Jedro

Upravičencem, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, pripada odmena za njegovo neuporabno po drugem odstavku 72. člena ZDen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (s sodbo) zavrnilo primarni in (z dopolnilno sodbo) podredni tožbeni zahtevek tožnice. S primarnim je zahtevala plačilo odmene po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v višini 27.065,29 EUR za neuporabo premoženja, ki ga je v denacionalizacijskem postopku prejela kot nadomestno premoženje, s podrednim pa plačilo odškodnine v enaki višini zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi zavrnilo in odločitev v obeh sodbah potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo s sklepom II DoR 164/2016 z dne 8. 12. 2016 glede vprašanja, ali so denacionalizacijski upravičenci, ki prejmejo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje v obliki nadomestnih zemljišč, upravičeni do odškodnine po 72. členu ZDen.

4. Tožnica v dopuščeni reviziji izpostavlja odstop izpodbijane odločbe od odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in pri tem citira njeno vsebino. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, saj višina nadomestila med strankama ni sporna, in zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Toženec na vročeno revizijo odgovarja. Poudarja, da se dopuščeno vprašanje ne tiče podrejeno postavljenega tožbenega zahtevka. Sicer pa predlaga zavrnitev revizije in zahteva povračilo stroškov odgovora nanjo. Izpostavlja, da vračilo nadomestnih zemljišč ni vračilo v naravi, na katerega zakon veže pravico do nadomestila in na katerega napotuje teleološka razlaga 72. člena ZDen. Pa tudi, da v primeru, če nacionalizacije ne bi bilo, tožnica vrnjenih nepremičnin ne bi mogla uporabljati. Pač pa tiste, ki jih je imela, pa jih ni bilo mogoče vrniti. Citirani odločbi Vrhovnega sodišča očita uporabljeno izhodišče, saj upošteva zgolj položaj denacionalizacijskih upravičencev, ne pa njegovega položaja, v katerem ima tudi omejena denarna sredstva. Poudarja pomisleke predlagatelja ZDen, da ekonomske zmožnosti družbe niso tako dobre, da bi v primeru nezmožnosti vrnitve nepremičnin v naravi omogočale izplačevanje odškodnin v denarju, zato naj upravičenci prejmejo odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine ali v vrednostnih papirjih. To je imel po njegovi oceni v mislih tudi, ko je zapisal, da naj zakon ne povzroča novih krivic. Citirana odločba Vrhovnega sodišča pa po njegovem mnenju povzroča nove krivice in ogroža izvajanje ostalih njegovih nalog, kot je trajnostno gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči. Opozarja še na splošno znano dejstvo, da je njegovo finančno stanje neugodno. Razlogom v odločbi Vrhovnega sodišča odgovarja s primerjavo teka obresti, kadar je upravičenec prejel odškodnino v denarju, ki je časovno omejen in po višini limitiran, ter odklanja primerljivost. Po njegovi oceni takšno stališče neupravičeno favorizira upravičence, ki so prejeli nadomestne nepremičnine, kar so imeli možnost sami izbrati. Opozarja, da ga je kot zavezanca za vračilo nadomestnih nepremičnin določila šele obvezna razlaga prvega odstavka 27. člena ZDen, ki je bila objavljena leta 2000. Šele tedaj je lahko pričel sklepati sporazume glede nadomestnih nepremičnin.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je na zastavljeno vprašanje že odgovarjalo v odločbi II Ips 102/2016. Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je po njegovi oceni bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremična ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen.

8. Drugi odstavek 72. člena ZDen neposredno ne daje podlage za nobenega od zahtevkov, saj je formuliran negativno, kaj upravičencem ne pripada, in sicer odškodnina oziroma nadomestilo iz naslova nezmožnosti uporabe v času od podržavljanja do dneva uveljavitve zakona.1 Nanaša se na premoženje, v prvi vrsti na podržavljeno. Brez tovrstnega nadomestila pa bi trajanje denacionalizacijskih postopkov upravičence postavilo v različen in neenakopraven položaj. Nadomestilo po drugem odstavku 72. člena ZDen tako izravna tisto vrednostno nesorazmerje, ki je upravičencu nastalo od tedaj, ko se je zakonodajalec odločil popraviti prizadejano krivico (leto 1991) do njene resnične poprave (pravnomočnost denacionalizacijske odločbe), in s tem vrednostno izenači premoženje vseh denacionalizacijskih upravičencev (na leto 1991), ki so sicer nepremičnine prejeli v različnih časovnih trenutkih.

9. Po oceni Vrhovnega sodišča je priznavanje nadomestila na mestu tudi v primeru upravičencev, ki so prejeli nadomestno nepremičnino, saj: - bi sicer za razliko od upravičencev, ki so dobili (svojo) nepremičnino vrnjeno v naravi, in tistih, ki so dobili odškodnino v obveznicah (kjer to vlogo vsaj deloma igrajo obresti), ostali brez kakršnegakoli nadomestila za čas, ko donosa iz tega premoženja (zaradi trajanja postopka) niso mogli doseči; - nadomestno premoženje ustreza (le) vrednosti podržavljenega premoženja, - je položaj upravičenca, ki je prejel nadomestno premoženje, po vsebini enak položaju upravičenca, ki je prejel nazaj svoje premoženje.

10. Načelo enakosti, na katerega se sklicuje toženec, namreč ne pomeni zgolj, da je treba bistveno enake primere obravnavati enako, pač pa tudi, da je treba bistveno različne primere obravnavati različno. Po oceni Vrhovnega sodišča so posamezniki, ki so jim bile po sporazumu z zavezancem vrnjene nadomestne nepremičnine, v tako drugačnem položaju od upravičencev, ki so prejeli odškodnino v vrednostnih papirjih ali v denarju, da to upravičuje njihovo drugačno obravnavo kljub temu, da se načeloma obliki vračanja (kot nadomestno premoženje ali kot odškodnina v obveznicah) uvrščata v skupino odškodnine iz 42. člena ZDen (in ne pod vračilo v naravi). To izključuje utemeljenost tudi vseh nadaljnjih toženčevih razlogov, s katerimi utemeljuje stališče, da sprejeta razlaga neupravičeno favorizira upravičence, ki so prejeli nadomestno nepremičnino. Po oceni Vrhovnega sodišča so slednji hkrati tudi v tako bistveno enakem položaju z upravičenci, ki so prejeli svoje premoženje, čeprav bi v primeru, da nacionalizacije ne bi bilo, imeli (in uporabljali) druge nepremičnine, da to nalaga sprejeto razlago. Ravno (naknadna) uporaba prej njihovih nepremičnin v vmesnem obdobju, na katero niso imeli vpliva, je praviloma razlog, ki je preprečil vrnitev v naravi (primerjaj 19. člen ZDen). K toženčevim sklicevanjem na možnost izbire posameznikov, ki so po njegovem lahko izbrali, ali bodo sprejeli nadomestno nepremičnino ali dobili odškodnino v obveznicah, pa dodaja, da je enako izbiro imel tudi toženec. Odškodnina v obliki nadomestne nepremičnine je namreč mogoča le, če z njo soglašata tako upravičenec kot zavezanec (tretji odstavek 42. člena ZDen). Če soglasja ne bi bilo, bi upravičenci lahko prejeli le odškodnino v vrednostnih papirjih. Drži sicer, da toženec tudi ni pridobival koristi od nacionaliziranih nepremičnin, kar je načeloma kriterij, ki ga sodna praksa uporablja za določitev zavezanca za plačilo nadomestila po drugem odstavku 72. ZDen.2 Jih je pa od nadomestnih, ki jih je nato prejel upravičenec.

11. Po oceni Vrhovnega sodišča je ustavno skladna razlaga zakona le tista, ki priznava odmeno za neuporabo tudi upravičencem, ki so v denacionalizacijskih postopkih prejeli nadomestne nepremičnine. Zakaj izseka v odločbi II Ips 200/2013 (če upravičencu premoženje ni vrnjeno v naravi, temveč v obliki odškodnine, tega upravičenja sploh ne pridobi) ni mogoče uporabiti kot že zavzeto stališče in s tem ustaljeno sodno prakso, pa je Vrhovno sodišče tudi že pojasnilo (to vprašanje ni bilo osrednje vprašanje v zadevi, zato pojma odškodnine iz nje ni mogoče enačiti z vsemi oblikami odškodnine).3

12. Tudi o tem, koliko lahko položaj toženca vpliva na obstoj in odmero odmene, se je Vrhovno sodišče že izreklo. Končni rezultat ne sme biti tak, da bi nesorazmerno posegel v pravico denacionalizacijskih zavezancev do zasebne lastnine.4 Zato je stališče, da je treba "izhajati izključno iz položaja upravičencev in je zato povsem nepomembno, ali so denacionalizacijski zavezanci z uporabo vrnjenih nepremičnin pridobili določeno korist ali ne," v primerih, ko so zavezanci za plačilo nadomestila zasebnopravni subjekti, razlagalo na način, da to ne bo privedlo do protiustavnega posega v zasebno lastnino. Omejitve, ki jih ima toženec kot državni sklad, pa po oceni Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati na odmero in višino nadomestila.5 Takšna razlaga ne odstopa od predhodnih odločitev Vrhovnega sodišča, temveč upošteva različnost položaja, ko je zavezanec zasebnopravni subjekt, in položaja, ko je to državni sklad.

13. Enako Vrhovno sodišče meni tudi glede plačila obravnavanega nadomestila v primeru nadomestnih nepremičnin. Posebnosti in omejitve, ki jih ima toženec kot državni sklad, ne smejo vplivati na položaj upravičenca. Prav tako ne omejena sredstva, ki jih ima na voljo. Zakonodajalec se je leta 1991 odločil popraviti prizadejane krivice. Čeprav jih je (naknadno, po letu 2000) želel popraviti predvsem v breme stvarnega premoženja države, kar je vodilo do razlage, da je toženec zavezanec (tudi) za vračilo nadomestnih zemljišč, to upravičencem ne more odvzeti pravic, ki jim jih je hkrati priznal (pravica do nadomestila za nezmožnost uporabe od uveljavitve ZDen), ne glede na to, kdo od zavezancev, ki jih je za tam namen predvidel (toženec, SOD (sedaj SDH) ali kdo drug), jih mora povrniti. Pa tudi, če so te zaradi dolgotrajnosti postopkov sedaj v bistveno višjem obsegu, kot ga je zakonodajalec predvidel, in bodo močno obremenile državo in državljane. Ni nepomembno, da posamezni upravičenci niso imeli vpliva na trajanje postopkov. Nekateri denacionalizacijski postopki so namreč trajali ali še trajajo nerazumno dolgo. Razlogov za to ne gre pripisati denacionalizacijskim upravičencem, pač pa organom, ki so jih vodili, torej državi. Upravičenci pa pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe nadomestila niso mogli zahtevati. Ker je krog denacionalizacijskih razmerij zaprt, se ta in s tem vprašanja povračila nadomestil po drugem odstavku 72. člena ZDen tudi ne bodo več na novo odpirala. Vse to po oceni Vrhovnega sodišča narekuje zadržan pristop k omejevalni razlagi pravice do nadomestila, ki jo toženec imenuje preprečitev novih krivic in za katero se zavzema.

14. Kljub temu pa Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo samo spremeniti. V razlogih sodbe namreč ni ugotovljeno, kako in koliko bi lahko upravičenec pridobil koristi, če bi nadomestno nepremičnino dobil ob uveljavitvi ZDen. Zato je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

15. Razveljavilo ju je v celoti. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo res preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Izven tega okvira pa revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Toženec ima prav, da se dopuščeno vprašanje ne tiče utemeljenosti podrejenega tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva povračilo škode zaradi predolgega trajanja denacionalizacijskega postopka. To bi načeloma narekovalo zavrženje revizije v delu, s katerim tožnica izpodbija odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Ker pa je Vrhovno sodišče razveljavilo odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, je razveljavilo tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. O njem sodišče namreč odloča šele, če zavrne primarnega (tretji odstavek 182. člena ZPP).

16. Odločitev o revizijskih stroških je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo. 2 Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 98/2015 in v njej citirane odločbe. 3 Primerjaj 7. točko odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 102/2016. 4 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 66/2017. 5 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 296/2015.