Jedro

Le tuja sodna odločba, ki je zaradi priznanja izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije, ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba mdr. tudi učinek res iudicata.

Okoliščina, da toženka zahteva priznanje tuje sodne odločbe, bi v primeru ugoditve njeni zahtevi oziroma v primeru priznanja vplivala na procesne predpostavke za vodenje te pravde, saj predstavlja negativna procesna predpostavka res iudicata procesno oviro za njen nadaljnji tek in bi pogojevala zavrženje tožbe. Vprašanje, ali odločba sodišča ZDA izpolnjuje pogoje za priznanje v Republiki Sloveniji, bi zato lahko bilo predhodno vprašanje za presojo obstoja navedene negativne procesne predpostavke.

Ali gre za predhodno vprašanje, ki ga sodišče reši samo, ali pa sklene, da ga ne bo reševalo samo, kar pogojuje prekinitev postopka, je odvisno od okoliščine, ali je obravnavana pravda prej začeta pravda v isti pravni zadevi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v odločitvi o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka (tč. II izreka sklepa sodišča prve stopnje), v preostalem delu pa se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin ugovor pravnomočno razsojene stvari in njen predlog za prekinitev postopka.

Proti takšni odločitvi je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru pravnomočno razsojene stvari, zavrže tožbo in tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka, podredno pa, da ugodi predlogu za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve o predlogu za priznanje tuje sodne odločbe, ali pa da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je predmetni postopek začel pred postopkom pred Sodiščem višje stopnje zveznega okrožja Columbia. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, na podlagi katerih dokazov sodišče zaključuje, da se je postopek „case number 2001 DRB 3179“, v ZDA začel 19. 12. 2011. V primeru omenjenega postopka pred ameriškim sodiščem gre za prej začet postopek. Postopek se odvija od leta 2001 zaradi skrbništva nad mladoletnim otrokom pravdnih strank in ureditve vprašanja stikov in preživnine, v katerem je bilo izdanih že več sodnih odločb. Iz pojasnila odvetnika S. z dne 31. 7. 2013 izhaja, da gre v primeru vseh sodnih odločb, izdanih pred Višjim sodiščem okrožja Columbia, družinsko sodišče, za en in isti postopek, ki ga sodišče vodi pod isto številko in v katerem so se predhodne odločitve sodišča spreminjale. Da gre za isti postopek, potrjuje sama številka in status tožeče in tožene stranke, ki skozi posamezna „poglavja“ istega postopka ostaja enak. Gre za nov postopek, vendar v isti zadevi oziroma, kot je zapisal tudi tožnikov odvetnik: „Gre za novo poglavje v istem postopku“. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zvezi z začetkom postopka v Republiki Sloveniji in v ZDA ugotovilo nepravilno, zato je na napačno ugotovljeno dejansko stanje vezalo tudi napačno posledico. Podlago za prekinitev postopka za priznanje tuje sodne odločbe bi lahko predstavljal kvečjemu pravnomočen sklep o prekinitvi postopka I R 245/2013, ki pa ne obstaja. Izpodbijana odločitev je preuranjena, ko zaključuje, da razlogi za prekinitev tega postopka niso podani.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da je edino relevantno vprašanje ali gre v primeru ponovnega odločanja o varstvu otroka v ZDA za nov postopek ali pa le za nadaljevanje prejšnjih postopkov. Gre za procesno pravno vprašanje, ki ga je mogoče presojati le z vidika slovenskega pravnega reda.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je preuranjen toženkin ugovor pravnomočno razsojene stvari, v katerem je navajala, da razpolaga s sodno odločbo sodišča ZDA, s katero je bilo v isti zadevi že odločeno. Toženka bi lahko uveljavljala ugovor res iudicata le, če bi razpolagala s tujo sodno odločbo, ki jo je priznalo sodišče Republike Slovenije. Le takšna tuja sodna odločba, ki je zaradi priznanja izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije, ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba mdr. tudi učinek res iudicata (94. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu, Ur. l. 56/99, ZMZPP). Sodna odločba sodišča ZDA, na katero se sklicuje toženka, ni priznana v Republiki Slovenija, zato takšnega učinka ne more imeti. Toženkina pritožba zoper ta del izpodbijane odločitve je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in v tem delu (tč. I. izreka sklepa sodišča prve stopnje) potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Toženka je hkrati zatrjevala, da je zahtevala priznanje tuje sodne odločbe, vendar pa o tem sodišče, ki odloča o priznanju tuje sodne odločbe, še ni odločilo. Okoliščina, da toženka zahteva priznanje tuje sodne odločbe, bi v primeru ugoditve njeni zahtevi oziroma v primeru priznanja vplivala na procesne predpostavke za vodenje te pravde, saj predstavlja negativna procesna predpostavka res iudicata procesno oviro za njen nadaljnji tek in bi pogojevala zavrženje tožbe (2. odstavek 319. člena ZPP). Vprašanje, ali odločba sodišča ZDA izpolnjuje pogoje za priznanje v Republiki Sloveniji, bi zato lahko bilo predhodno vprašanje (1) za presojo obstoja navedene negativne procesne predpostavke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v obravnavani zadevi ne gre za predhodno vprašanje zaradi določbe 2. odstavka 99. člena ZMZPP, po kateri v isti pravni zadevi med istima strankama ni mogoče odločati o priznanju tuje sodne odločbe, dokler ni končana prej začeta pravda v Republiki Sloveniji oziroma pravda v tej zadevi. Zaključilo je, da v obravnavani zadevi obstoj negativne procesne predpostavke res iudicata ni odvisen od predhodnega vprašanja priznanja odločbe sodišča ZDA, ker je zaradi prej začete pravde v Sloveniji treba počakati na njen pravnomočen zaključek. Iz izpodbijane odločitve tako sledi, da se v tej zadevi predhodno vprašanje sploh ne postavlja. Ali je navedeni zaključek pravilen oziroma ali gre za predhodno vprašanje, ki ga sodišče reši samo (6. odstavek 108. člena ZMZPP), ali pa sklene, da ga ne bo reševalo samo, kar pogojuje prekinitev postopka (prva točka 1. odstavka 206. člena ZPP), je torej odvisno od okoliščine, ali je obravnavana pravda prej začeta pravda v isti pravni zadevi. Prvostopenjsko sodišče je o tem odločilo samo, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča njegov zaključek napačen.

Iz dejanskih trditev pravdnih strank in dosedanjih procesnih dejanj izhaja: - da sta pravdni stranki bivša zakonca, ki se jima je 5. 8. 2001 rodil skupni otrok A.; - da je bil otrok po razvezi zakonske zveze v skupnem varstvu in vzgoji, pri čemer je otrok živel pri materi (toženki), tožniku pa so bili določeni stiki; - da je Sodišče višje stopnje okrožja Columbia (Superior Court of the District of Columbia) v letu 2010 (19. 8. 2010) sprejelo odločitev, da je otrok v skupnem varstvu in vzgoji staršev, da živi pri materi, tožnik pa ima pravico do stikov z njim tako, da ti potekajo najmanj štiri tedne med poletnimi počitnicami, vsak drug božič in vsake druge spomladanske počitnice (2); - da se je tožnik v letu 2010 po upokojitvi preselil v Republiko Slovenijo in med izvajanjem stikov z otrokom (v Sloveniji) v času poletnih počitnic pred sodiščem prve stopnje 28. 6. 2011 vložil tožbo, s katero ponovno zahteva odločitev o vzgoji in varstvu otroka, in sicer tako, da se mld. otrok zaupa v vzgojo in varstvo njemu, toženki pa se določijo stiki z otrokom in naloži plačilo preživnine. Hkrati je predlagal izdajo začasne odredbe (pred slovenskim sodiščem). Navedel je, da želja otroka, da bi živel pri njem v Sloveniji, predstavlja spremenjeno okoliščino, ki narekuje potrebo po spremembi dosedanje ureditve varstva in vzgoje. Začasno odredbo je predlagal, da bi preprečil otrokovo vrnitev materi v ZDA (3); - da je prvostopenjsko sodišče izdalo začasno odredbo, da se otrok, ki je bil s sodbo Sodišča višje stopnje zveznega okrožja Columbia, oddelek za družinska razmerja, št. 2001 DRB 3179 z dne 19. 8. 2010, zaupan v skupno zakonito skrbništvo obema staršema, pri čemer je bilo odločeno, da živi pri materi, začasno predodeli očetu; - da je toženka 7. 8. 2011 odpeljala otroka nazaj v ZDA; - da je tožnik 12. 8. 2011 vložil pri Sodišču višje stopnje zveznega okrožja Columbia predlog za priznanje in izvršitev začasne odredbe slovenskega sodišča; - da je toženka vložila 11. 8. 2011 pri slovenskem sodišču ugovor slovenske nepristojnosti in ugovor zoper začasno odredbo; - da je toženkin ugovor nepristojnosti pravnomočno zavrnjen (4); - da je tožnik 19. 12. 2011 pred Sodiščem višje stopnje okrožja Columbia vložil predlog za spremembo skrbništva; - da je 17. 1. 2012 Sodišče višje stopnje zveznega okrožja Columbia zavrnilo tožnikov predlog za priznanje in izvršitev začasne odredbe slovenskega sodišča (5); - da je Sodišče višje stopnje zveznega okrožja Columbia z odločbo 2001 DRB 3179 z dne 12. 7. 2012 odločilo, da se zavrne očetov predlog za spremembo skrbništva in da ostanejo v polni veljavi vsi pogoji odločbe istega sodišča z dne 19. 8. 2010 (da ostane mld. otrok v primarnem fizičnem skrbništvu matere in v skupnem zakonitem skrbništvu obeh, pri čemer je mati pooblaščena za sprejemanje dokončnih odločitev o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na otrokovo splošno zdravje, zdravljenje s področja duševnega zdravja ter šolanje in zunajšolske dejavnosti) razen v delu, ki se nanaša na tožnikove stike z otrokom, ki se omejijo na ZDA; - da je toženka je zahtevala priznanje navedene sodne odločbe v RS.

ZMZPP je v določbi 2. odstavka 99. člena za razmerje med tujo odločbo in domačim postopkom uveljavil drugačno rešitev, kot velja za razmerje med domačimi postopki in za katere velja pravilo, da ima pravnomočnost prednost pred litispendenco. Kot navajajo avtorji komentarja Mednarodno zasebno pravo, je razlog takšne ureditve retorzija proti tuji državi, ki ni upoštevala dejstva, da je že pred postopkom, iz katerega izvira pravnomočna odločba tujega sodišča, tekla pravda v Republiki Sloveniji.(6) Iz povzetih trditev pravdnih strank in poteka postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik 28. 6. 2011 vložil pred slovenskim sodiščem tožbo, s katero je zahteval, da se mu mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo, da se določijo stiki med otrokom in toženko in da je toženka dolžna za preživljanje mladoletnega otroka plačevati mesečno preživnino. V času vložitve te tožbe je v ZDA učinkovala omenjena odločba sodišča Višje stopnje zveznega okrožja Columbia št. 2001 DRB 3179 z dne 19. 8. 2010, s katero je bilo odločeno, da se otrok zaupa v skupno vzgojo in varstvo obema pravdnima strankama, da je v primarnem fizičnem skrbništvu matere oziroma, da pri njej živi. Ameriško sodišče je torej (deset mesecev) pred začetkom postopka v Sloveniji pravnomočno odločilo o istovetnem zahtevku. Če bi se zahtevalo priznanje navedene odločbe, ne bi bilo ovir iz drugega odstavka 99. člena ZMZPP, njeno priznanje pa bi predstavljalo negativno procesno predpostavko pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) za odločanje o tožbenem zahtevku v obravnavani zadevi (prvi odstavek 94. člena ZMZPP) (7).

Iz zgoraj povzetih dejanskih okoliščin še izhaja, da je tožnik pred sodiščem Višje stopnje zveznega okrožja Columbia predlagal spremembo odločbe navedenega sodišča z dne 19. 8. 2010 zaradi spremenjenih okoliščin, ki jih po tožnikovih trditvah pravnomočnost sodbe z dne 19. 8. 2010 ni zajemala. Ta tožnikov zahtevek ni bil istoveten zahtevku, ki se obravnava v tej pravdi (8). Za istoveten zahtevek bi šlo, če bi tožnik zahteval spremembo že pravnomočne odločitve sodišča ZDA, seveda ob predpostavki, da bi bila prej priznana pred sodiščem Republike Slovenije, s čimer bi bila izenačena z domačo sodno odločbo in imela enak učinek.

Sodišče Višje stopnje zveznega okrožja Columbia je s svojo odločitvijo z dne 12. 7. 2012 zavrnilo očetov predlog za spremembo sodbe 2001 DRB 3179 z dne 19. 8. 2010 in odločilo, da ostane navedena sodba, izdana v postopku, ki se je začel prej kot predmetni, v veljavi (razen v odločitvi o stikih). Gre za poseben primer ponovnega odločanja v isti pravni zadevi zaradi nastopa spremenjenih okoliščin, ki jo pozna tudi naš pravni red. (9) Gre za odstop od temeljnih značilnosti pravnomočnosti o dokončnosti ureditve pravnega razmerja med strankama (res iudicata facit ius inter partes), o resničnosti tistega, kar se v pravnomočni sodbi potrjuje (res iudicata pro veritate habetur) in izključene možnosti ponovnega preverjanja in spreminjanja pravnomočne sodbe (ne bis in idem). Značilnost razmerij med starši in otroki in njihova dinamičnost pogojujejo takšno ureditev, ki omogoča poseg sodišča v lastno pravnomočno odločitev, če to narekujejo v zakonu določene okoliščine. Vsebinsko gre torej za ponovno odločanje v isti pravni zadevi. Ker je šlo za spremembo lastne odločitve z dne 19. 8. 2010 in na zahtevo istega tožnika kot v tem postopku, je ameriško sodišče lahko upravičeno štelo, da ne odloča o v Sloveniji prej začeti zadevi. Glede na navedeno bi bila omenjena retorzija proti tuji državi (2. odstavek 99. člena ZMZPP) neumestna. Enako bi postopalo tudi slovensko sodišče v primeru, če bi tožnik pred slovenskim sodiščem zahteval spremembo odločbe o zaupanju v vzgojo in varstvo, ki jo je izdalo slovensko sodišče, hkrati pa bi pred zahtevo za spremembo odločbe, pred tujim sodiščem (ponovno) zahteval odločitev o vzgoji in varstvu. Takšna odločba tujega sodišča se v R Sloveniji ne bi priznala, ker je bila v RS v isti zadevi že izdana pravnomočna sodba (1. odstavek 99. člena ZMZPP).

Primerjava trenutka začetka pravde o istovetnem zahtevku, torej o zahtevku o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo, pokaže, da je bila pravda v Sloveniji začeta po tem, ko je bila v ZDA že sprejeta odločba o tem vprašanju. Sodišče višje stopnje okrožja Columbia z odločitvijo 2001 DRB 3179 z dne 12. 7. 2012 o zahtevku za spremembo odločbe 2001 DRB 3179 z dne 19.8.2010, s katero ohranja v veljavi navedeno odločbo, delno pa v odločitvi o stikih razmerja med strankama ureja na novo, nadomešča svojo prejšnjo odločitev o varstvu in vzgoji otroka, določitvi stikov in preživnine. V odvisnosti od odločitve o priznanju bi zato ta odločba imela učinek res iudicata v tem postopku. Vprašanje njenega priznanja predstavlja predhodno vprašanje glede obstoja (negativne) procesne predpostavke za vodenje te pravde, o katerem bo treba odločiti. Kot je bilo že navedeno, ZMZPP omogoča sodišču prve stopnje, da o njem odloči samo (6. odstavek 108. člena) (10) ali pa v primeru, če sklene, da ne bo samo reševalo navedenega predhodnega vprašanja, odredi prekinitev postopka in počaka, da bo to vprašanje rešeno na matičnem področju, v postopku za priznanje tuje sodne odločbe (prve točka 1. odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku). V slednjem primeru bo zaradi načela prirejenosti postopkov in vezanosti na takšno odločbo od nje odvisno nadaljnje postopanje prvostopenjskega sodišča v tej pravdi.

Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbi delno ugoditi in razveljaviti sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

(1) Da je treba navedeno vprašanje presojati kot predhodno vprašanje v smislu 13. člena Zakona o pravdnem postopku izhaja iz določbe 6. odstavka 108. člena ZMZPP.

(2) Gre za pravnomočno sodno odločbo izdano v državi otrokovega izvornega prebivališča in hkrati državi, v kateri so otrok in starša skupaj prebivali.

(3) Prim. določbe Haaške konvencije o mednarodnem protipravnem odvzemu otroka (Ur. l. RS - MP, št. 6/93, Zakon o ratifikaciji konvencije ... in Zakon o spremembah Zakona o ratifikaciji konvencije …, Ur. l. - MP, št. 92/12) v zvezi z 8. členom Ustave Republike Slovenije. Konvencija izhaja iz predpostavke, da je za otroka najbolje, da se vrne v državo svojega izvornega oziroma običajnega prebivališča ter da o njegovih pravicah in pravicah njegovih staršev v zvezi s skrbjo zanj odloči pristojni organ države, v kateri je otrok izvorno prebival (Odločba Ustavnega sodišča RS UP-377/01). Prim. tudi določbe II. poglavja Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, ki jo je Slovenija ratificirala (Ur. l. RS – MP, št., 23/2004), ne pa tudi ZDA (je zgolj podpisnica).

(4) To vprašanje zato ne more biti več predmet presojanja.

(5) Pri tem je navedlo, da je podana njegova izključna pristojnost po Enotnem zakonu o skrbništvu nad otrokom in uveljavljanju pristojnosti (Uniform Child Custody and Jurisdiction Enforcement Act – UCCVJEA), ki je sprejet v vseh ameriških zveznih državah razen v Massachusettsu, ki določa pristojnost posamezne zvezne države v sporih glede skrbništva nad otrokom. Pri tem je treba v skladu z enotnim zakonom tujo državo obravnavati, kot da bi bila ameriška zvezna država (Zvezno okrožje Columbia je „domača država“ otroka na dan začetka postopka, če otrok živi v tem okrožju s staršem najmanj šest mesecev pred začetkom postopka). Navedlo je, da je imelo izključno in neprekinjeno pristojnost v trenutku, ko je izdalo odločbo 19. avgusta 2010, ko je odločilo o vzgoji in varstvu otroka (to je med pravdnima strankama nesporno) in da se ni zgodil noben dogodek med avgustom 2010 in julijem 2011, ki bi spodkopal njegovo izključno in neprekinjeno pristojnost (mati in otrok sta še vedno prebivala v Zveznem okrožju Columbia). Glede tožnikovega sklicevanja na Haaško konvencijo je navedlo, da bi bila njena potencialna uporabnost zgolj v tem, da bi se od oblasti v Sloveniji zahtevalo, da ukažejo vrnitev otroka v državo izvornega prebivališča. (6) Marko Ilešič et al. v Mednarodno zasebno pravo, Komentar zakona, str. 137 - 138. (7) Toženka njenega priznanja v času tožnikove vložitve tožbe v tej zadevi ni zahtevala.

(8) Kot je bilo navedeno, je zahtevek v tej pravdi istoveten tistemu, o katerem je sodišče ZDA odločilo z odločbo z dne 19.8.2010. (9) 4. odstavek 421. člena Zakona o pravdnem postopku.

(10) V tem primeru bi imela takšna odločitev učinek zgolj za ta postopek.