Jedro

Kot nenadomestno dejanje je mogoče opredeliti izročitev ključev vhodnih vrat stanovanjske stavbe, ne pa tudi vrnitve premičnin v stanovanjsko stavbo. Dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik, mora biti po naravi takšno, da je vezano na njegovo osebnost, kar pomeni, da ga namesto dolžnika ne more opraviti nihče drug.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep delno spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi, sklep o izvršbi se razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave nedenarne terjatve, kolikor se nanaša na vrnitev premičnih stvari (usnjen zelen kavč - tridelni s počivalnikom za noge, usnjen črn dvosed, usnjen črn fotelj, bela jedilna miza, štirje masivni zeleni leseni stoli) v stanovanjsko hišo, in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Upnik mora dolžniku v osmih dneh povrniti 92,13 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, višji stroškovni zahtevek pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 21. 11. 2012 zoper sklep o izvršbi z dne 9. 11. 2012 kot neutemeljen zavrnilo in sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi.

2. Zoper sklep je dolžnik po pooblaščencu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in upnikov predlog zavrne, upniku pa naloži dolžniku povrniti nastale stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila - v roku osmih dni, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da sodišče ni obravnavalo ugovora dolžnika v smeri nedopustnosti izvršbe in je odločitev nelogična in nesprejemljiva. Ponovno opozarja, da odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, kot takšna sploh ni postala izvršljiva in je izvršba zoper dolžnika nedopustna, s čimer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Ponavlja dejstva, ki jih je navajal v ugovoru, da v predmetni hiši že najmanj od 6. 4. 2011 nemoteno živi dolžnikov brat, zoper katerega je upnik tudi vodil pravdni postopek, v katerem je propadel. Sodišče kljub izkazanemu predlogu v ugovoru ni hotelo pribaviti in vpogledati v navedeno zadevo, ki je bistvenega pomena tudi za obravnavano. Končni rezultat te zadeve namreč potrjuje dejstvo, da je izključni zadnji in mirni posestnik celotne nepremičnine, brez najmanjšega dvoma dolžnikov brat, ki je bil tudi na dan, ko je upnik zoper dolžnika vložil izvršilni predlog, zadnji in mirni posestnik. Upnik zato ni bil aktivno legitimiran za vložitev izvršilnega dolžnika. S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo in v napadenem sklepu o tem ni besede. Sodišče je tudi samo ugotovilo, da se je upnik dejansko izselil iz hiše 1. 5. 2011, kar je izpovedal v postopku v zadevi pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki. Upnik na dan vložitve izvršilnega predloga ni bil več posestnik in zato ni mogel biti aktivno legitimiran za vložitev izvršilnega predloga. Navaja še, da je dan po izselitvi iz hiše, to je 2. 5. 2011, na vhodnih vratih objekta zamenjal ključavnico in s temi ključi razpolaga le dolžnikov brat in ne dolžnik. Izvršba ni izvršljiva, saj je upnik 20. 4. 2011 vdrl v hišo in uničil obstoječo ključavnico vhodnih vrat, kar je tudi izpovedal v obravnavi. Dolžnik tako ni zmožen realizirati domnevnega izvršilnega naslova niti glede vračila nekih premičnih stvari, ki so bile odpadni material, brez vrednosti. Glede na navedeno je izrečena denarna kazen povsem deplasirana, brez pravne podlage in razlogov. Sodišču očita nerazumljivo favoriziranje upnika, saj ni izvedlo niti enega dokaza po dokaznem predlogu dolžnika. Ni izpeljalo ustrezne dokazne ocene in je nepravilno uporabilo materialno pravo. S pravno podlago za odločitev, na katero se pomanjkljivo sklicuje prvostopno sodišče, dolžnik ne soglaša. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in ji nasprotuje ter predlaga, da jo višje sodišče v celoti zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja pritožnik.

5. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do dolžnikovih ugovornih navedb zadostno opredelilo s tem, ko se je oprlo na načelo stroge formalne legalitete, torej na vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov. Zato je pritožbeni očitek, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem legitimacije na strani upnika, neutemeljen. Legitimacijo namreč daje upniku izvršilni naslov. V ugovoru zatrjevana in v pritožbi ponovljena dejstva glede upnikove izselitve iz hiše in bivanja dolžnikovega brata v njej se nanašajo na čas pred izdajo izvršilnega naslova, zaradi česar jih v izvršilnem postopku ni mogoče več upoštevati. Sodišču prve stopnje se v izpodbijanem sklepu zaradi tega ni bilo treba konkretneje ukvarjati s pritožbenimi trditvami, kolikor se nanašajo na dejstva, ki jih v tem postopku ni več mogoče uspešno uveljaviti.

6. Ker se tudi v izvršilnem postopku dokazujejo samo tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (prim. prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), takšna pa v ugovoru zatrjevana dejstva niso, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati predlaganih dokazov in je tudi v tem delu pritožba neutemeljena, s tem pa tudi očitek nerazumljivega favoriziranja upnika.

7. Iz navedenih razlogov je višje sodišče zavrnilo pritožbo v delu, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora glede izvršbe zaradi izterjave nenadomestne obveznosti dolžnika, to je izročitve ključev vhodnih vrat stanovanjske stavbe, kot tudi v delu, kolikor se nanaša na izterjavo denarne terjatve, v zvezi s katero pritožnik ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, in v tem delu sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V navedenem obsegu višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti.

8. Materialnopravno nepravilno pa je sodišče prve stopnje sledilo upnikovemu predlogu in s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo (in v tem delu tudi ugovor zavrnilo) zaradi vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja glede vrnitve v izreku izvršilnega naslova navedenih premičnin v stanovanjsko hišo kot nenadomestne obveznosti dolžnika. Predlog za izvršbo v tem delu nepravilno temelji na določbi 226. člena ZIZ, kot da ima v izvršilnem naslovu naloženo dejanje takšno naravo, da ga lahko opravi le dolžnik.

9. Kot takšno dejanje je po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru mogoče opredeliti izročitev ključev vhodnih vrat stanovanjske stavbe, ne pa tudi vrnitve premičnin. Dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik, mora biti po naravi takšno, da je vezano na njegovo osebnost, kar pomeni, da ga namesto dolžnika ne more opraviti nihče drug. Glede na to, da v izvršilnem naslovu ni podlage za vzpostavitev prejšnjega stanja (da se upniku omogoči vstop v stanovanjsko hišo) drugače, kot z izročitvijo ključa vhodnih vrat, je po mnenju višjega sodišča v tem delu obveznost šteti kot nenadomestno, medtem ko obveznost vrnitve naštetih premičnin takšne narave nima (1).

10. Obveznost vrnitve določenih predmetov v stanovanjsko hišo je dopustno izvršiti po določbi 225. člena ZIZ, ki ne predvideva prisiljevanja k izvršitvi z denarno kaznijo, temveč na v tej določbi predpisan način. Upnik torej v tem delu ni predlagal pravega sredstva izvršbe kot materialne predpostavke izvršbe in je v obravnavanem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno nepravilna. Zato je višje sodišče, ki na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, pritožbi v tem obsegu ugodilo in sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Višje sodišče ocenjuje, da je dolžnik s pritožbo uspel v deležu 1/3, glede na to, da je predmet tega pritožbenega postopka izterjava nenadomestne nedenarne terjatve, nadomestne nedenarne terjatve in denarne terjatve, uspel pa je z ugovorom, kolikor se nanaša na nadomestno nedenarno terjatev. Kot podlago za odmero stroškov je upoštevalo znesek 5.358,20 EUR (5.000,00 EUR kot opredeljeno vrednost nedenarne terjatve in 358,20 EUR denarne terjatve).

12. Ob 100 % uspehu bi šla dolžniku nagrada za pritožbo v znesku 131,40 EUR (219 x 0,6 po tar. št. 3468 Tarife Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju Tarifa), povečano za 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 Tarife), skupaj torej 151,40 EUR odvetniških stroškov, ter 125,00 EUR plačane sodne takse. Ob 100 % uspehu bi bilo dolžniku utemeljeno skupaj priznati 276,40 EUR, ob tretjinskem uspehu pa je upnik dolžniku dolžan povrniti 92,13 EUR stroškov pritožbenega postopka.

13. Višjega zahtevka, postavljenega v pritožbi, pritožbeno sodišče ni priznalo. Za nagrado v zahtevani višini 367,00 EUR (ta nagrada se po količniku 1 prizna za vrednost predmeta do 16.000,00 EUR) ni podlage v določbah Zakona o odvetniški tarifi. Zahtevek za priznanje pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 Tarife ni dovolj specificiran, da bi ga bilo, glede na postavke v tej tarifni številki, mogoče sploh preizkusiti.

14. Upnik tudi neutemeljeno zahteva 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6001 v znesku 20,00 EUR in hkrati še pavšalni znesek po tar. št. 6002 Tarife. Za ugoditev obema zahtevama v Tarifi ni podlage. Višje sodišče mu je priznalo pavšalni znesek po tar. št. 6002, saj je treba (dejanske) izdatke po tar. št. 6001 navesti opredeljeno in dokazno podprto, česar dolžnik ni storil. 15. Višje sodišče tudi ni priznalo povečanja po tar. št. 6007 (22 % DDV), saj ni izkazano, da bi bil odvetnik davčni zavezanec. Tudi ob odločanju o stroških namreč velja načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in ne zadošča le priglasitev plačila DDV, temveč mora odvetnik predložiti listino, iz katere izhaja utemeljenost zahteve ali pa predlagati vpogled v javno evidenco davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV (2).

16. Višje sodišče tudi ni priznalo zahtevanih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov za čas od izdaje sklepa do izteka paricijskega roka, saj dolžnik dolguje zamudne obresti le, če pride v zamudo z izpolnitvijo obveznosti (3).

(1) Glede opredelitve nadomestne oziroma nenadomestne obveznosti glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-1092/07-13 z dne 21. 6. 2007. (2) Tako tudi sklep VSRS II Ips 1075/2007 z dne 28. 1. 2009. (3) Prim. načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS 13. 12. 2006.