Jedro

V zadevah brezplačne pravne pomoči o odobritvi brezplačne pomoči in o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči odloča organ za BPP, zato je treba šteti, da je organ za BPP v tovrstnih primerih naročnik storitve (po prvem odstavku 19. člena Odvetniške tarife), zaradi česar bi moral organ po prejemu tožničinega predloga na podlagi tretjega odstavka 19. člena Odvetniške tarife predlog vsebinsko obravnavati, v smislu ocene primernosti plačila predujma glede na predložene izdatke za že opravljene storitve v postopku, ne pa predloga zavrniti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kranju, št. Bpp 347/2005 z dne 12. 3. 2012, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP zavrnil predlog tožnice za odmero predujma za že nastale nagrade in stroške za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 3555/2003-I, in ki ga je sodišče prejelo 27. 1. 2012. V obrazložitvi je navedel, da je bila tožnica z odločbo, Bpp 347/2005 z dne 8. 12. 2004, dodeljena za nudenje redne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na I. in II. stopnji v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, P 3555/2003-I. Na podlagi te odločbe je bila izdana napotnica z enako vsebino. Z dopisom z dne 27. 1. 2012 je tožnica organu vrnila izpolnjeno napotnico s stroškovnikom in prilogami, v katerem je predlagala, da se ji prizna nagrada za zastopanje v obliki plačila predujma. Z dopisom z dne 31. 1. 2012 je organ tožnici vrnil napotnico s pojasnilom, da se je sodni postopek začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in je treba nagrade in izdatke za storitve odvetnikov v tem postopku in v nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določati po doslej veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), ki pa ne predvideva izplačila akontacije, s čimer se tožnica ni strinjala glede na 19. člen OT. Po mnenju organa lahko po tretjem odstavku 19. člena za konkretni primer veljavne OT odvetnik od stranke pred zaključkom postopka zahteva plačilo predujma za naročeno storitev in izdatke, kar enako določa tudi sedaj veljavni 10. člen ZOdvT, vendar pa je treba za obravnavani primer poudariti, da organ ni stranka. Stranka je oseba, za katero odvetnik izvrši pravno storitev na podlagi pooblastila oziroma oseba, v korist katere je pooblastilno razmerje sklenjeno ali za katero odvetnik opravi pravno storitev po sklepu pristojnega organa (naročnik storitve). Ker torej organ ni stranka, citirana določba ne daje pravne podlage za plačilo zahtevanega predujma tožnici – odvetnici. Če bi se predmetni pravdni postopek začel po uveljavitvi ZOdvT, bi bila tožnica upravičena do izplačila predujma po 34. členu tega zakona. Takšne določbe pa OT ne vsebuje. Organ zato tudi ni mogel slediti splošnim navedbam, da po dosedanji praksi enakovrstni zahtevki za plačilo predujma niso bili zavrnjeni, saj jih tožnica ni z ničemer izkazala. Organ je zato njen predlog zavrnil. Tožnica je v tožbi navedla, da se s stališčem organa ne strinja. Meni namreč, da je v okviru logične in sistemske razlage zakonske norme (19. člen OT) organ za BPP naročnik storitve in tudi plačnik storitve. Odvetnik mora na podlagi sklepa o priznanju nagrade in izdatkov v postopku izvajanja BPP izdati račun na organ. Torej lahko analogno odvetnik na podlagi tretjega odstavka 19. člena OT pred zaključkom postopka zahteva plačilo predujma za naročeno storitev in izdatke od naročnika in od stranke. Tudi 21. člen OT določa, da je stranka dolžna plačati račun odvetniku v 8 dneh po izstavitvi, če zakon ne določa drugače, torej bi lahko na podlagi takega razlogovanja služba za BPP zavrnila račun odvetnika, saj ni stranka v postopku. Odvetnik po končani storitvi odda napotnico naročniku, tj. službi za BPP, vključno s stroškovnikom in na podlagi tega naročnik izda sklep o priznanju nagrade. Odvetnik na podlagi izdanega sklepa o priznanju nagrade v postopku BPP izda račun naročniku in ne stranki, kar pomeni, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, kakor tudi napačno ugotovila dejansko stanje. Tožnica je zato predlagala, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, tožnici prizna pravico do izplačila predujma za že nastale nagrade in stroške pravnega zastopanja v pravdnem postopku P 3555/2003, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v skladu s predloženim stroškovnikom oziroma podrejeno, da sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrnitvi predloga tožnice (kot dodeljene odvetnice za izvajanje brezplačne pravne pomoči), prejetega 27. 1. 2012, za odmero predujma za že nastale nagrade in stroške za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 3555/2003-I. Organ je svojo odločitev (ob upoštevanju, da za obravnavani primer veljajo določbe OT in ne ZOdvT, po katerem bi bilo to možno – 34. člen) oprl na tretji odstavek 19. člena OT, ki določa, da lahko odvetnik od stranke pred zaključkom postopka zahteva plačilo predujma za naročeno storitev in izdatke, ker pa organ za BPP to ni, predlogu tožnice ni bilo možno ugoditi in ga je zato zavrnil. Tudi po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja, da je takšen zaključek organa materialnopravno napačen. V obravnavanem primeru je namreč treba upoštevati, da gre za dodelitev odvetnika (oziroma odvetnice) za izvajanje brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP. Namen tega zakona je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena), za kar je zadolžena država, ki za uresničevanje načela enake dostopnosti do sodnega varstva skrbi tako, da (med drugim) zagotavlja sredstva (v državnem proračunu) za plačilo storitev osebam, ki so po tem zakonu pooblaščene za izvajanje pravne pomoči (prvi odstavek 4. člena). O odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje (v nadaljevanju: pristojni organ za BPP) (tretji odstavek 2. člena ZBPP). Po končani opravi storitve pravne pomoči mora izvajalec brezplačne pravne pomoči napotnico (ki med drugim vsebuje obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti – četrti odstavek 39. člena ZBPP) predložiti strokovni službi za brezplačno pravno pomoč, organizirani pri vsakem pristojnem sodišču, s stroškovnikom (prvi in drugi odstavek 40. člena ZBPP), organ za brezplačno pravno pomoč pa odloči o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči s sklepom najkasneje v roku 15 dni od prejema popolne napotnice (šesti odstavek 40. člena ZBPP), stroški nudenja brezplačne pravne pomoči pa se obračunajo in izplačajo v roku, določenem z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna za tekoče leto (sedmi odstavek 40. člena ZBPP).

Ker torej v zadevah brezplačne pravne pomoči o odobritvi brezplačne pomoči in (v primeru odobritve) o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči odloča organ za BPP, je tudi po mnenju sodišča treba šteti, da je organ za BPP v tovrstnih primerih naročnik storitve (po prvem odstavku 19. člena OT, po katerem je odvetnik dolžan v skladu s predpisi izstaviti stranki oziroma naročniku storitve račun za opravljeno odvetniško storitev ali plačani predujem najkasneje osmi dan po tem, ko je storitev opravljena, oziroma po tem, ko je predujem plačan), zaradi česar bi moral organ po prejemu tožničinega predloga na podlagi tretjega odstavka 19. člena OT predlog vsebinsko obravnavati (ob upoštevanju v 6. točki obrazložitve citiranih določb ZBPP, zlasti 39. in 40. člena) v smislu ocene primernosti plačila predujma glede na predložene izdatke za že opravljene storitve v postopku P 3555/2003-I, ne pa predloga zavrniti iz v 5. točki obrazložitve povedanega razloga. Po oceni sodišča namreč za razlago, da tožnica, ker je bila dodeljena upravičencu do brezplačne pravne pomoči z odločbo državnega organa, tj. organa za BPP (ki ga sicer nedvomno ne moremo šteti kot stranko, ga pa lahko kot naročnika storitve), in ne kot izbrana odvetnica na podlagi pooblastilnega razmerja, ni upravičena do izplačila predujma za naročeno storitev in izdatke, ni utemeljenega razloga, zlasti glede na namen predujma, tj. plačilo za že nastale oziroma predvidene izdatke med postopkom glede na potencialno daljše trajanje in zapletenost postopkov, v katerih kot pooblaščenci sodelujejo (tudi na ta način) dodeljeni odvetniki, saj bi to lahko pomenilo (sicer začasno oziroma do konca postopka) precejšnjo finančno obremenitev dodeljenega odvetnika. To zlasti velja tudi za obravnavani primer, ko upravičenca za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožnica zastopa že od 8. 12. 2004 dalje, stroški pa nastajajo tako zaradi zahtevnosti zadeve, kot tudi zaradi zastopanja izven kraja tožničine odvetniške pisarne.

Na pravilnost takšne razlage kaže tudi določba 34. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (na katero se sicer sklicuje tudi organ v svojem sklepu, ko razlaga svojo negativno odločitev v smislu argumentum a contrario), po kateri lahko postavljeni ali dodeljeni odvetnik iz državnega proračuna zahteva primeren predujem za že nastale nagrade ter že nastale in predvidene izdatke (prvi odstavek 34. člena ZodvT), medtem ko je določba 10. člena ZOdvT skoraj identična kot zgoraj citirani tretji odstavek 19. člena OT, le z dodatno določitvijo obveznosti odvetnika o izdaji potrdila stranki pri prejemu predujma. To pa pomeni, da je možnost zahtevati plačilo predujma za opravljeno storitev oziroma storitve po veljavnem predpisu, tj. ZOdvT, sedaj eksplicitno dana vsem odvetnikom, ne glede na to, ali so bili izbrani s strani samih strank ali pa postavljeni oziroma dodeljeni s strani države oziroma njenih pristojnih organov.

Sodišče tako ugotavlja, da je organ pri svojem odločanju napačno uporabil materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, o tožničinem predlogu ponovno odloči in oceni primernost predujma glede na k predlogu predložene podatke.

Stroškovnemu zahtevku tožnice pa je sodišče delno ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007), saj je v tem sporu ni zastopal pooblaščenec, ne glede na to, da je sama odvetnica. Sodišče zato ni imelo podlage, da bi ji priznalo še ostale priglašene stroške. Tudi sicer pa odvetniku v lastni zadevi ne gre nagrada, nagrada in druga nadomestila se mu določajo le takrat, kadar kot odvetnik daje pomoč tretjim osebam (Poročilo VSS 1/75, stališče občne seje VSS 27. 3. 1967 in druga).

Vračilo sodne takse bo tožnici odrejeno po uradni dolžnosti (36. in 37. člen ZST-1, opomba k točki 6. 1 c Taksne tarife).