24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 343/2000 z dne 22. 3. 2001 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 444/2001 z dne 27. 6. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku ugodilo zahtevku tožeče stranke, da mora pritožnik (tedaj toženec) izprazniti stanovanje in ga izročiti tožeči stranki. Pritožbo zoper to sodbo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijo pritožnika je Vrhovno sodišče zavrglo.

2.Pritožnik je po odločitvi Višjega sodišča (obenem z revizijo) vložil ustavno pritožbo. V tej ustavni pritožbi zatrjuje, da mu je kot prestopniku iz JLA v stalni sestav Teritorialne obrambe 14. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - UZITUL) zagotovil vse pridobljene pravice, tudi stanovanjsko pravico na spornem stanovanju. Navaja, da je odkup stanovanja zahteval le ustno, ustno pa je bila ta zahteva tudi zavrnjena iz razloga, ker gradi stanovanjsko hišo. Navaja, da kasneje kot prava neuka stranka resnično ni zahteval sodnega varstva. Meni, da je sodišče s tem, ko mu je najprej priznalo stanovanjsko pravico, nato pa upoštevalo razloge za prenehanje te pravice, ki so nastali kasneje, kršilo pridobljene pravice in odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Oporeka ravnanju Višjega sodišča, ki je njegove navedbe posredno štelo za irelevantne.

Meni, da zgolj zato, ker ni v roku zahteval odkupa stanovanja, njegove pravice do uporabe spornega stanovanja ni mogoče kar ukiniti. Navaja, da je v sporu z Ministrstvom za obrambo ter da gre za šikano in neenako obravnavanje, saj je bil postopek za izselitev uveden le zoper njega. Navaja, da je v sporno stanovanje vložil znatna finančna sredstva in da je za odkup še vedno zainteresiran.

Po zavrženju revizije je pritožnik vložil ustavno pritožbo še zoper sklep Vrhovnega sodišča. Navaja, da mu je bila z zavrženjem revizije odvzeta pridobljena pravica. Meni, da je z vložitvijo tožbe pridobil pravico do revizije, saj je vrednost spornega predmeta presegala 80.000 SIT. Novi Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP), ki je bistveno postrožil pogoje za dopustnost revizije, mu te pravice ne bi smel vzeti in se ne bi smel uporabljati za postopke, ki so se začeli že pred njegovo uveljavitvijo. Meni, da gre za kršitev pravice do varnosti po 34. členu Ustave, ki naj bi vsebovala tudi pravico do pravne varnosti.

B.

4.Preizkus Ustavnega sodišča se mora omejiti le na tisto, kar je bilo za odločitev v tej zadevi bistveno - to pa je po ugotovitvah Višjega sodišča okoliščina, da pritožnik stanovanje zaseda nezakonito - tako iz razloga, ker nima sklenjene najemne pogodbe, kot tudi iz razloga, ker je brez soglasja lastnika stanovanje v trajno uporabo oddal tretjim osebam, sam pa že vse od časa privatizacije stanovanj prebiva v stanovanjski hiši. Pravno stališče, da v takšnem položaju lastnik stanovanja lahko zahteva izpraznitev in predajo stanovanja, ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Tudi za sodišče ni sporno, da je pritožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ) imel stanovanjsko pravico, vendar iz Ustave iz te okoliščine ne izhaja, da je s tem pridobil trajno pravico uporabe stanovanja.

Prav tako iz kakšne ustavne pravice ne izhaja, da bi moralo sodišče pritrditi navedbi pritožnika, da se je njegova stanovanjska pravica preoblikovala v stalno pravico do najema zato, ker tožeča stranka v roku šestih mesecev po uveljavitvi SZ ni sklenila najemne pogodbe. V obravnavani zadevi predmet spora ni bila niti pravica do odkupa stanovanja niti pravica do sklenitve najemne pogodbe, saj sklenitve najemne pogodbe pritožnik tudi v tem postopku (z nasprotno tožbo) ni zahteval. V ta vprašanja se tudi Ustavnemu sodišču ni treba spuščati. Le omeniti velja, da pritožnikova sklicevanja na kršitev pridobljenih pravic ne morejo biti utemeljena tudi zato, ker spornega stanovanja ni uporabljal, pač pa ga je oddal tretji osebi, sam pa je prebival v stanovanjski hiši, čemur tudi v ustavni pritožbi ne oporeka. Z vprašanjem varstva pravic oseb, ki so iz JLA prestopile v slovensko vojsko (tedaj Teritorialno obrambo), obravnavana zadeva ni v zvezi, zato na navedbe pritožnika v tej zvezi ni treba odgovarjati. Očitek pritožnika o odstopu od sodne prakse pa je povsem pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti.

5.Z odločitvijo Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije do kršitve kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine ni moglo priti. Ustavno sodišče je že odločilo, da ni v neskladju z Ustavo, da je novi ZPP pogoje za dopustnost revizije postrožil in da se novi zakon po prehodni določbi 498. člena ZPP glede tega vprašanja uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166), če je bila prvostopenjska sodba izdana po njegovi uveljavitvi.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger