Jedro

Tožnik ima pravico do tolarske protivrednosti obresti, kot jih priznavajo banke za hranilne vloge v tuji valuti.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi tako, da se izrek izpodbijane sodbe spremeni v odločitvi o zamudnih obrestih in se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 35.635,58 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.1996 dalje do plačila in plačati tolarsko protivrednost obresti, ki jih dajejo poslovne banke v kraju plačila za devizne vloge v DEM na vpogled na dan plačila od zneska 5.000 DEM, za čas od 2.9.1993 do 1.9.1994, ter plačati zakonite zamudne obresti od zneska 399.481,00 SIT za čas od 2.9.1994 do 8.12.1995 ter zakonite zamudne obresti od zneska 78.158,24 SIT za čas od 9.12.1995 do 27.8.1996, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožnik je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 56.491,00 SIT za zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da vrne tožeči stranki dolgovan znesek s pripadajočimi pogodbenimi obrestmi in zakonitimi zamudnimi obrestmi glede na sledeče ugotovljeno dejansko stanje: - Dne 2.9.1993 tožeča stranka posodi toženi stranki 5.000 DEM, pri čemer se dogovorita za 8% mesečne obresti. Ker je takšna pogodba v nasprotju z zakonom, obresti skrijeta v dodatni znesek, ki naj bi ga tožeča stranka navidezno posodila. Zato tožena stranka v izjavi o prejemu denarja podpiše, da je prejela 7.400 DEM, namesto 5.000 DEM, pri čemer 2.400 DEM viška pomeni ravno dogovorjene skrite obresti 8% na mesec za prvih 6 mesecev (8% od 5.000 DEM = 400 DEM; 400 DEM x 6 mesecev = 2.400 DEM). Tožena in tožeča stranka sta se dogovorili, da tožeča stranka v prvih 6 mesecih najprej odplača 8% obresti in sicer vsak mesec po 400 DEM, nato pa v naslednjih 6 mesecih še glavnico dolga 5.000 DEM.

- Dne 9.12.1995 tožena stranka vrne znesek 4.100 DEM.

- Dne 27.8.1996 tožena stranka vrne znesek 500 DEM.

Prvostopenjsko sodišče je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožeči stranki prisodilo nevrnjen znesek 400 DEM v tolarski protivrednosti na dan 27.8.1996 (35.635,58 SIT); zavrnilo zahtevek za 8% mesečne obresti in priznalo tožeči stranki pogodbene obresti od 2.9.1993 (dan posojila) do 2.9.1994 (dan dogovorjene zapadlosti vračila) le do višine obresti, ki jih dajejo poslovne banke v kraju plačila za devizne vloge v DEM na vpogled (prvi odstavek 399. člena ZOR). Upoštevajoč datume delnih vračil je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki dosodilo še zakonite zamudne obresti od še nevrnjenih zneskov.

Proti zavrnilnemu delu je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je v pritožbi, kot tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem zatrjevala, da je toženi stranki dne 2.9.1993 brezobrestno posodila 7.400 DEM in ne le 5.000 DEM, kot je to ugotovilo sodišče. Svojo trditev je tožeča stranka v postopku dokazovala z izjavo, ki jo je podpisala tožena stranka ob prejemu zneska in na kateri je navedeno, da je bilo posojenega 7.400 DEM, ter z lastnim pričevanjem in z izpovedbo priče Jožice Kajtna. Ugotovitve sodišča glede vrnjenih zneskov med strankama niso bile sporne in jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija.

Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču, da se sklicevanja prvostopenjskega sodišča na zapisnike pričevanj v obrazložitvi izpodbijane sodbe razlikujejo od samih zapisnikov, in sicer glede izpovedbe tožene stranke o prisotnosti priče I. C. pri izročitvi posojenega zneska. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je tožena stranka izjavila, da priča ni bila prisotna, medtem, ko je iz zapisnika razvidno, da je tožena stranka trdila, da je priča bila prisotna. Tožeča stranka v pritožbi oporeka relevantnost razlik v njenih lastnih navedbah in izpovedbah, zaradi katerih je sodišče bolj verjelo toženi stranki, ter poudarja, da tudi izpovedbe in navedbe tožene stranke niso popolnoma konsistentne. Poleg tega pa tožeča stranka v pritožbi še navaja, da priča I. C., s katerim je tožena stranka dokazovala svoje navedbe, ne more biti verodostojna, saj je tudi priča dolžnik tožeče stranke in z njim v sporu, ker mu prav tako noče vrniti posojenega denarja.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v skladu z drugim odstavkom 365. člena starega Zakona o pravdnem postopku (Url. l. SFRJ št. 4-37/77) po uradni dolžnosti preizkusilo glede pravilne uporabe materialnega prava tudi mimo pritožbenih navedb. Izrek izpodbijane sodbe je bilo potrebno glede na tretji odstavek 18. člena Zakona o deviznem poslovanju - ZDP (Ur. l. RS 23/99) spremeniti in sicer tako, da je potrebno obresti, ki jih dajejo poslovne banke v kraju plačila za devizne vloge v DEM na vpogled za 5.000 DEM od 2.9.1993 do 1.9.1994, plačati v tolarski protivrednosti. V omenjeni določbi ZDP je sicer dovoljeno, da se devize uporablja kot vrednostne osnove v pogodbah med rezidenti, vendar mora biti valuta izpolnitve vedno tolar.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbene navedbe v zvezi z očitanim zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, in sicer da je dne 2.9.1993 tožeča stranka posodila toženi stranki 5.000 DEM z 8% mesečnimi obrestmi in ne 7.400 DEM brez obresti, kot je to zatrjevala tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče potrjuje sklepanje prvostopenjskega sodišča, ki je iz podpisane izjave tožene stranke, iz navedb in izpovedb tožeče stranke in tožene stranke, ter prič I. C. in J. K. ugotovilo zgoraj opisano dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče je svojo ugotovitev pravilno osnovalo predvsem na sledečih predpostavkah: - Navedbe in izjave tožnika so si tekom postopka same sebi nasprotovale, in sicer glede dejanskih zneskov in datumov vračanja dolga, prav tako pa tudi glede dogovorjenih rokov za vračanje dolga.

- Tožnik je izpovedal, da naj bi denar dne 2.9.1993 izročil sam, kar je v nasprotju z izjavo priče J. K., ki naj bi sicer potrdila tožnikove navedbe, vendar le-ta pravi, da je denar izročila ona.

Poleg tega tožnik trdi, da se ne spomni zagotovo, da bi bila J. K. prisotna.

- Priča J. K. je zatrjevala, da je ona toženi stranki izročila znesek 7.400 DEM, in sicer v bankovcih po 1.000 in 500 DEM. Če bi bl izročen znesek v resnici 7.400 DEM, kot je to zatrjevala priča, potem bi moral biti ta znesek nujno izročen tudi v majših bankovcih kot po 1.000 in 500 DEM (vsaj 400 DEM v bankovcih po 100 ali manj DEM).

- Po drugi strani so bile navedbe in izpovedbe tožene stranke glede izročenih in vrnjenih zneskov, rokov ter vračil dolga tekom postopka ves čas konsistentne.

- Tudi iz pisne izjave, ki jo je ob prejemu posojenega zneska podpisala tožena stranka in v kateri je zapisano, da je bilo posojenih 7.400 DEM, se da posredno sklepati, da so trditve tožene stranke resnične in da so v znesku 2.400 DEM nad 5.000 DEM skrite 8% mesečne obresti. V izjavi je namreč zapisano, da bo tožena stranka vračala prvih šest mesecev po 400 DEM mesečno, kar se ujema z 8% od 5.000 DEM na mesec, kar skupaj za 6 mesecev znaša ravno presežek 2.400 DEM.

- Prvostopenjsko sodišče je tudi vpogledalo v spis v zadevi opr. št. P 304/97, iz katerega izhaja, da je tožnik posodil denar tudi priči I. C., in da je bil vzorec posojanja enak kot v predmetni zadevi: 8% mesečne obresti, skrite v domnevno višjem posojenem znesku.

V zvezi z v pritožbi očitano napako, da je prvostopejsko sodišče glede prisotnosti priče I. C. pri izročitvi posojenega zneska drugače navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kot pa to izhaja iz samih zapisnikov, pritožbeno višje sodišče ugotavlja, da je do napake sicer res prišlo, vendar je bila to le manj pomembna nedoslednost, ki ni mogla vplivati na končno odločitev. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da je I. C. trdil, da je bil prisoten, da pa je to v nasprotju s pričevanjem obeh pravdnih strank in priče J. K. Napaka prvostopenjskega sodišča je v tem, ker je tudi tožena stranka izpovedala, da je bil pri izročitvi denarja prisoten I. C. Dejstvo, da se v resnici pričevanje I. C. in tožene stranke ujemata glede prisotnosti pri izročitvi in glede izročenega zneska, še bolj govori v prid navedbam tožene stranke, ne pa tožeče stranke, torej dodatno kaže na to, da je bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede izročenega zneska 5.000 DEM pravilna.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključke sodišča prve stopnje, da je tožnik posodil tožencu 5.000 DEM, ne glede na pisno potrdilo. Z drugačnimi trditvami v pritožbi tožnik izpodbija dokazno oceno prvega sodišča, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi.

Glede na navedeno je bilo pritožbi le deloma ugoditi v obrestnem delu, v ostalem pa jo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 373 tč. 4, 368 ZPP).

Delna ugoditev pritožbi bi praviloma imela za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Vendar je tožnik uspel le z majhnim delom pritožbe (postranska terjatev - obresti) tako, da delna ugoditev pritožbi ne vpliva na odmero pravdnih stroškov.