjavi, samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Dejstvo, da tožnici v inšpekcijskem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi, po presoji sodišča na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ni moglo vplivati. V konkretni zadevi je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz uradnih evidenc in opravljenem ogledu, upravni organ med drugim lahko ugotovil tudi, da je tlorisna površina stavbe 223,60 m2, da kletna etaža ni vkopana, da so v njej namesto garaž urejena stanovanja in da je v stavbi urejenih 7 stanovanjskih enot. Navedeni podatki, ki glede na določbo točke 12.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, zato ker niso skladni s pogoji določenimi v gradbenem dovoljenju, po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za neskladno gradnjo. Ker pa tudi dejstvo, da ima stavba 4 etaže izhaja iz uradnih evidenc, sodišče ne dvomi niti v oceno pritožbenega organa, da so v konkretni zadevi izkazane okoliščine (statika, potresna nevarnost) zaradi katerih so izpolnjeni tudi pogoji določeni v 144. členu ZUP, za izrek ukrepa v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Iz navedenih razlogov so neutemeljeni vsi tožbeni ugovori glede kršitev in bistvenih kršitev pravil postopka. V zvezi s kršitvami pravic stranke v inšpekcijskih postopkih opravljenih po določbah ZGO-1, je sodišče že v primerih s podobnim dejanskim stanjem zavzelo enako stališče (glej sodbe Upravnega sodišča III U 485/2011 z dne 30. 11. 2012, I U 679/2012 z dne 7. 3. 2013). Zato tudi tožbeni očitek, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnici kršila ustavno pravico do enakega varstva pravic, ni utemeljen.

Po oceni sodišča je zmotno tudi stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede uporabnega dovoljenja za obravnavano stavbo in s tem v zvezi zatrjevanimi kršitvami materialnega prava. V določbah ZGO-1 nima podlage njena trditev, da se za objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja izdanega v letu 2001 šteje, da ima uporabno dovoljenje po samem zakonu. Iz določb 197. člena ZGO-1 izhaja, da je eden izmed pogojev za to, da se šteje da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, dejstvo, da je bil zgrajen pred 31. 12. 1967. Sporni objekt, ki je bil zgrajen po tem letu zato niti ob upoštevanju podatkov zatrjevanih v tožbi, uporabnega dovoljenja po samem zakonu, ne more pridobiti. To pa pomeni, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so za pravilno uporabo 197. člena ZGO-1 bistvena. Ker je upravni organ prve stopnje ugotovil, da predstavlja celoten stanovanjski objekt neskladno gradnjo, v določbah ZGO-1 ni imel podlage, za upoštevanje okoliščin, ki se nanašajo na že opravljeno etažno razdelitev, na katere se tožnica sklicuje.

Po vsem navedenem so po presoji sodišča brez dejanske in pravne podlage tožbeni ugovori o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja in napačni uporabi določb ZGO-1, na katerih temelji izpodbijana odločba, kot tudi določb ZIN in ZUP. Ker tožnica v tožbi predlaga dokaze, ki so že v upravnih spisih in le-ti na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ne morejo vplivati, sodišče ni imelo razlogov zato, da bi takemu predlogu sledilo.

Sodišče je na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.