Jedro

Ne gre za kršitev najemne pogodbe, če je najemodajalka v istem trgovskem centru oddala poslovne prostore drugim družbam, ki se ukvarjajo z isto dejavnostjo, kot najemnica, saj je slednja ob podpisu najemne pogodbe vedela oziroma bi morala vedeti, v kakšno poslovno okolje se podaja, kakšne trgovine v trgovskem centru že poslujejo oziroma pričenjajo s poslovanjem skupaj z njo, ter da nekatere izmed njih prodajajo artikle, za katere je med drugim registrirana tudi tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 68877/2012 z dne 17. 5. 2012 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) nadalje, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati znesek 11.701,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2012 dalje (II. točka izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zneska nad 11.701,58 EUR (III. točka izreka) ter da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke plačilo zneska 23.299,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.474,00 EUR od 1. 1. 2012 dalje in od zneska 17.825,00 EUR od 1. 8. 2012 dalje ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.786,32 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo ter jo izpodbijala v delu, ki se nanaša na nasprotno tožbo, torej v IV. in V. točki izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka z nasprotnim tožbenim zahtevkom neutemeljeno terjala plačilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi kršenja določb najemne pogodbe s strani tožeče stranke. Tožena stranka je trdila, ne pa tudi dokazala, da naj bi tožeča stranka, potem ko sta dne 1. 4. 2010 sklenili najemno pogodbo, v aprilu in septembru 2011 oddala v najem poslovne prostore družbama, katerih poslovna dejavnost – asortiman blaga se podvaja z dejavnostjo tožene stranke, čeprav se je zavezala, da bo zagotavljala tako ponudbo, ki se ne bo podvajala z dejavnostjo najemnika. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v listinsko dokumentacijo ugotovilo, da imata družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., prav tako kot tožena stranka, registrirani tudi dejavnosti prodaje tekstila, obutve in igrač na drobno. Poleg tega je ugotovilo, da je A. d. o. o. s tožečo stranko sklenila najemno pogodbo že 14. 2. 2005, prodajalna B. d.o.o. pa je pogodbo podpisala na isti dan kot tožena stranka ter da je že pred podpisom pogodbe s toženo stranko v TC delovalo več prodajaln tekstila in obutve.

6. Glede na navedeno ni sledilo navedbam tožene stranke, da naj bi tožeča stranka kršila svojo pogodbeno obveznost, saj je tožena stranka ob podpisu najemne pogodbe vedela oziroma bi morala vedeti, v kakšno poslovno okolje se podaja, kakšne trgovine v TC že poslujejo oziroma pričenjajo s poslovanjem skupaj z njo, ter da nekatere izmed njih prodajajo artikle, za katere je med drugim registrirana tudi tožena stranka (prodaja tekstila). Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prodaja tekstila in obutve ni predstavljala glavne dejavnosti tožene stranke, temveč da je bila to dejavnost trgovine na drobno v specializirani prodajalni z igračami, za slednjo pa ni bilo ugotovljeno, da bi prišlo do podvajanja, oziroma tega tožena stranka tudi ni zatrjevala. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da je neutemeljena trditev tožene stranke, da je tožeča stranka v aprilu 2011 in septembru 2011 oddala poslovne prostore družbama s konkurenčno dejavnostjo ter da iz tega razloga ni prišlo do kršitve pogodbenih obveznosti tožeče stranke, posledično pa tudi ne do njene poslovne odškodninske odgovornosti.

7. Tožena stranka v pritožbi napada dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prišlo do podvajanja dejavnosti z dejavnostjo tožene stranke s trditvami, da sta tako A. d.o.o. kot tudi B. začeli novembra oziroma aprila 2011 prodajati oblačila za otroke. Navedla je, da naj bi se A. d.o.o. v novembru 2011 dodatno registriral za dejavnost prodaje tekstila, obutve in igrač na drobno, B. pa naj bi dejansko odprla svojo prodajalno šele dne 16. 4. 2011, torej potem ko je najemno pogodbo že sklenila tožena stranka.

8. Po presoji pritožbenega sodišča očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da bi tožeča stranka kršila svojo pogodbeno obveznost če bi, potem ko je že sklenila najemno pogodbo s toženo stranko, sklenila najemno pogodbo z družbo, ki bi opravljala isto registrirano dejavnost kot tožena stranka. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta družbi, za katere tožena stranka trdi, da sta za njo začeli opravljali konkurenčno dejavnost, najemno pogodbo s tožečo stranko sklenili pred oziroma isti dan kot tožena stranka ter da je bila registrirana dejavnost vseh treh družb dejavnost prodaje tekstila, obutve in igrač na drobno. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da bi A. d.o.o. šele v novembru 2011 dodatno registriral dejavnost prodaje tekstila, obutve in igrač na drobno, pa tudi pritožbeni očitek je zgolj pavšalno navržen. Trditev glede kasnejše datuma odprtja trgovine B. pa, glede na datum sklenitve najemne pogodbe ter neprerekane trditve tožeče stranke, da je bila tožena stranka s tem seznanjena, na odločitev sodišča ne more uspešno vplivati. Utemeljen in prepričljiv je torej sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob sklenitvi najemne pogodbe vedela oziroma bi morala vedeti v kakšno poslovno okolje se podaja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka torej ne more uspeti s trditvami, da tožeča stranka kršila svojo obveznost po najemni pogodbi, sklenjeni s toženo stranko.

9. Tožena stranka dokazno oceno sodišča v pritožbi sicer napada, vendar pa bi za uspeh v pritožbenem postopku morala ne le navesti, katero dejstvo je bilo po njenem zmotno ugotovljeno, temveč tudi obrazložiti, zakaj je stališče sodišča prve stopnje glede navedenih dejstev nepravilno. Tožena stranka namreč napada dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pa ga pritožbeno sodišče preizkuša zgolj v mejah razlogov, ki jih navaja v pritožbi. Tožena stranka tako v pritožbi sicer smiselno zatrjuje, da je bila njena osnovna dejavnost prodaja oblačil za otroke, vendar pa zgolj s kritiko dokazne ocene sodišča prve stopnje, ne da bi v pritožbi argumentirala, iz katerih razlogov so bila bistvena dejstva nepravilno ugotovljena, ne more omajati logične strukture izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožena stranka z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni bila uspešna.

10. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej ni utemeljen, drugih v pritožbi uveljavljenih razlogov pa tožena stranka ni obrazloženo uveljavljala. Sodba sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu nadalje uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v IV. in V. točki izreka (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih je dolžna nositi tožeča stranka sama.