Jedro

Pravno pravilna je tudi odločitev pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka upravičena do denarnega zadoščenja zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpela zaradi začasnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Ta oblika škode je praviloma res trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. Vsi navedeni pogoji so v obravnavanem primeru izpolnjeni.

Revizija izpodbija tudi odločitev obeh sodišč, da pogoji za zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR niso izpolnjeni. Tudi v tem delu revizija ni utemeljena. Iz ugotovitev obeh sodišč namreč izhaja, da so premoženjske razmere tožene stranke ugodnejše od premoženjskih razmer tožeče stranke, ugotovljeno premoženjsko stanje tožene stranke pa je tako, da jo plačilo popolne odškodnine ne bo spravilo v pomanjkanje. Odločitev obeh sodišč, da pogoji za zmanjšanje odškodnine iz 191. člena ZOR niso izpolnjeni, je zato materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče pri tem še dodaja, da je eden od pogojev za zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR tudi ta, da škoda ne sme biti povzročena iz hude malomarnosti (ali namenoma). Ob upoštevanju ugotovitve nižjih sodišč, da sta toženca pustila v območju ceste nekaj metrov dolgo in zakrivljeno železno palico, ki je poškodovala tožnico, pa je močno vprašljivo, ali bi se tako ravnanje toženih strank res lahko opredelilo kot ravnanje, ki ni storjeno iz hude malomarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.293.401,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 8,60 SIT za čas od 30.8.1986 dalje do plačila, od zneska 1.293.392,50 SIT pa za čas od 13.6.1995 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 143.675,00 SIT.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki poleg zneska, ki je bil prisojen s prvostopno sodbo, še znesek 828.247,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 1995 dalje do plačila in ji iz naslova stroškov prvostopnega postopka povrniti še 31.415,00 SIT. V ostalem je pritožbo tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožene stranka nerazdelno povrniti tožeči stranki v znesku 27.930,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni in komaj še pregledni reviziji je med ostalim zatrjevala, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje večkrat razveljavilo, zadnjo prvostopno sodbo pa potrdilo, vendar pa pri tem ni odgovorilo na trditve tožene stranke, da je podana tudi sokrivda tožeče stranke. Prvostopno sodišče pa ni izvedlo dokaza z ogledom kraja škodnega dogodka, čeprav je tožena stranka izvedbo tega dokaza večkrat predlagala. Odmerjena odškodnina ni pravična. Zato so kršene določbe ZOR. Železo je bilo najmanj 1,5 metra stran od asfalta in je bilo dobro vidno. Mož tožeče stranke je vozil prehitro in premalo pazljivo. Železo je poškodovalo tožečo stranko zato, ker je bil pod avtomobila slab in gnil. Zmotna je ugotovitev, da je bila tudi toženka investitorka hiše. Poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, niso bile hude. Do poslabšanja njenega zdravstvenega stanja je prišlo zaradi napačnega zdravljenja. Do nastanka škode ne bi prišlo, če mož tožeče stranke ne bi iz radovednosti zapeljal na bankino. Zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožeči stranki ni podano. Iz tega naslova je zato odškodnina prisojena neutemeljeno. Ostale prisojene odškodnine pa so previsoke. Zmotna je tudi odločitev, da niso izpolnjeni pogoji za znižanje odškodnine, saj imata toženca skromne dohodke, gradita hišo, skrbeti pa morata tudi za dva mladoletna otroka. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno naj se reviziji tako ugodi, da bo pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrnjena, v celoti pa bo ugodeno pritožbi tožene stranke.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskimi trditvami: da sodišče ni izvedlo predlaganega ogleda kraja škodnega dogodka; da železo sploh ni bilo na bankini ampak na travniku; da je mož tožnice iz radovednosti (pogledal naj bi, kako poteka gradnja hiše) zapeljal s ceste; da je bil obseg škode večji zaradi napačnega zdravljenja; da druga toženka sploh ni bila investitor gradnje in da je bilo dno avtomobila v katerem se je tožnica poškodovala slabo, gnilo in razpadlo - izpodbija tožena stranka v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385.člena ZPP). Na te revizijske trditve zato revizijsko sodišče ne odgovarja.

Z revizijskimi trditvami, da ob zadnjem sojenju ni bilo obravnavano vprašanje morebitne soodgovornosti tožeče stranke, zaradi česar sodbi sodišč druge in prve stopnje o tem ugovoru tožene stranke nimata razlogov, uveljavlja tožena stranka po vsebini (ne pa izrecno) obstoj bistveno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar pa po presoji revizijskega sodišča ta kršitev ni podana. Obe sodišči sta namreč ugovor tožene stranke, da naj bi bila podana tudi soodgovornost tožeče stranke in njenega moža, obravnavali in svojo odločitev, da ta ugovor tožene stranke ni utemeljen, obrazložili. V drugem odstavku na peti strani in v prvem odstavku na šesti strani razlogov sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da je podana tudi soodgovornost tožnice in njenega moža. Do takega zaključka je prišlo sodišče potem, ko je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo v območju ceste in ne travnika, kot je skušala dokazati tožena stranka, zakrivljeno železo, ki je predrlo dno avtomobila v katerem se je peljala tožnica, pa je tudi ležalo v območju ceste in je bilo last obeh toženih strank. Prav tako je v prvostopni sodbi odgovorjeno na ugovor tožene stranke, da je bilo zdravljenje tožnice napačno. V tretjem odstavku na šesti strani razlogov sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da glede poteka zdravljenja v celoti sledi izvedeniškemu mnenju (iz tega mnenja pa ne izhaja, da je mogoče res dolgotrajno zdravljene tožeče stranke pripisati napaki pri zdravljenju), v drugem odstavku na deseti strani razlogov sodbe pa, da tožena stranka svojih trditev, da je dolgotrajno zdravljenje vendarle posledica slabega dela zdravstvene ustanove, ni uspela z ničemer dokazati. Do navedenih zaključkov prvostopnega sodišča pa je ob obravnavanju pritožbe tožene stranke zavzelo stališče tudi pritožbeno sodišče in v drugem odstavku na tretji strani razlogov sodbe izrecno navedlo, da soodgovornosti tožeče stranke ali njenega moža ni in sicer zato ne, ker je do nezgode prišlo na cesti (bankina je del ceste), na kateri sta toženca pustila oviro (zakrivljeno železo), soodgovornosti tožeče stranke ali zdravstvene ustanove pa zato ne, ker komplikacije med zdravljenjem niso bile posledica nevestnega zdravljenja ampak dejstva, da sta prišla ob ubodu z zakrivljenim železom v rano umazanija in košček sedeža avtomobila, zaradi česar so bile težave med zdravljenjem posledica načina poškodbe in ne napačnega zdravljenja. Razlogi, za katere tožena stranka trdi, da jih ni, v sodbah sodišč druge in prve stopnje tedaj obstajajo. Kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato ni podana. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tudi nista zagrešili.

Neutemeljena so tudi revizijska zatrjevanja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Revizijska trditev, da pri tožeči stranki skaženost sploh ni podana, ni točna. Kot sta ugotovili obe sodišči, so tožnici po fistulaciji in operativnih posegih na levem stegnu ostale obsežne brazgotine, ki so trajne narave. Gre za 14 cm dolgo poševno potekajočo brazgotino na notranji strani levega stegna, 8 cm dolgo horizontalno potekajočo brazgotino na levem stegnu in 16 cm dolgo brazgotino v levih dimljah. Te brazgotine so v poletnih mesecih vidne in tožnico motijo. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da je skaženost pri tožeči stranki podana.

Pravno pravilna je tudi odločitev pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka upravičena do denarnega zadoščenja zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpela zaradi začasnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Ta oblika škode je praviloma res trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. Vsi navedeni pogoji so v obravnavanem primeru izpolnjeni. Tožnica ima po ugotovitvah sodišča še vedno težave z nogo in še vedno čuti pekočo bolečino v trebuhu. Ima težave pri hoji, dalj časa pa ne more stati. Hoja po stopnicah jo zelo izmuči. Kljub temu, da opisane težave po mnenju izvedenca splošne življenjske aktivnosti tožnice ne zmanjšujejo, pa je drugostopno sodišče utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je med dolgotrajnim zdravljenjem (skoraj štiri leta) obstajala bistvena zmanjšanost tožničine splošne življenjske aktivnosti, saj je bila tožnica v tem času 11 tednov nezmožna za delo, ves čas zdravljenja pa je imela oslabljeno levo stegno, zaradi česar je tudi potem, ko je postala zmožna za delo, delo lahko opravljala le s povečanim naporom.

Glede vseh oblik prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožena stranka v reviziji tudi zatrjevala, da so odškodnine previsoke, pri tem pa svojih trditev ni posebej obrazložila. Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih dejstev pa po presoji revizijskega sodišča revizija tudi v tem delu revizija ni utemeljena. V izpodbijani pravnomočni sodbi so kriteriji, ki so določeni v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, pravno pravilno uporabljeni, pravno pravilno pa sta sodišči upoštevali tudi starost tožnice (roj. leta 1954) in dejstvo, da je do nastanka škode prišlo že leta 1985. Revizija izpodbija tudi odločitev obeh sodišč, da pogoji za zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR niso izpolnjeni. Tudi v tem delu revizija ni utemeljena. Iz ugotovitev obeh sodišč namreč izhaja, da so premoženjske razmere tožene stranke ugodnejše od premoženjskih razmer tožeče stranke, ugotovljeno premoženjsko stanje tožene stranke pa je tako, da jo plačilo popolne odškodnine ne bo spravilo v pomanjkanje. Odločitev obeh sodišč, da pogoji za zmanjšanje odškodnine iz 191. člena ZOR niso izpolnjeni, je zato materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče pri tem še dodaja, da je eden od pogojev za zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR tudi ta, da škoda ne sme biti povzročena iz hude malomarnosti (ali namenoma). Ob upoštevanju ugotovitve nižjih sodišč, da sta toženca pustila v območju ceste nekaj metrov dolgo in zakrivljeno železno palico, ki je poškodovala tožnico, pa je močno vprašljivo, ali bi se tako ravnanje toženih strank res lahko opredelilo kot ravnanje, ki ni storjeno iz hude malomarnosti.

Po povedanem se je pokazalo, da niso podani niti v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi in tudi ne tisti, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).