Jedro

Ker se je prvi toženec z vsemi uporabniki stanovanja izselil iz spornega stanovanja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona in to z namenom stalne preselitve drugam, mu je stanovanjsko razmerje prenehalo po določbi 58. člena tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker je bilo ugotovljeno, da se je prvi toženec izselil z namenom stalne preselitve (izselitve), za prenehanje stanovanjskega razmerja po 58. členu ZSR ni bil potreben potek 6 mesečnega roka kot to zmotno izvaja revizija. Zaradi prenehanja stanovanjskega razmerja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, toženec na dan njegove uveljavitve (19.10.1991) ni bil več imetnik stanovanjske pravice in zato tožnica kot lastnica spornega stanovanja ni bila dolžna z njim pozneje skleniti najemne pogodbe (prvi odstavek 148. člena SZ). Bivanje toženca v spornem stanovanju po vrnitvi od decembra 1995 dalje, ko s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe, pa je nezakonito v smislu 58. člena SZ. Zato je tožničin izpraznitven zahtevek zoper tega toženca utemeljen, nasprotni zahtevek prvega toženca na sklenitev najemne pogodbe pa neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se morata toženca M. M. in M. A. izseliti iz stanovanja št... v N. št... v L. in ga praznega izročiti tožeči stranki, hkrati pa je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek nasprotnih tožnikov M. M. in M. A., da naj se ugotovi, da je prvi oziroma drugi imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju in da mora zato nasprotna toženka z enim oziroma z drugim skleniti najemno pogodbo za isto stanovanje, medtem ko je zavrglo nasprotno tožbo M. A., da ji je nasprotna toženka dolžna prodati sporno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbeni del odločbe sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni. V reviziji nasprotujeta odločitvi, da se morata izseliti iz spornega stanovanja. Ker se je toženec izselil iz stanovanja septembra 1991, do uveljavitve stanovanjskega zakona 19.10.1991 še ni poteklo 6 mesecev, potrebnih za prenehanje stanovanjskega razmerja. Pozneje pa toženec ni mogel uporabljati stanovanja zaradi vojnih razmer v bivši Jugoslaviji. V Slovenijo in sporno stanovanje se je lahko vrnil šele letos (očitno decembra 1995) ter še ni uspel urediti statusa tujca. Ima pa delovno dovoljenje za čas od 22.12.1995 do 20.8.1996. Zaradi pomanjkanja dokumentov ni mogel pridobiti potrdila o svojem zdravljenju v Črni gori in zato mu stanovanjsko razmerje zaradi več kot 6 mesečne neuporabe ni moglo prenehati. Ker stanodajalec ni ukrepal 2 leti po izselitvi prvotnega imetnika stanovanjske pravice, je toženec ta status pridobil, ko pa ga je izgubil, ga je pridobila M. A. Tožničin tožbeni zahtevek na izselitev A. je zastaral, ker ga je vložila šele 16.2.1994 (pri tem se sklicuje na določbe petega odstavka 18. člena in tretjega odstavka 19. člena ZSR).

Na revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet revizijskega obravnavanja je odločitev sodišč druge in prve stopnje, zajeta s sodbo, s katero je bilo na eni strani naloženo tožencema, da morata izprazniti sporno stanovanje in ga izročiti tožnici, na drugi strani pa je bil zavrnjen nasprotni zahtevek tožencev, da je eden izmed njiju imetnik stanovanjske pravice in da mora zato nasprotna toženka s tem skleniti najemno pogodbo za sporno stanovanje. Sodišči nižjih stopenj sta tako odločitev oprli na sledeče bistvene ugotovitve: da se je prvotna imetnica stanovanjske pravice D. izselila iz spornega stanovanja leta 1988, da je v tem stanovanju ostal njen zunajzakonski partner - prvi toženec, da se je ta iz spornega stanovanja izselil septembra 1991 v Črno goro, kjer od tedaj živi s sinom, ki je začel obiskovati šolo že septembra 1991, da druga toženka do 19.10.1991 ni stanovala v spornem stanovanju, da zato ni mogla pridobiti statusa uporabnice stanovanja po 5. členu ZSR in da noben od tožencev nima sklenjene najemne pogodbe s tožnico. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da je prvi toženec izgubil stanovanjsko pravico septembra 1991 zaradi preselitve v Črno goro z vsemi uporabniki stanovanja, da je njegovo stanovanjsko razmerje zaradi tega prenehalo po tedaj veljavnem 58. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), da toženec na dan uveljavitve stanovanjskega zakona 19.10.1991 ni bil več imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju in da zato tožnica glede na določilo 148. člena stanovanjskega zakona (SZ) ni bila dolžna z njim skleniti najemne pogodbe.

Po oceni revizijskega sodišča je ugotovljeno dejansko stanje utemeljevalo na nižjih stopnjah sprejeto odločitev. Ker se je prvi toženec z vsemi uporabniki stanovanja izselil iz spornega stanovanja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona in to z namenom stalne preselitve drugam, mu je stanovanjsko razmerje prenehalo po določbi 58. člena tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker je bilo ugotovljeno, da se je prvi toženec izselil z namenom stalne preselitve (izselitve), za prenehanje stanovanjskega razmerja po 58. členu ZSR ni bil potreben potek 6 mesečnega roka kot to zmotno izvaja revizija. Zaradi prenehanja stanovanjskega razmerja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, toženec na dan njegove uveljavitve (19.10.1991) ni bil več imetnik stanovanjske pravice in zato tožnica kot lastnica spornega stanovanja ni bila dolžna z njim pozneje skleniti najemne pogodbe (prvi odstavek 148. člena SZ).

Bivanje toženca v spornem stanovanju po vrnitvi od decembra 1995 dalje, ko s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe, pa je nezakonito v smislu 58. člena SZ. Zato je tožničin izpraznitven zahtevek zoper tega toženca utemeljen, nasprotni zahtevek prvega toženca na sklenitev najemne pogodbe pa neutemeljen. Ker je bilo glede druge toženke ugotovljeno, da v spornem stanovanju do uveljavitve stanovanjskega zakona sploh ni prebivala, s tožnico pa prav tako nima sklenjene najemne pogodbe, veljajo isti pravni zaključki tudi zanjo tako glede utemeljenosti izpraznitvenega zahtevka tožnice kot glede zavrnitve njenega (toženkinega) nasprotnega zahtevka. V zvezi z revizijskimi izvajanji druge toženke, češ da se je ne more izseliti zaradi časovno daljše uporabe stanovanja, je le dodati, da daje zakonito podlago za uporabo stanovanja po določbah stanovanjskega zakona le najemna pogodba (ne pa zgolj gola uporaba stanovanja).

Uporaba stanovanja brez najemne pogodbe pa je po določbah 58. člena SZ nezakonita. Ker po obrazloženem materialni zakon z odločitvami sodišč druge in prve stopnje ni bil kršen, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), je moralo neutemeljeno revizijo tožencev zavrniti (393. člen ZPP).