Jedro

Okoliščine, da je bil obdolženec že trikrat obsojen, da je tokrat očitana mu dejanja storil med preizkusno dobo, ker je bil brez denarja, ki ga je rabil za drogo, utemeljujejo sklep, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

Obrazložitev

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 1516/2009 z dne 31.10.2009 zoper obdolženega T.K., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve dveh poskusov kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s členoma 20 in 34 KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom III K 200/2009, Ks 2009/2009 z dne 2.11.2009 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz vseh zakonskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, in pripor odpravi, podrejeno pa predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej uveljavljanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

7. S trditvami, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker so bile obsodilne sodbe, na katere se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu, izrečene že v letih 2006 in 2007, kar pomeni, da se nanašajo na dejanja, storjena že pred več kot tremi leti, kazniva dejanja, ki so predmet tega postopka, pa so po svoji teži relativno majhnega pomena, praktično brez kakršnekoli premoženjske škode, pri čemer sta dve od treh očitanih dejanj ostali zgolj pri poskusu, vložnik zahteve ponuja drugačno dokazno oceno in zaključke, kot jih je glede pravno relevantnih dejstev sprejelo sodišče, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Dežurna preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu utemeljila, na podlagi katerih okoliščin je zaključila, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je upoštevala, da je bil obdolženec že trikrat obsojen, da je tokrat očitana mu dejanja storil med preizkusno dobo, ki mu poteče 28.11.2012, kar kaže da ga prejšnje obsodbe niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj, saj je v tej zadevi utemeljeno osumljen kar treh kaznivih dejanj zoper tuje premoženje, upoštevala pa je tudi, da je bil brez denarja in da je rabil denar za drogo, kot je povedal v svojem zagovoru. Na podlagi navedenih okoliščin je povsem utemeljeno sklepala, da je v tem trenutku podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Takšnega razumnega zaključka ne more spremeniti niti obdolženčevo zagotovilo, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. 8. Obdolženčev zagovornik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi, ko zavrača oceno sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti in poudarja, da se je obdolženec vedno udeleževal vseh kazenskih postopkov, ki so tekli zoper njega in da ga vežejo na Slovenijo tesne in dolgotrajne vezi. Ob dejstvu, da je obdolženec državljan Bosne in Hercegovine, brez stalnega bivališča in stalne zaposlitve v Sloveniji in da je osumljen kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen do pet let zapora, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, upoštevaje tudi njegovo obnašanje po storitvi dejanja, ko je s kraja pobegnil, pravilno ocenilo, da občasno delo v pekarni in poroka s Slovenko, ki ju je izpostavil v svojem zagovoru, ne pretehtata nad okoliščinami, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec v dani situaciji zapustil ozemlje Republike Slovenije in se izognil temu kazenskemu postopku ter morebitnemu prestajanju zaporne kazni. Glede na navedeno zagovornik tudi nima prav, ko očita sodišču, da se ni opredelilo do obdolženčevega zagovora.

9. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornika, da sodišče pri izbiri ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in odpravo ponovitvene nevarnosti ni upoštevalo načela sorazmernosti, saj kriminalna količina očitanih kaznivih dejanj ne opravičuje tako hudega posega v obdolženčevo osebno svobodo, kot ga predstavlja pripor, kot tudi, da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi in potek kazenskega postopka, saj bi bilo moč doseči isti namen s hišnim priporom.

10. Obdolženec je utemeljeno osumljen dveh poskusov kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ v zvezi s členoma 20 in 34 KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.Takšna dejanja predstavljajo hudo ogrožanje premoženja ljudi. Glede na to je sodišče, ki je ugotovilo obstoj realne in konkretne nevarnosti ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, tudi utemeljeno zaključilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja in da je podano sorazmerje med ogrožanjem zavarovane dobrine, ki ga predstavlja izvršitev kaznivih dejanj te vrste, in omejitvijo obdolženčeve pravice do svobode. Glede na izkazane okoliščine je pravilno tudi sklepanje sodišča, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

11. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.