Jedro

Tožniki kot solastniki nepremičnine bi utemeljeno zahtevali od tožencev izročitev v posest tistega dela hiše, ki presega njun solastninski del. Vendar hiša ni razdeljena in zato ni ugotovljeno, koliko in kateri del stanovanja, ki ga uporabljata toženca, presega njun solastninski del. Zato tožbenemu zahtevku tudi delno ni bilo mogoče ugoditi, čeprav sicer med strankami ni sporno, da toženca uporabljata večji del v naravi, kot ustreza njunemu solastninskemu deležu. Ker med strankami ni sporazuma o delitvi solastne nepremičnine, je položaj rešljiv samo v nepravdnem postopku po določbah 13. poglavja Zakona o nepravdnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožniki zahtevajo od tožencev, da izpraznita in jim izročita stanovanje v prvem nadstropju hiše v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodbi ugotavljata, da sta toženca kupila idealni del 1/5 nepremičnine in da sta na podlagi prodajne pogodbe zasedla sporno stanovanje, ki ga je do tedaj imela v izključni posesti prodajalka D. U. Tožniki kot solastniki preostalega dela hiše, niso bili v posesti tega stanovanja. Zatrjevani dogovor o uporabi nepremičnine ni dokazan, je pa za tožnike vseeno, ali bi sporno stanovanje uporabljal kdo od prvotnih solastnikov ali pa toženca. Tožencema je prejšnja solastnica stanovanje izročila v posest in imata zato pravni naslov za uporabo tega stanovanja.

Proti sodbi druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre za družinsko hišo in da so se solastniki dogovorili, kako in koliko časa bo kdo od njih uporabljal posamezno stanovanjsko enoto. D. U. je bila idealna solastnica petine hiše in njen del ni bil določen. Toženca sta kupila idealno petino hiše, ki v naravi ni razdeljena. Toženca se zavedata, da uživata več, kot sta kupila in sicer skoraj tretjino hiše. Navaja, da je bila pogodba "rizična", sodba pa daje toženi stranki pravno gotovost zgolj glede na dejstvo, da se je že vselila v tretjino hiše. Prodajalka na toženca ni mogla prenesti več pravic, kot jih je imela sama. Ona pa v tem stanovanju ni nikoli živela. Ni sprejemljivo stališče sodbe druge stopnje, da dogovor o uporabi hiše ni dokazan. Sodišče namreč ni izvedlo dokazov z zaslišanjem strank in z ogledom hiše. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno. Podrobno obravnava sporne okoliščine in se sklicuje na tekoči nepravdni postopek, v katerem bodo rešena sporna vprašanja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki je izjavilo, da ne bo vložilo zahteve za varstvo zakonitosti.

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da sta toženca skupaj solastnika hiše v Ljubljani v obsegu 1/5, tožniki pa skupaj v obsegu 4/5. Toženca kot solastnika imata pravico do posesti in uporabe skupne nepremičnine sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršila pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Toženca imata v posesti stanovanje v prvem nadstropju navedene hiše. Stanovanje jima je izročila v posest prodajalka D. U. (točka V., VI. in VII. prodajne pogodbe z dne 14.9.1994), za katero je ugotovljeno, da je imela v času prodaje to stanovanje v svoji posesti na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 4.12.1990. Tožniki tega stanovanja niso imeli v posesti. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da imata toženca pravni naslov za uporabo stanovanja, ker jima ga je izročila v posest prodajalka. V stanovanju torej nista brez pravnega naslova. Zasedata ga na podlagi prodajne pogodbe z dne 14.9.1994 in na podlagi dejstva, da jima je stanovanje prodajalka izročila v posest. Tožencema kot solastnikoma zakon daje pravico imeti solastno stvar v posesti in uporabi v sorazmerju z velikostjo solastninskega deleža. Zato tožbeni zahtevek, ki se glasi na izpraznitev in izročitev celega stanovanja, torej vsega, kar imata toženca v posesti in uporabi, ni utemeljen.

Tožniki bi utemeljeno zahtevali od tožencev izročitev v posest tistega dela hiše, ki presega njun solastninski del. Vendar hiša ni razdeljena in zato ni ugotovljeno, koliko in kateri del stanovanja, ki ga uporabljata toženca, presega njun solastninski del. Zato tožbenemu zahtevku tudi delno ni bilo mogoče ugoditi, čeprav sicer med strankami ni sporno, da toženca uporabljata večji del v naravi, kot ustreza njunemu solastninskemu deležu. Ker med strankami ni sporazuma o delitvi solastne nepremičnine, je položaj rešljiv samo v nepravdnem postopku po določbah 13. poglavja Zakona o nepravdnem postopku. Ta postopek je po ugotovitvah izpodbijane sodbe v teku in se zato tožena stranka utemeljeno sklicuje nanj.

Tožeča stranka prikazuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka to, da sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem strank in z ogledom hiše, da pa kljub temu šteje dogovor o uporabi hiše med solastniki za nedokazan. Vendar pri tem ne gre za kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka ni trdila, da bi zatrjevani dogovor omejeval prodajalko D. U. v njeni uporabi stanovanja v prvem nadstropju. Le na splošno je navajala, da so solastniki hišo uporabljali po dogovoru. Tak dogovor, ki prodajalke ni omejeval, za rešitev tega spora ni pomemben in ga zato ni bilo treba ugotavljati. Ne glede na to pa so tožeče stranke onemogočile lastno zaslišanje, ker se niso udeleževale obravnav, razen tožnice B. P., ki pa je bila zaslišana, a ni povedala ničesar o kakšnem dogovoru, ki bi zavezoval D. U. Z ogledom hiše pa dogovora ni mogoče dokazati.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijski odgovor ni prispeval k razjasnitvi zadeve. Ponavlja dosedanje navedbe in navaja razloge, na katerih temelji izpodbijana sodba. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 166. člena ZPP).