Jedro

Tožnikove degenerativne spremembe so bile sicer neme, a do njihove manifestacije ni prišlo zaradi škodnega dogodka. Ta ni bil sprožilec do tedaj nemih degenerativnih sprememb. Obravnavana nesreča je tožnikove težave le „demaskirala“, torej razgalila, ne povzročila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati odškodnino v višini 933,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2017 dalje do plačila.

II. V presežku, to je za plačilo zneska 27.924,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2017 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 1.651,74 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje. “

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 825 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 11.544,57 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2017 dalje do plačila ter mu povrniti 381,76 EUR stroškov postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti navedeni sodbi se iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnikova poškodba desne rame ter s tem povezana škoda v celoti posledica obravnavane prometne nesreče. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik utrpel kakršnekoli poškodbe desnega ramenskega sklepa, zaradi katerih je potreboval zdravljenje po 5. 5. 2016, ko je prvič omenil bolečino v rami. Izvedenka medicinske stroke je povsem izključila možnost akutne poškodbe rotatorne manšete kot posledice prometne nesreče, ampak je izrecno navedla, da gre za težave, ki so posledica degenerativnih sprememb. Pri tem je opozorila na dejstvo, da se težave z desno ramo prvič omenjajo 6 tednov po škodnem dogodku, do akutne travmatske poškodbe desne rotatorne manšete pa ni moglo priti niti glede na mehanizem poškodovanja. Izrecno je navedla, da predmetni škodni dogodek sam po sebi ne more biti sprožilni dejavnik za manifestacijo do tedaj nemih degenerativnih sprememb na rotatorni manšeti desne rame. V konkretnem primeru je zato zmotna uporaba teorije jajčne lupine. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti po teoriji adekvatne vzročnosti. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi med prometno nesrečo in poškodbo tožnikove desne rame obstajala kakršnakoli vzročna zveza. Tožnik je v času zdravljena pred 5. 5. 2016 trpel bolečine v predelu vratne hrbtenice, od 26. 4. do 9. 5. 2016 pa je izvajal fizikalno terapijo. Prav v tem obdobju je tožnik prvič omenil bolečino v desnem ramenskem sklepu. Ta terapija bi lahko bila razlog za manifestacijo degenerativnih sprememb. Tožnik je, tudi ob upoštevanju 10 % prispevka prometne nesreče k težavam z desno ramo, z izplačilom odškodnine v revalorizirani vrednosti 9.863,50 EUR prejel primerno satisfakcijo, zato je vse, kar je sodišče prve stopnje prisodilo nad navedenim zneskom, pretirano. Tožena stranka izrecno izpodbija odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je bil že pred obravnavanim dogodkom invalid tretje stopnje s prepovedjo prenašanja bremen nad 10 kg. Glede materialne škode niso sporni zneski 50 EUR za stroške ultrazvočne preiskave, 523,70 EUR iz naslova izgube dohodka za mesece marec, april in maj 2016 ter 44,03 EUR stroškov kilometrine do vključno 4. 5. 2016. Sporne pa so vse preostale postavke tožbenega zahtevka za materialno škodo v višini 90 %, saj so tožniku prisojene neutemeljeno.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je 17. 3. 2016 utrpel v prometni nesreči, katero je povzročil zavarovanec tožene stranke. Temelj odškodninske odgovornosti med pravdnima strankama ni sporen, je pa sporna višina odškodnine. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je, čeprav tožena stranka v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija le določen znesek prisojene odškodnine, glede na vsebino pritožbe štelo, da tega izpodbija v celoti. Tožena stranka meni, da je z izplačilom odškodnine v višini 9.500 EUR oziroma v revalorizirani vrednosti na dan izdaje izpodbijane sodbe 9.863,50 EUR, v celoti poravnala svojo obveznost do tožnika. Po njenem prepričanju tožnik ni upravičen do višjega zneska odškodnine, ker poškodba rotatorne manšete desne rame in z njo povezano zdravljenje ni posledica obravnavane prometne nesreče. 6. Sodišče prve stopnje je vzroke in obseg tožnikove nepremoženjske škode ugotavljalo s pomočjo izvedenke medicinske stroke dr. A. A. Ta je v izvedenskem mnenju pojasnila, da je tožnik v prometni nesreči utrpel udarnino in odrgnino glave, raztegnitev vratnega mišičja, udarnino prsnega koša in zvin desnega gležnja (kar med pravdnima strankama ni sporno), kasnejša medicinska dokumentacija pa beleži tudi okvaro desne rotatorne manšete. Evidenca bolezni osebnega zdravnika prvič omenja težave z desno ramo 4. 5. 2016, kar je 6 tednov po prometni nesreči. Opravljeni pregledi in zdravljenje tožnikove desne rame so pokazali, da gre za degenerativni vzrok težav. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da objektivno gledano, tudi glede na sam mehanizem poškodovanja, ni možno, da bi prišlo do akutne travmatske poškodbe rotatorne manšete. Predmetni škodni dogodek sam po sebi tudi ne more biti sprožilni dejavnik za manifestacijo do tedaj nemih degenerativnih sprememb na rotatorni manšeti desne rame. Kljub temu je izvedenka dopustila oziroma pripisala 10 % vseh nadaljnjih težav tožnika po 3. 6. 20161 predmetnemu škodnemu dogodku v luči demaskiranja do tedaj nemega predhodnega obolenja.

7. Sodišče prve stopnje je sledilo tako imenovani teoriji jajčne lupine, po kateri je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere nastanek ali obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi in stanji oškodovanca, in odločilo, da tožena stranka odgovarja tožniku tudi za vso nastalo škodo v povezavi z okvaro rotatorne manšete. Uporaba navedene teorije je res tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom, a po presoji pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za tak primer. Iz ustaljene sodne prakse2 izhaja, da degenerativne spremembe niso pravno relevanten (so)vzrok za nastanek škode, kadar so (1) neme, torej da oškodovanec zaradi njih pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav, in (2) so se manifestirale zaradi škodnega dogodka. Ta dva pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Iz sodne prakse pa je mogoče izluščiti še tretji pogoj, in sicer, da so se prej neme degenerativne spremembe izrazile ob samem škodnem dogodku oziroma neposredno po njem. V tožnikovem primeru niso izpolnjeni vsi navedeni pogoji.

8. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo za strokovnega, natančnega in prepričljivega, kot takega pa ga sprejema tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da so bile degenerativne spremembe tožnikove desne rame neme, saj so težave z desno rotatorno manšeto v zdravstveni dokumentaciji prvič omenjene 4. 5. 2016. A po prepričljivih in doslednih ugotovitvah izvedenke obravnavani škodni dogodek ni bil sprožilni dejavnik za manifestacijo tožnikovih degenerativnih sprememb. Tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenka vztrajala pri podanih ugotovitvah. Pojasnila je, da glede na mehanizem poškodbe ni možno, da bi prišlo do akutne travmatske poškodbe tetiv rotatorne manšete. Udarnina desne rame pri tožniku ni bila ugotovljena. Tudi morebitni manjši udarec predhodno degenerirane desne rame pri tožniku ne bi povzročil takih posledic, kot jih ima. Izvedenka je še poudarila, da neposredno po škodnem dogodku tožnik ni tožil za bolečinami v desni rami. Te je prvič po škodnem dogodku omenil pri pregledu pri specialistu travmatologu 5. 5. 2016, kar je 49 dni po škodnem dogodku.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da so bile tožnikove degenerativne spremembe sicer neme, a do njihove manifestacije ni prišlo zaradi škodnega dogodka. Ta ni bil sprožilec do tedaj nemih degenerativnih sprememb. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, so se tožnikove degenerativne spremembe zaradi prometne nesreče demaskirale, kar je pripomoglo k 10 % nadaljnjih težav tožnika po škodnem dogodku. Obravnavana nesreča je tožnikove težave le „demaskirala“, torej razgalila, ne povzročila.3 Poleg tega do bolečin in težav z rotatorno manšeto ni prišlo ob sami nesreči oziroma neposredno po njej, temveč 6 tednov po škodnem dogodku. Pogoji, ki so predvideni za povzročiteljevo odgovornost za večji obseg škode zaradi osebnih lastnosti oškodovanca, v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo teorijo jajčne lupine in toženi stranki naprtilo plačilo odškodnine tudi za okvaro tožnikove rotatorne manšete. Ker je izvedenka dopustila možnost, da gre 10 % tožnikovih težav pripisati demaskiranju degenerativnih sprememb, po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v navedenem odstotku odgovarja tožniku tudi za škodo, ki je posledica okvare desne rotatorne manšete.

10. Tožena stranka odmerjeni odškodnini za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (8.000 EUR) kot tudi za strah (1.000 EUR) konkretizirano ne oporeka. Tudi sicer sta prisojena zneska, tudi ob upoštevanju le 10 % težav v zvezi z okvaro desne rotatorne manšete, primerna. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo, ki jo je utrpel v nesreči, pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Prisojeni odškodnini glede na vse okoliščine primera ne odstopata od ustaljene sodne prakse.

11. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja ugotovilo, da tožnik duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi poškodb, ki jih je nesporno utrpel v posledici škodnega dogodka, ni trpel. V funkcionalnem pogledu ima tožnik trajne posledice zgolj zaradi okvare desne rotatorne manšete. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova tožniku odmerilo 6.500 EUR odškodnine. Ker tožena stranka za posledice okvare desne rotatorne manšete tožniku odgovarja le v višini 10 %, mu je dolžna plačati 650 EUR odškodnine.

12. Premoženjska škoda, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo iz naslova stroškov ultrazvočnega pregleda (50 EUR), potnih stroškov (443,63 EUR), izgubljenega dobička (5.164,44 EUR) in stroškov tuje nege in pomoči (250 EUR), v skupnem znesku 5.908,07 EUR, je delno nastala zaradi nespornih poškodb tožnika in delno zaradi njegovih težav z desno ramo. Tožena stranka 50 EUR stroškov ultrazvočnega pregleda, 44,03 EUR potnih stroškov in 523,70 EUR izgubljenega dobička priznava, v presežku pa premoženjsko škodo prereka, ker je posledica tožnikovih težav z desno ramo. Upoštevaje priznane zneske in 10 % delež od preostale premoženjske škode, ki jo je v zvezi z okvaro tožnikove desne rame dolžna kriti tožena stranka, je tožnik upravičen do povračila 50 EUR stroškov ultrazvočnega pregleda, 83,99 EUR potnih stroškov, 987,77 EUR izgubljenega dobička in 25 EUR stroškov tuje nege in pomoči, kar skupno znaša 1.146,76 EUR.

13. Zaradi obravnavanega škodnega dogodka tako tožniku pripada odškodnina 8.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000 EUR iz naslova strahu, 650 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 1.146,76 EUR iz naslova premoženjske škode, skupno 10.796,76 EUR. Upoštevaje revalorizirani znesek že izplačane odškodnine v višini 9.863,50 EUR, je tožena stranka dolžna plačati tožniku še 933,26 EUR odškodnine.

14. V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo. V preostalem je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Tožnik je zaradi znižanja z izpodbijano sodbo prisojene odškodnine v pravdi uspel le s sorazmerno majhnim delom4, zato je toženi stranki dolžan povrniti njene pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Glede na znesek pravdnih stroškov, ki so po neprerekani ugotovitvi izpodbijane sodbe nastali toženi stranki v postopku na prvi stopnji, mora tožnik toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.651,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Ker je tožena stranka v pretežnem delu s svojo pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom, Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Toženi stranki je priznalo 500 točk oziroma 300 EUR nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 21/1 OT), 22 % DDV, ki znaša 66 EUR ter 459 EUR sodne takse. Tožena stranka je tako dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 825 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Po ugotovitvah izvedenke je bilo do navedenega datuma zaključeno zdravljenje vseh tožnikovih poškodb, ki med pravdnima strankama niso sporne, nadaljevalo pa se je le še zdravljenje desne rame. 2 Prim. odločbe VSRS II Ips 1198/2008, VSL I Cp 1030/2014, VSL II Cp 1870/2015, VSL I Cp 2472/2017 in druge. 3 Prim. sodbo VSL II Cp 500/2020. 4 Tožnikov uspeh je glede na vtoževanih 28.858,07 EUR le 3 %.