Jedro

Kot glavni razlog za odhod iz izvorne države oziroma kot razlog za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je tožnik navajal osebno zamero med njim in skupino (treh ali štirih) oseb, ki jo je označil kot tolpo oziroma mafijo. To pa niso okoliščine, s katerimi bi izkazoval pogoje za priznanje statusa begunca (2. odstavek 20. člena ZMZ-1).

Ugotovitev tožene stranke, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja 52. člena ZMZ-1), in ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja 52. člena ZMZ-1), na katerih temelji izpodbijana odločba, je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je pristojni upravni organ (sedaj tožena stranka) zavrnil prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2. Glede na razloge in okoliščine, ki jih je tožnik kot prosilec navajal v lastnoročni izjavi, ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 2. 2. 2018 ter na osebnem razgovoru dne 1. 8. 2018 tožena stranka ocenjuje, da niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, bodisi statusa begunca, bodisi subsidiarne oblike zaščite, po določilih 2. ali 3. odstavka 20. člena ZMZ-1, saj je po smislu svojih navedb tožnik kot razlog za zaščito navajal le osebno zamero med njim in skupino oseb, ki jo je označil kot mafijo, saj je pri podaji prošnje tožnik navajal, da so mu posredno grozili kriminalci oziroma tolpa, ker jim je tožnik preprečil rop, medtem ko je ob osebnem razgovoru navedel nasprotno, da je bil razlog za zamero med njim in skupino treh ali štirih kriminalcev oziroma tolpo, ki jo je pred letom dni prijavil, ker je videl, da so okradli trgovino; Alžirijo pa je zapustil tudi zato, ker tam ne marajo svobodnega mišljenja. Na podlagi navedb tožnika ob vložitvi prošnje 2. 2. 2018 in na ustnem zaslišanja 1. 8. 2018, ki se po ugotovitvi tožene stranke medsebojno bistveno razlikujejo glede ključne okoliščine, da naj bi tožnik s prijavo preprečil rop, kakor je navedel ob vložitvi prošnje, oziroma, da naj bi policiji prijavil tri ali štiri storilce, ker so okradli trgovino, zaradi česar po oceni tožene stranke zaradi protislovnosti niso niti verodostojne, tako da očitno tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, saj iz njegovih navedb očitno izhaja, da omenjenih težav težav ni imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, četudi mora biti med dejanji preganjanja in razlogi za preganjanje ugotovljena vzročna zveza, ki pa je tožnik v konkretnem primeru ni dokazal. Ker je po presoji tožene stranke tako tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je zaključila, da je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Poleg navedenega je Alžirija država, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih držav (Uradni list RS, št. 13/2016, v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo v smislu 61. člena ZMZ-1. Ker po ugotovitvi tožene stranke v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, saj tožnik v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč je izvorno državo zapustil zaradi zamere med tožnikom in skupino treh ali štirih ljudi oziroma kriminalcev, ki jo je tožnik označil kot mafijo. Poleg tega je po tožnikovih navedbah policija ob tožnikovi prijavi ropa trgovine oziroma tatvine proti storilcem po navedbah samega tožnika tudi ukrepala. To po oceni tožene stranke torej pomeni tudi, da policija deluje in država ne odreka nudenja pomoči oziroma zaščite. V konkretnem primeru glede na navedeno tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 3. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik ob sklicevanju na 9. točko obrazložitve odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, navaja, da gre v izpostavljeni zadevi za tožnikovemu primeru primerljivo zadevo. Prav to smatra za odločilno v konkretnem primeru, saj toženi stranki očita, da je iz tožnikovega opisa dogodkov zaključila, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Poudarja, da je v svoji izpovedi tožnik, kot pripadnik Berberov, izpostavil odsotnost človekove pravice do svobodnega razmišljanja. To po stališču tožnika ustreza definiciji preganjanja iz 2. odstavka 26. člena ZMZ-1, kar implicira v posledici dolžnost ukrepanja države za zavarovanje navedene pravice, kar ni samo po sebi malenkostna oziroma že na prvi pogled očitno neutemeljena okoliščina za zaključek, da gre za nepomembno okoliščino za presojo utemeljenosti prošnje tako z vidika dejanj preganjanja kot resne škode. Zato meni, da v tem primeru ni bil izpolnjen pogoj iz 5. alineje 49. člena v zvezi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene. Š zlasti pa ne brez preverjanja tožnikovih navedb s podatki aktualnih splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi tožnika v smislu 8. in 9. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ-1 v rednem ugotovitvenem postopku, ne pa v pospešenem postopku. Glede uporabe koncepta varne izvorne države tožnik očita, da ga tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe o tem ni vnaprej ni seznanila. V tej zvezi tožnik očita, da gre za kršitev 9. člena ZUP, kar naj bi vplivalo na in pravilnost odločitve v smislu 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Graja tudi, da ga tožena stranka ni predhodno seznanila niti z informacijami, na podlagi katerih je bila v Sloveniji Alžirija razglašena za varno izvorno državo in navaja, da iz izjav tožnika (kot Berbera) smiselno izhaja, da zanj Alžirija ni varna država. Toženi stranki še očita, da pooblaščencu tožnika ni bilo že pri podaji prošnje dovoljeno postavljati vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, kar šteje za nepravilnost, kljub temu, da je tedaj uradna oseba pojasnila, da bo dodatna vprašanja pooblaščenec lahko postavil v nadaljevanju postopka. Po stališču tožnika ima pooblaščenec prosilca pravico postavljati prosilcu dodatna vprašanja že ob vložitvi prošnje, ne glede na to, da bo kasneje opravljen tudi osebni razgovor. Tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da se je do vseh relevantnih dejstev in okoliščin opredelila že v izpodbijani odločbi, zato pri njej izrecno vztraja, saj meni, da je pravno pravilna in zakonita. Tožbene očitke kot neutemeljene in nerelevantne zavrača ter se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču glede na uveljavljeno sodno prakso predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je uvodoma navedena odločba tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi določil 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno.

7. Zakonodajalec je z določili 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 dopustil, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

8. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Alžirije, četudi v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta za izkazovanje svoje istovetnosti. Prav tako tudi ni sporno, da je bila tožnikova izvorna država, Alžirija, z Odlokom uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1. 9. Na podlagi 61. člena ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v tem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po prvem odstavku navedene določbe se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (1. alineja) in če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (2. alineja). Če so izpolnjeni navedeni pogoji, pristojni organ v skladu s 5. alinejo 1. odstavka 49. člena prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (2. odstavek 62. člena ZMZ-1).

10. Sporno pa v obravnavni zadevi ostaja vprašanje, ali je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

11. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz 2. odstavka 31. člena ZMZ-1. 12. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava oziroma navedbe prosilca v prošnji opredeljujejo okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da so v njegovem primeru individualno podani zakonski določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec tako izkazati, da v njegovem primeru obstaja (vsaj) eden izmed zakonsko določenih razlogov oziroma podlag za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1 ter da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati tudi lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katere okoliščine zajema pojem resne škode, ki predstavlja zakonski pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1. 13. Kot glavni razlog za odhod iz izvorne države oziroma kot razlog za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je tožnik navajal osebno zamero med njim in skupino (treh ali štirih) oseb, ki jo je označil kot tolpo oziroma mafijo, s tem, da je ob vložitvi prošnje 2. 2. 2018 tožnik navajal, da mu je posredno preko otrok iz soseščine grozila tolpa, ker je preprečil rop, medtem ko je na osebnem razgovoru 1. 8. 2018 izpovedal nasprotno, da je imel opisane težave zaradi podane prijave na policijo pred letom dni, ko je videl, da je skupina treh ali štirih kriminalcev oziroma tolpa okradla trgovino, zatem pa so bili aretirani, Alžirijo pa je zapustil tudi zato, ker mu ni bilo všeč, kako v tam razmišljajo, oziroma, ker ne marajo svobodnega mišljenja, kar pa ni glavni razlog za njegov odhod iz Alžirije. Po povedanem je zato pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik v prošnji ne navaja okoliščin, s katerimi bi izkazoval pogoje za priznanje statusa begunca (2. odstavek 20. člena ZMZ-1). Sporno pa ostaja vprašanje, ali tožnik v prošnji navaja dejstva, ki so pomembna za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite (3. odstavek 20. člena ZMZ-1).

14. Kot rečeno, mora prosilec za priznanje statusa subsidiarne zaščite izkazati utemeljeno tveganje, da bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo v smislu določil 28. člena tega zakona.

15. ZMZ-1 v 28. členu določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (3. alineja). Kdo so lahko subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, je opredeljeno v 24. členu ZMZ-1. Navedeno pomeni, da so praviloma državni organi izvorne države tisti, ki lahko izvajajo preganjanje ali resno škodo. Če državo nadzorujejo stranke ali organizacije, kjer državne oblasti sploh ni ali je tako šibka, da ne more nadzorovati države, lahko tudi stranke ali organizacije oziroma nedržavni subjekti izvajajo preganjanje ali resno škodo. Subjekti preganjanja so tudi nedržavni subjekti, kot na primer pripadniki večinske narodnosti, pripadniki večinske veroizpovedi ali tudi kriminalne združbe, vendar le pod pogojem, da subjekti zaščite niso sposobni oziroma ne morejo ali nočejo nuditi zaščite prosilcu. To pa obenem pomeni pomeni, da mora prosilec v primeru neposredne nevarnosti preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov, najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj le kolikor izkaže, da mu zaščita v izvorni državi ne bi bila zagotovljena, lahko uspešno uveljavlja navedene razloge preganjanja ali resne škode kot podlago za priznanje mednarodne zaščite.

16. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri pojasnila, da tožnik v postopku ni uspel zadostiti svojemu delu dokaznega bremena ter navesti in konkretizirati dejstev, ki bi bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite iz 20. člena ZMZ-1. Tožnik je po lastnih navedbah izvorno državo Alžirijo zapustil predvsem zaradi strahu pred maščevanjem treh ali štirih oseb, ki jih označuje kot kriminalce oziroma tolpo in mafijo, vendar tega razloga med tekom celotnega upravnega postopka ni kakorkoli povezoval s tem, da je po narodnosti Berber, niti ni nikoli navajal, da bi bil zato v državi kakorkoli diskriminiran v smislu konkretnih dogodkov, ki bi se njemu individualno kadarkoli zgodili iz razloga njegove berberske narodnostne pripadnosti. Ker je v tej fazi upravnega postopka dokazno oziroma trditveno breme na strani prosilca za mednarodno zaščito, predstavljajo tovrstne tožbene trditve nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, saj tožnik ni niti obrazložil, zakaj jih prvič navaja šele v tožbi in zakaj jih ni navedel že v postopku pred izdajo upravnega akta.

17. Ker tožnik prav tako tudi ni trdil, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali da bi bil izpostavljen mučenju ali nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni ali da bi mu vrnitev v izvorno državo predstavljala resno grožnjo za življenje ali osebnost kot civilista zaradi samovoljnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, pač pa kot resno škodo navaja strah pred maščevanjem kriminalne združbe zaradi posrednih groženj preko otrok iz soseske, česar tožnik po lastnih navedbah niti ni prijavil policiji, kar tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru ne zadostuje za utemeljitev resne škode v smislu citiranih določil 28. člena ZMZ-1. 18. Kar pa zadeva tožnikove navedbe o obveznosti oziroma dolžnosti tožene stranke, da bi mu morala že ob vložitvi oziroma sprejemu prošnje na predpisanem obrazcu omogočiti, da mu poleg uradne osebe tudi njegov pooblaščenec zastavlja še dodatna vprašanja, pa sodišče navaja, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je imel tožnik v upravnem postopku večkrat možnost izpovedati vse, kar je želel, in sicer tako ob podaji prošnje 2. 2. 2018, pač pa tudi še kasneje, in sicer že ko je bil prvič povabljen na osebni razgovor dne 22. 2. 2018, ki se ga tožnik brez predhodnega opravičila sploh ni udeležil, kakor tudi na osebnem razgovoru dne 1. 8. 2018, na katerem pa ni imel ne tožnik in tudi ne njegova tedanja pooblaščenka nobenih dodatnih navedb. Tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v povezavi z 9. členom ZUP se po povedanem izkaže kot neutemeljen, zato ga sodišča zavrača. Ob ugotovitvi, da izpodbijana odločba vsebuje vse zakonsko predpisane elemente iz 214. člena ZUP, se nadaljnji tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, tudi kolikor se tožnik v tej zvezi sklicuje na temeljne človekove pravice iz 22. člena Ustave, izkaže kot neutemeljen.

19. Ugotovitev tožene stranke, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja 52. člena ZMZ-1), in ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja 52. člena ZMZ-1), na katerih temelji izpodbijana odločba, je zato pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče kot protispisen zavrača tožbeni očitek (v tožbi na str. 4, drugi odstavek), češ da je „tožena stranka zaključila, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj je iz opisa dogodkov jasno razvidno, da gre za izključno ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevsko konvenciji“, saj tožena stranka nikjer v izpodbijani odločbi ne pravi, da gre v tožnikovem primeru za ekonomske razloge. Glede na navedeno, ker nobeno dejstvo, ki bi ga izpostavil tožnik, ne kaže na nevarnost oziroma utemeljenost strahu pred preganjanjem, sodišče zavrača tudi ugovor o kršitvi materialnega prava.

20. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.