Jedro

Če sodišče dokaze, ki jih sicer ne bi smelo upoštevati, v nasprotju z zakonom upošteva, mora dati nasprotni stranki možnost, da se o dokazih, na katerih bo oprta odločitev, izjavi. Prevzem premoženja bivše JLA v upravljanje po 9. čl. UZITUL še ne pomeni univerzalnega pravnega nasledstva vseh pogodbenih obveznosti (še posebej ne tistih, ki v času osamosvojitve Republike Slovenije sploh še niso nastale), saj za kaj takega v navedenem ustavnem zakonu ni podlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... ter obsodilo toženo stranko na povrnitev stroškov tožeči. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da je na podlagi določila 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: UZITUL) sicer res prevzela v upravljanje vse premoženje bivše JLA, ni pa mogoče šteti, da je na podlagi tega določila tudi vstopila v vse pogodbe, ki jih je sklenila bivša JLA. Poleg tega sodišče prve stopnje toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ker gre za spor majhne vrednosti, sodišče ne bi smelo upoštevati listin, ki jih je tožeča stranka vložila v spis na glavni obravnavi dne 13.1.2000, saj so bili ti dokazi predloženi prepozno (453. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da v pritožbi uveljavljana kršitev 453. čl. ZPP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo dokaze, katere je tožeča stranka predložila izven vlog in rokov, določenih v 452. čl. ZPP, pomeni samo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, kar pa glede na določila 1. odst. 458. čl. ZPP v sporih majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja. Vendar pa lahko taka relativna kršitev preraste v absolutno, če sodišče stranki ne omogoči, da se izjavi o (prepozno) podanih navedbah in predloženih dokazih nasprotne stranke ter na take navedbe in dokaze potem tudi opre svojo odločitev. Z drugimi besedami, če sodišče dokaze, ki jih sicer ne bi smelo upoštevati, v nasprotju z zakonom upošteva, mora dati nasprotni stranki možnost, da se o dokazih, na katerih bo oprta odločitev, izjavi. Te možnosti pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru toženi stranki ni dalo. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 13.1.2000 (list. št. 14-15) je razvidno, da je na tem naroku tožeča stranka v spis vložila dokazila o višini vtoževane terjatve, skupaj 59 listin (priloge A18-A77), tožena pa je prosila za preložitev naroka zaradi pregleda tega dne prejete dokumentacije. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da tako obsežne dokumentacije tožena stranka nikakor ni mogla pregledati in preveriti na samem naroku, zato je predložitev tolikšnega števila listin treba šteti za upravičen razlog za preložitev naroka (1. odst. 115. čl. ZPP). Ker sodišče predlogu tožene stranke za preložitev naroka ni ugodilo, na predložene listine pa je oprlo svojo odločitev, je s tem toženi stranki odvzelo možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (načelo kontradiktornosti), s čimer toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Že iz tega razloga je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti (1. odst. 354. ZPP) in zadevo vrniti v novo sojenje. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Razlaga, da pomeni prevzem premoženja bivše JLA v upravljanje po 9. čl. UZITUL tudi univerzalno pravno nasledstvo vseh pogodbenih obveznosti (celo tistih, ki v času osamosvojitve Republike Slovenije sploh še niso nastale), je preširoka, saj za kaj takega v navedenem ustavnem zakonu ni podlage. Tožena stranka je premoženje sicer nesporno prevzela in v obravnavanem pogodbenem odnosu res ne nastopa kot subjekt mednarodnega javnega prava, temveč kot enakopravna udeleženka civilnopravnega razmerja, kar pa še ne pomeni, da je tudi avtomatično vstopila v vse pogodbene obveznosti bivše JLA, še posebej ob upoštevanju dejstva, da so vtoževane obveznosti nastale že po osamosvojitvi Republike Slovenije, zato ni mogoče trditi, da jih je tožena stranka prevzela skupaj s premoženjem. Vendar pa je tožeča stranka na industrijskih tirih, ki jih je pred osamosvojitvijo uporabljala bivša JLA in ki vodijo do vojaških objektov, katere je tožena stranka nesporno prevzela v upravljanje na podlagi 9. čl. UZITUL, določena dela nedvomno opravljala. V pripravljalni vlogi z dne 9.10.1996 (list. št. 9) je navedla, da je šlo za vzdrževanje kretnic, kar je nujno za zagotovitev prometa na progah. V času opravljanja spornih del je veljal bivši zvezni Zakon o osnovah varnosti v železniškem prometu (Ur. list SFRJ št. 33/73 z dne 14.6.1973, v nadaljevanju ZVŽP), ki je med drugim določal, da je železniška transportna organizacija (v konkretnem primeru: tožeča stranka) dolžna organizirati kontrolo in stalno kontrolirati varnost železniškega prometa (3. čl. ZVŽP). Železniške proge se morajo vzdrževati v takem stanju, da je zagotovljen varen in neoviran promet (1. odst. 28. čl. ZVŽP), zato jih je tudi potrebno redno kontrolirati in pregledovati (2. odst. 28. čl. ZVŽP). Iz vsega povedanega izhaja, da bi utegnil biti zahtevek tožeče stranke utemeljen ne na podlagi pogodb (sklenjenih med ŽGZTP in V.P. (JLA) v letu 76), temveč na podlagi dejstva, da je toženec pridobil korist z izvršitvijo dejanja tožeče stranke, s čimer je bil obogaten (prim. 3. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), seveda pod pogojem, da je bilo opravljeno delo za toženca koristno. Ker sodišče prve stopnje ni vezano na pravno podlago zahtevka, kot so jo opredelile stranke, bi moralo zahtevek tožeče stranke presojati tudi z vidika neupravičene obogatitve. Ker tega ni storilo, je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, kar je prav tako razlog za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje (355. čl. ZPP). Iz vsega povedanega sledi, da je odločitev sodišča prve stopnje glede na zgoraj opisano stanje stvari napačna, zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Napotki za nadaljnje postopanje so zajeti v prejšnjih odstavkih. Ker je bila odločba razveljavljena, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških toženčeve pritožbe pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).