Jedro

Sodišče soglaša s stališčem organa druge stopnje, da pravilna interpretacija prvega odstavka 114. člena ZUP pomeni, da se stroški postopka, ki so nastali stranki z nasprotnim interesom, priznajo kolikor so dejansko pripomogli k rešitvi upravne zadeve. Predlog za dostavo najemne pogodbe nedvomno zgornjega preizkusa ne prestane. Sporočilo organu pomeni opredelitev tožnika do teh pogodb, kar pa ni pripomoglo k rešitvi zadeve, katere nosilni razlog je bil, da je tožnik dokazal višji vrstni red po 23. členu ZKZ.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi, sklep Upravne enote Krško, št. 330-1058/2010-19 z dne 16. 6. 2010 se v 1. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

V preostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 84,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo A.A. za povračilo stroškov po stroškovniku z dne 18. 5. 2010 (1. točka izreka); z dne 24. 5. 2010 (2. točka izreka); z dne 27. 5. 2010 (3. točka izreka); z dne 4. 6. 2010 (4. točka izreka); z dne 15. 6. 2010 (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je na zahtevo B.B. ugotavljal, ali je postopek prodaje potekal v skladu z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in ali so izpolnjeni pogoji za odobritev. V postopku ponudbe je A.A. nastopal samostojno, brez pooblaščenca. Tako je izjavo o sprejemu ponudbe v predpisanem roku in na zakonsko določen način posredoval prodajalcema in upravni enoti ter uveljavljal predkupno pravico do nakupa kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišča, ki so naprodaj. V postopku odobritve pravnega posla torej ni uveljavljal nove pravice, ki je že ne bi imel v postopku ponudbe, zato mu ne more priznati stroškov pravnega zastopanja v postopku odobritve pravnega posla, ker ni bilo opravljeno nobeno novo dejanje, ampak je šlo za izkazovanje dejstev, ki jih je sam navedel že v ponudbi. V postopku odobritve pravnega posla vložnika B.B. je A.A. nastopal kot stranka po ZKZ in kot stranski udeleženec, v smislu 43. člena ZUP. Pri upravni enoti ni podal zahteve za odobritev pravnega posla, pač pa je varoval svojo pravno korist predkupnega upravičenca. Prvi odstavek 114. člena ZUP določa, da v primeru, ko postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Drugostopni organ je pritožbo in zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je tožnik sodeloval v postopku odobritve kot stranka z nasprotnim interesom, zato je za odločitev o stroških postopka pravna podlaga prvi odstavek 114. člena ZUP. Tožnik je imel pravico sodelovati po pooblaščencu – odvetniku. Ali in v kakšni višini pa je upravičen do povrnitve stroškov postopka, tudi če je s pravnimi sredstvi uspel, pa je odvisno od okoliščin primera. Po presoji organa ni pravilna interpretacija prvega odstavka 114. člena ZUP, da se stroški postopka, ki so nastali stranki z nasprotnim interesom, v vsakem primeru priznajo, temveč mora upravni organ ugotoviti, ali so stroški, ki jih uveljavlja, dejansko pripomogli k rešitvi upravne zadeve. Navedbe stranskega udeleženca v tem postopku pa niso pripomogle k rešitvi obravnavane zadeve. Z vlogami je sicer uspel, vendar pa v teh postopkih ni uveljavljal nove pravice, ki je že ne bi imel v postopku sprejema ponudbe (ponudbo za prodajo je sprejel kot kmet mejaš po drugi alinei prvega odstavka 23. člena ZKZ), niti ni navajal nobenih novih dejstev oziroma predložil dokazov, ki jih ne bi navedel že v sprejemu ponudbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo njegovo sodelovanje potrebno za zaščito njegovih pravic, prav tako je imel pravico nastopati s pooblaščencem. Očitno je, da so B.B. in C.C. in D.D. hoteli izpeljati postopek mimo tožnika in je zato bil tudi izveden dokazni postopek, ki je pokazal, da je potrebno odobritev pravnega posla zavrniti, na kar je opozarjal ves čas upravnega postopka. C.C. in D.D. bi morala skleniti pogodbo z njim kot predkupnim upravičencem. Prvi odstavek 114. člena ZUP določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi (kot v konkretni zadevi), krije stroške stranka, ki je povzročila postopek (postopek je sprožil B.B., ki je podal vlogo za odobritev pravdnega posla ter C.C. in D.D., ki sta z njim takšno pogodbo sklenila, čeprav jo ne bi smela in čeprav je tožnik temu nasprotoval in pozival prodajalca, da morata skleniti z njim pogodbo, kar je v končni fazi nato tudi uspelo v sklopu samega pravnega postopka, ko je bil tožnik prisiljen vložiti tožbo na sklenitev prodajne pogodbe pred Okrajnim sodiščem v Krškem v zadevi P 104/2010). Podani so torej vsi pogoji za priznanje stroškov po prvem odstavku 114. člena ZUP, na katerega se sklicuje tudi drugostopni organ, vendar pa je napačno njegovo stališče, da njegove navedbe niso pripomogle k rešitvi obravnavane zadeve, saj je tožnik s svojimi vlogami uspel in ni jasno, od kod odločitev tožene stranke, saj ne gre za stroške, ki bi jih tožnik sam povzročil, ampak gre za stroške, ki so mu jih povzročili drugi. Iz odločbe druge stopnje izhaja, da naj bi B.B. in C.C. in D.D. odgovorila na pritožbo tožnika, vendar pa o njej ni bil tožnik nikoli seznanjen, do nje se ni mogel opredeliti. Upravičen je tako do stroškov v upravnem postopku, kot do pritožbenih stroškov, zato predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi, odpravi prvostopni sklep in zadevo pošlje toženi stranki v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Stranke z interesom odgovora na tožbo niso podale.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi so sporni stroški upravnega postopka tožnika, ki je na podlagi določbe drugega odstavka 22. člena ZKZ sodeloval v postopku odobritve pravnega posla, sklenjenega med B.B. in C.C. ter D.D., in v postopku zatrjeval, da ima predkupno pravico, ki je v 23. členu ZKZ uvrščena višje kot konkurentova, ki je pravni posel sklenil, čemur je organ tudi sledil in vlogo B.B. za odobritev pravnega posla zavrnil. Postopek odobritve pravnega posla se vodi praviloma kot posebni ugotovitveni postopek, v katerem se narok za ustno obravnavo praviloma razpiše. Nesporno je, da je imel tožnik na naroku (18. 5. 2010) pravico sodelovati po pooblaščencu, kot ugotavlja tudi tožena stranka v obrazložitvi. Nesporno tudi je, da je bil interes tožnika (ni bil ne kupec in ne prodajalec), da doseže zavrnitev odobritve pravnega posla, kar je bil nasprotni interes od interesa B.B., ki je bil kupec in je tudi sprožil postopek odobritve. Vložena zahteva za odobritev se je z zavrnitvijo končala v škodo B.B.. Strošek zastopanja na ustni obravnavi je strošek, ki je tožniku nastal zaradi postopka oziroma med postopkom, ki ga je sprožil B.B. (prvi odstavek 113. člena ZUP). Ta strošek je, ker sta B.B. in tožnik stranki z nasprotujočimi interesi, dolžan povrniti B.B., ker se je postopek končal v njegovo škodo (prvi odstavek 114. člena ZUP). Pri tem svojem stališču, ki je podlaga za odpravo 1. točke izreka prvostopnega sklepa, pa se sodišče ne spušča v odmero (višino) priglašenih stroškov. To bo moral storiti organ v ponovljenem postopku.

Soglaša pa sodišče s stališčem organa za zavrnitev ostalih priglašenih stroškov. Predmet povrnitve so stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 113. člena ZUP). Tožnik je sprejel ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč kot kupec mejaš. Vsa dejstva in dokaze v zvezi s tem je moral tožnik imeti že ob uveljavljanju ponudbe, zato ni šteti, da so mu nastali stroški zaradi postopka, ki se je začel z vlogo za odobritev pravnega posla (točka 2 in 3. izreka sklepa).

V zvezi z izrekom v točkah 4 in 5 gre za vprašanje upoštevanja najemnih pogodb B.B., pa sodišče soglaša s stališčem organa druge stopnje, da pravilna interpretacija prvega odstavka 114. člena ZUP pomeni, da se stroški postopka, ki so nastali stranki z nasprotnim interesom, priznajo kolikor so dejansko pripomogli k rešitvi upravne zadeve. Predlog za dostavo najemne pogodbe nedvomno zgornjega preizkusa ne prestane (4. točka izreka). Sporočilo organu (5. točka) pomeni opredelitev tožnika do teh pogodb, kar pa ni pripomoglo k rešitvi zadeve, katere nosilni razlog je bil, da je tožnik dokazal višji vrstni red po 23. členu ZKZ. Status, ki ga je imel že ob sprejemu ponudbe (tehtanje obeh statusov – B.B. in tožnika) pa je bilo predmet presoje upravnega organa v postopku odobritve pravnega posla.

Ne glede na navedeni stališči, s katerima sodišče soglaša z utemeljitvijo upravnih organov, ki utemeljujeta zavrnitev, pa opozarja na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Po določbi 11. člena ZOdvT lahko odvetnik zahteva plačilo nagrade in izdatkov le na podlagi specificiranega in stranki izstavljena računa. V specifikaciji računa pa mora navesti zneske posameznih nagrad in izdatkov, predujme, kratek opis dejstev, na podlagi katerih so nastale nagrade, opis izdatkov, številke iz tarife, če so bile uporabljene kot podlaga za odmero stroškov odvetniške storitve, porabljen čas, če je sklenjen dogovor o plačilu po uporabljenem času ter vrednost predmeta pri nagradah, ki se določajo po vrednosti predmeta. Stroškovniki, ki jih je predložil pooblaščenec tožnika, pa tej določbi ne ustrezajo. Namreč za posamezno storitev ne navaja številke iz tarife, ki naj bi bila uporabljena za plačilo stroškov posamezne odvetniške storitve. Opozoriti je na določbo 14. člena ZOdvT, ki v prvem odstavku določa, da nagrada zajema celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. Pri posameznih opravljenih dejanjih v postopku torej tožnik tudi ni izkazal, da bi mu posebni stroški za opravo storitev (2., 3., 4., 5. točka izreka) sploh kot poseben strošek pripadali.

V tožbi tožnik navaja, da je upravičen tudi do pritožbenih stroškov. Prav ima, da upravnega postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka ni šteti za isto zadevo (16. člen ZOdvT). Vendar pa je v postopku upravnega spora sodišče vezano na tožbeni predlog, v katerem pa tožnik izpodbija prvostopni sklep. Kolikor bi tožnik želel izpodbijati odločitev drugostopnega organa v 2. točki izreka, bi moral vložiti zoper to odločitev samostojno tožbo v upravnem sporu (glede na določbo 35. člena ZUS-1 kumulacija obeh zahtevkov z eno tožbo ni možna, kar pa niti ni primer v obravnavani zadevi, v kateri se tožbeni predlog jasno glasi le na odpravo prvostopnega sklepa). Iz navedenega se sodišče do trditve, da je upravičen tudi do pritožbenih stroškov, ne opredeljuje.

Tožena stranka je glede na navedeno v odpravljenem delu kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi 1. točke izpodbijanega sklepa in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Glede na navedena stališča pa je sodišče v preostalem tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa v neodpravljenem delu pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu deloma uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini, ki je sorazmerna z njegovim uspehom – s 1/5 zahtevka. Pri tem je upoštevalo, da Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu določa, da je celotna višina povračila stroškov 350,00 EUR. Stroške je dolžna tožniku povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Pri odmeri stroškov pa je sodišče upoštevalo tudi 20 % DDV.