Jedro

Delavec, ki je dne 24.4.1993, ko je začel veljati zakon o trgovini, imel najmanj petnajst let dela prodajalca, je izpolnjeval pogoje po 30. členu zakona za sklenitev delovnega razmerja, zato ni zamolčal podatkov po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR.

Delavec tudi ni zamolčal podatkov zato, ker delodajalec ni preveril podatkov o izpolnjevanju pogojev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega (pravilno: tretjega) odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) razveljavilo prvostopni sklep tožene stranke, na podlagi katerega je tožnici prenehalo delovno razmerje, ker bi naj ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčala podatke o stopnji njene strokovne izobrazbe. Odločilo je tudi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da ji je tožena stranka dolžna izplačati plačo, kot da bi delala. Odločbo je oprlo na prvi odstavek 30. člena zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju: ZT) in na prvi odstavek 4. člena Pravilnika o minimalni stopnji izobrazbe oseb, ki opravljajo trgovinsko dejavnost, po zahtevnosti posameznih vrst trgovinskih opravil (Uradni list RS, št. 28/93, 57/93, v nadaljevanju: Pravilnik). Po teh določbah se je lahko priznala strokovna usposobljenost trgovskim poslovodjem in prodajalcem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica dne 24.4.1993, ko je začel veljati ZT, več kot petnajst let dela prodajalke. Tožnica je torej izpolnjevala pogoje za priznanje strokovne usposobljenosti. Zato ni točna ugotovitev tožene stranke, da je zamolčala oziroma dala neresnične podatke, kar bi naj bil razlog za prenehanje delovnega razmerja po 8. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej je ponovila pritožbene navedbe in navajala, da je dne 3.12.1993 na Zavodu za zaposlovanje objavila delovno mesto prodajalke z zahtevano IV. stopnjo izobrazbe. Tožnica je navedla, da ta pogoj izpolnjuje. Pozneje je tožena stranka ugotovila, da tega pogoja tožnica ne izpolnjuje in da je torej ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčala podatke o strokovni izobrazbi. Odločitev nižjih sodišč je zato v nasprotju z 8. točko prvega odstavka 100. člena ZDR.

Revidentka je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev iz navedene točke 354. člena ZPP.

Tudi materialno pravo v izpodbijani sodbi ni bilo zmotno uporabljeno. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi stopnji, na katerega je revizijsko sodišče vezano, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP), izhaja, da je tožnica do 24.4.1993, ko je začel veljati ZT, imela več kot petnajst let dela prodajalke. V prvem odstavku 30. člena ZT in prvem odstavku 4. člena Pravilnika je določeno, da se osebam, ki so na dan uveljavitve ZT opravljale delo prodajalca ali trgovskega poslovodje, prizna strokovna usposobljenost tudi, če so najmanj petnajst let opravljale takšno delo. Tožnica je torej izpolnjevala pogoje za priznanje strokovne usposobljenosti po navedeni določbi ZT in Pravilnika.

Tožnica pa tudi ni zamolčala podatkov oziroma ni dala neresničnih podatkov o izpolnjevanju pogojev za sklenitev delovnega razmerja, ker bi lahko delodajalec sam preveril podatke o njeni strokovni usposobljenosti, vendar tega ni storil. Revidentka zato nima prav, da je tožnica ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčala oziroma dala neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, zaradi česar bi naj bili podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 8. točki prvega odstavka 100. člena ZDR.

Materialno pravo v izpodbijani sodbi torej ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.