Jedro

Novi ZDR v členih od 182. do 185. odškodninsko odgovornost v okviru delovnega razmerja ureja na enak način kot jo je ZTPDR.

Upoštevajoč splošno ureditev odškodninske odgovornosti po OZ ter posebnosti, ki veljajo po delovnopravni zakonodaji, morajo za odškodninsko odgovornost za škodo v okviru delovnega razmerja obstajati naslednje predpostavke: - da je škoda nastala na delu ali v zvezi z delom, ki je predmet pogodbe o zaposlitvi, - da je škoda sploh nastala, - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem delavca, - da je škodo delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 19.597.412,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1996 do dneva plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške z enakimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 889.567,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, saj je mimo rokov, določenih v ZPP sprejelo dokaz, na katerega je oprlo svojo odločitev, še bolj nenavadno pa je, da gre za listino, ki je ni predložila nobena od pravdnih strank temveč priča. Če je sodišče prve stopnje iz kakršnegakoli utemeljenega razloga (ki se sicer v obrazložitvi sodbe ne navaja) tak dokaz upoštevalo, se bi tožena stranka morala o tem dokazu tudi izjasniti. Navedeno listino je namreč sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi uporabilo pri pojasnilu oz. ocenitvi višine škode, kot ene od predpostavk zahtevka, kar pomeni, da gre za pomemben dokaz, za katerega tožeča stranka ni vedela in je zanj izvedela šele na zadnji obravnavi. Tožeča stranka tudi ne sprejema kot verodostojne ostale obrazložitve same sodbe sodišča prve stopnje, ki je sicer obširna in natančna, vendar pri ocenjevanju posameznih dokazov, predvsem izpovedb zaslišanih prič, povsem nekritična in pristranska. V ponovljenem postopku so bile zaslišane le tri priče in sicer Z., L. in S., sodišče pa ni zaslišalo toženca, saj se je zadovoljilo le z njegovimi pismenimi navedbami v njegovi vlogi, ki jih tudi citira. Zato po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev, zaradi česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ni podana s pritožbo uveljavljana bistvena kršitev pravil postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je mimo rokov, določenih z ZPP, sprejelo listino kot dokaz (C 1), ki jo ni predložila nobena od pravdnih strank, temveč priča. Sodišče zagreši navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (relativne narave), če med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Torej gre za take kršitve, ki so vplivale ali so mogle vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe, pritožbeno sodišče pa relativne kršitve upošteva le na predlog strank in nikoli po uradni dolžnosti. Ker je pooblaščenec tožeče stranke tako kršitev v pritožbi uveljavljal, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev s tem, ker je kot dokaz sprejelo listino, ki jo je predložila priča T. S.. Sodišče prve stopnje je sicer dejansko to listino sprejelo šele na obravnavi dne 2.2.2006 in to od priče in ne od tožeče oziroma tožene stranke. Sklenilo je, da se preglednica obračuna stroškov podizvajalcev - tabela - obrtniške in kooperantske storitve na Hotelu M. - kopalnice vzame med dokazne listine po oznako - priloga C, dvojnik te priloge pa je vročilo pooblaščencem obeh strank, kar izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2.2.2006. Tako se je z vsebino te listine lahko seznanila tudi tožeča stranka oz. njen pooblaščenec. Zato ni mogoče pritrditi njeni pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo pravila ZPP, ki urejajo zbiranje dokaznega gradiva. Zlasti pa opisano postopanje sodišča prve stopnje ni bilo tako, da bi lahko moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar je bistveno za podanost bistvene kršitve pravil postopka po 1. odst. 339. člena ZPP. Pri zbiranju dokaznega gradiva je dolžnost strank, da predložijo sodišču potrebne dokaze. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (trditveno in dokazno breme strank). Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (predmet dokazovanja), o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa vedno odloča sodišče s formalnim sklepom, ki se imenuje dokazni sklep. Prepoved navajanja novih dejstev in dokazov (eventualna maksima) določena v 286. členu ZPP velja le za stranke in ne za ostale procesne udeležence. Po citirani zakonski določbi mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo pa smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če dokažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Ni upravičen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje mimo rokov sprejelo dokaz v spis, saj 286. člen ZPP, ki določa prekluzijo navajanja dokazov na nadaljnjih rokih, saj to velja le za stranke in ne za priče. V postopku pred delovnimi sodišči pa je ta določba glede na ponovno uvedbo preiskovalnega načela izgubila svoj pomen. Z uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) pa je v postopku pred delovnimi sodišči v individualnih delovnih sporih ponovno uvedeno preiskovalno načelo. Po 34. členu ZDSS-1 lahko izvede dokaze sodišče tudi po uradni dolžnosti (kar seveda po 7. členu ZPP civilno sodišče ne more), če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Glede na navedeno zakonsko določbo je v danem primeru sodišče prve stopnje povsem pravilno postopalo, ko je listino, ki jo je sicer predložila na zadnji obravnavi priča in ne ena od strank postopka, sprejelo v spis (priloga C 1). Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev predvsem oprlo na izpovedbo zaslišane priče, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zagrešilo s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve pravil postopka po 1. odst. 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje sprejelo tudi pravilno dokazno oceno, saj je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto dokazno oceno kot tudi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je tudi ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v tem odškodninskem delovnem sporu. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ni nekritična in pristranska kot to navaja pritožnik, ampak se je sodišče prve stopnje v sodbi izčrpno opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev in predpostavk odškodninske odgovornosti ter pravilno zaključilo, da toženec ni odškodninsko odgovoren, zaradi česar je utemeljeno tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeča stranka je tožencu očitala, da je kot direktor sektorja pri izvajanju dela adaptacije kopalnic v Hotelu M. kršil svoja pooblastila in odgovornosti tako, da je tožeči stranki povzročil znatno škodo, ki jo je tudi specificirala v tožbenem zahtevku. Vendar tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da v danem primeru ni mogoče trditi, da je očitani primanjkljaj nastal zaradi nedopustnega ravnanja toženca oz. po njegovi krivdi, kar potrjuje tudi izpovedba J. Z., ki je bil zaslišan kot priča in tudi povedal, da toženec zavestno vsega tega ni naredil, je pa kriv, da je prišlo do razlike v ceni, zato ker je bilo vse skupaj narejeno bolj po domače. V obravnavanem primeru gre namreč za odškodninsko odgovornost iz delovnega razmerja, ki je bila urejena v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in se je uporabljal kot predpis RS ter velja za sporno zadevo. Po omenjenih določbah je bil delavec za škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom odgovoren in jo mora povrniti le v primeru, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti (1. odst. 70. člena ZTPDR). Iz omenjene določbe jasno izhaja, da je delavec za škodo, ki jo je povzročil na delu ali v zvezi z delom odgovarjal le po načelu krivdne odgovornosti, to pomeni, da je morala biti oblika krivde delavcu dokazana. Tudi novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) ureja odškodninsko odgovornost v okviru delovnega razmerja na enak način v določbah od 182. do 185. člena. Upoštevajoč splošno ureditev odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (OZ - Ur.l. RS, št. 83/2001) ter posebnosti, ki veljajo po delovnopravni zakonodaji, morajo za odškodninsko odgovornost za škodo v okviru delovnega razmerja obstajati naslednje predpostavke: - da je škoda nastala na delu ali v zvezi z delom, ki je predmet pogodbe o zaposlitvi, - da je škoda sploh nastala, - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem delavca, - da je škodo delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožeča stranka v danem primeru ni dokazala, da bi tožena stranka škodo, v zvezi z nastalimi primanjkljaji oz. zaradi neplačila opravljenih dodatnih del s strani naročnika del Electe d.o.o. povzročila po svoji krivdi, torej namenoma ali iz hude malomarnosti, kot to določa 70. člen ZTPDR. Za očitano ji škodo tožena stranka ne more odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, se pravi že samo zaradi tega, ker je bil kot direktor gradbenega sektorja III in delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi odgovoren za sklepanje pogodb z naročniki, v danem primeru s firmo E. d.o.o.. To še zlasti velja zato, ker so bila tožencu že 9.9.1996 odvzeta vsa pooblastila in je bil tudi kasneje razrešen s funkcije direktorja sektorja. Eventualne nastale razlike v ceni posameznih del je vedno stvar dogovora z naročnikom in predmet končne obračunske situacije. Pri slednji pa toženec ni sodeloval, saj iz izpovedbe zaslišane priče B.L. jasno izhaja, da je bil toženec odstavljen pred "končno situacijo" in da ni sodeloval pri zaključku posla, kar pomeni, da niti ni mogel vplivati na končni izračun. Ker delavec lahko odgovarja za škodo povzročeno na delu ali v zvezi z delom le po načelu krivdne in ne objektivne odgovornosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo toženec povzročil svojemu delodajalcu, saj mu tožeča stranka krivde za nastalo škodo ni dokazala. V obrazložitvi sodbe se sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP do pritožbenih navedb, ki se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ki ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka, ni opredelilo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.