Jedro

Ker sta tožnika pripadnika posebne družbene skupine, bi morala tožena stranka na podlagi informacij iz 8. in 9. alinee 23. člena ZMZ ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog, da bi bila v primeru vrnitve v Srbijo in na Kosovo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Izpodbijana odločba v tem delu ni obrazložena in se je zato ne da preizkusiti, saj ne temelji na informacijah o položaju LGBT populacije v Srbiji niti ne temelji na specifičnih informacijah o Kosovu kot izvorni državi drugega tožnika, ki bi vključevale tudi način izvajanja sprejetih zakonov in Ustave ter drugih predpisov izvorne države drugega tožnika iz 9. alinee 1. odstavka 23. člena ZMZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba in sklep Ministrstva za notranje zadeve RS. št. 2142-425/2006/112 (1232-04) z dne 29. 12. 2011 se odpravi ter se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim aktom po združitvi upravnih zadev na podlagi prošenj tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v en postopek na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) zavrnila njuni ponovni (drugi) prošnji za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 1. alinee 53. člena ZMZ, ker je v postopku ugotovila, da ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. odstavku 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), in sicer je prošnjo D.K. zavrnila zaradi dejstva, da je v postopku uveljavljal preganjanje v državi, Republiki Kosovo, katere državljan ni, ne pa v svoji izvorni državi (državi svojega državljanstva Republiki Srbiji); prošnjo drugega tožnika, K.S., pa je zavrnila zaradi izjemno številnih kontradiktornosti glede ključnih in najbolj bistvenih elementov njegove prošnje, na podlagi česar zaključuje, da je imenovani splošno neverodostojen, zato njegova prošnja v subjektivnem pogledu ni utemeljena, saj ni bilo mogoče verjeti, da je bil na Kosovu žrtev preteklega preganjanja; po preučitvi mednarodnih poročil o stanju glede LGBT populacije na Kosovu pa tudi ni bilo mogoče verjeti, da bi bil ob vrnitvi na Kosovo podvržen resni škodi v smislu 1., 2. ali 3. alinee 28. člena ZMZ, saj ni mogoče zaključiti, da bi bil zgolj zaradi svoje istospolne usmerjenosti v izvorni državi podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, niti ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve, prav tako pa ni zatrjeval, da bi mu v izvorni državi grozila resna nevarnost zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

2. V obrazložitvi povzema razloge, s katerimi sta utemeljila svoji prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite z dne 9. 6. 2006 in svoji ponovni (drugi) prošnji za mednarodno zaščito, ki sta ju vložila dne 2. 11. 2009, po tem, ko sta dne 10. 4. 2008 samovoljno zapustila Azilni dom v Ljubljani in Republiko Slovenijo ter sta bila 30. 10. 2009 vrnjena v Republiko Slovenijo s strani pristojnih nizozemskih organov na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 (v nadaljevanju: Dublinska uredba). Kosovo sta zapustila zaradi preganjanja zaradi njune istospolne usmerjenosti, zaradi katere sta doživljala neprijetnosti, ki so bile ponižujoče, med drugim zavrnitev postrežbe v gostinskem lokalu, grde besede za njunim hrbtom in celo pljuvanje. Na proslavljanju novega leta 2004/2005 sta na ulici v Prištini doživela celo fizični napad treh ali štirih neznancev, vendar sta jim pobegnila in sta dogodek prijavila na bližnji policijski postaji: povedala sta, zakaj sta bila napadena, vendar policist ni hotel sprejeti prijave, češ da je homoseksualnost nezakonita. Zdravniške pomoči, kljub lažjim poškodbam, nista iskala. Ključni dogodek, zaradi katerega sta zapustila Kosovo, se je zgodil januarja 2006, in sicer posilstvo drugega tožnika s strani treh neznanih moških, ki ga je bil prvi tožnik prisiljen opazovati. Vendar pa tega dogodka nista prijavila policiji, niti nista iskala zdravniške pomoči vse od posilstva v začetku januarja 2006 do njunega odhoda iz Kosova ob koncu meseca maja 2006. Tožena stranka ugotavlja, da sta tožnika v postopku predložila številne listine, in sicer obširno zdravstveno dokumentacijo iz Nizozemske ter poročila in članke, ki jih v odločbi povzema (na strani 51 in 52). Povabila ju je tudi na osebne razgovore, in sicer prvega tožnika dne 30. 3. 2011 in drugega tožnika dne 6. 4. 2011, ki se je nadaljeval 11. 4. 2011, z obema pa je dne 15. 9. 2011 opravila dodaten osebni razgovor, namenjen razjasnitvi nasprotij in dodatni pojasnitvi njunih izjav tako v prvi, kot tudi v ponovni (drugi) prošnji za mednarodno zaščito in njunih protislovnih navedb na vseh dosedanjih osebnih razgovorih v prvem in ponovnem (drugem) postopku. Njune izjave v svoji obrazložitvi tožena stranka obširno povzema, vključno z odgovori na vprašanja uradne osebe glede ugotovljenih kontradiktornosti. V nadaljevanju pojasnjuje, katere dokumente sta tožnika predložila sama in tudi preko svojih pooblaščencev, poleg fotokopij osebnih dokumentov, v postopku na podlagi njune prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite. V postopku na podlagi njune druge prošnje je njuna tedanja pooblaščena odvetnica na osebnih razgovorih s tožnikoma dne 30. 3. 2011 in 15. 9. 2011 predlagala z namenom dokazovanja, da gre pri tožnikih za istospolno usmerjeni osebi izvedbo dokazov s poizvedbami na Amnesty International Slovenije in Nizozemske o stanju v zvezi s homoseksualnostjo na Kosovu ter zaslišanje dr. A.A., B.B., glavnega koordinatorja za istospolne osebe iz Amsterdama in C.C. iz Amsterdama ter postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi potrdil njuno istospolno usmerjenost, kot tudi postavitev izvedenca psihiatrične stroke o psihičnem stanju prvega tožnika, vendar tožena stranka ugotavlja, da tožnika nista predložila dokumentacije, ki bi neposredno potrjevala njune navedbe o omenjenem ključnem dogodku, ki naj bi se njima osebno zgodil na Kosovu. Ob presoji predložene dokumentacije in drugih dokaznih predlogov tožena stranka ocenjuje, da v postopku ne more upoštevati treh časopisnih člankov, ki sta jih tožnika predložila v sklopu njune prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite, od katerih dva govorita o dejavnosti drugega tožnika, in sicer ga eden omenja kot oblikovalca, drugi pa kot natakarja, vendar po ugotovitvi tožene stranke v ničemer ne izpričujeta zatrjevanega preganjanja na Kosovu. Zato ocenjuje, da nimata nobene dokazne vrednosti v smislu obravnavanja njune prošnje. Tretji članek pa je nastal kot intervju po njunem lastnem pričevanju in ne kot plod raziskovalnega dela s preverjanjem dejstev na Kosovu, tako da je novinar v članku v Mladini zgolj povzel zgodbo tožnikov, kakor sta mu jo predstavila sama. Zato tožena stranka glede na številne opravljene osebne razgovore z njima v postopku priznanja mednarodne zaščite meni, da tudi slednjemu članku ni mogoče pripisati nobene dokazne vrednosti. Enako stališče pa tožena stranka zavzema do časopisnih člankov in internetnih izpiskov, predloženih v sklopu njune druge prošnje za priznanje mednarodne zaščite od tč. 1 do vključno tč. 6 na str. 26 in 27 ter 51 in 52. Nadalje kot nepomembne zavrača dokaze, ki sta jih tožnika predložila v sklopu njune ponovne prošnje in so navedeni v točki 9, v rubriki „Ostalo“, saj se omenjeni dokazi ne nanašajo na dogajanje na Kosovu in torej ne potrjujejo njunih navedb o zatrjevanem preganjanju na Kosovu, ampak dokazujejo za samo obravnavanje njune prošnje nepomembna dejstva, ki so nastala v Sloveniji in ne na Kosovu. Kot nepomembne za obravnavano zadevo ocenjuje tudi dokumentacijo o njunem postopku za priznanje mednarodne zaščite iz Nizozemske, saj ta izpričuje zgolj potek upravnega in sodnega postopka v zvezi z njuno tamkajšnjo prošnjo; pač pa je tožena stranka v postopku upoštevala obširno zdravstveno dokumentacijo iz Nizozemske, ki je bila podlaga za njeno odločitev, da postavi izvedenca medicinske stroke – psihiatrije, zaradi ugotovitve psihičnega stanja tožnikov zaradi ugotovitve njune sposobnosti sodelovanja v postopku, za kar po uradni dolžnosti postavljeni izvedenec ni ugotovil nobenih ovir, kot je obširno obrazloženo v točki 6 izpodbijane odločbe. Izvedbo dokaznih predlogov z zaslišanjem predlaganih prič pa je tožena stranka zavrnila, ker je na podlagi navedb tožnikov ocenila, da njihovo zaslišanje ne bi moglo pripomoči k razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja, ki se individualno nanaša na oba tožnika osebno, glede na njune navedbe, da A.A. o njuni osebni zgodbi ve samo toliko, kot sta ji povedala sama, saj sta jo spoznala šele po njunem prihodu v Slovenijo. Iz istih razlogov je tožena stranka zavrnila tudi predlagano izvedbo dokaza z zaslišanjem dveh prič iz Amsterdama, B.B. in C.C. iz Nizozemske, saj sta imela tožnika z njima stik zgolj v času njunega bivanja na Nizozemskem in ju prej nista poznala v času svojega življenja na Kosovu, tako da pričanje teh oseb v ničemer ne bi razjasnilo relevantnega dejanskega stanja, ki se nanaša na njuno bivanje na Kosovu. Kot nepotreben pa je tožena stranka zavrnila tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi potrdil istospolno usmerjenost tožnikov, iz razloga, ker tožena stranka o tem dejstvu ne dvomi. Kot nepotreben pa je zavrnila tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke zaradi ugotovitve psihičnega stanja prvega tožnika, saj je bil v predmetni zadevi kot izvedenec psihiatrične stroke predhodno (po uradni dolžnosti) že postavljen dr. D.D., ki je prosilca pregledal in vpogledal medicinsko dokumentacijo ter pri tem ni ugotovil takšne psihične motnje, ki bi predstavljala oviro za sodelovanje v postopku ali izpričevala kakšno drugo resnejšo bolezen ali motnjo, ki bi jo bilo potrebno v postopku upoštevati. Tožena stranka v strokovnost imenovanega izvedenca ne dvomi, z njegovo postavitvijo pa sta se strinjala tudi tožnika in njuni takratni pooblaščenci, zaradi česar je kot nepotreben zavrnila tudi ta dokazni predlog.

3. Na podlagi njunih izjav tožena stranka ugotavlja, da tožnika svoji prošnji utemeljujeta s strahom pred preganjanjem na Kosovu zaradi njune istospolne usmerjenosti. Ob upoštevanju določil 2. odstavka 2. člena in 3. odstavka 2. člena v povezavi z 28. členom ZMZ je tožena stranka v skladu s 34. členom ZMZ odločala v enotnem azilnem postopku ob upoštevanju 23. člena ZMZ, ki taksativno določa podatke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito. Tako je za prosilca D.K., ki se je v postopku identificiral z biometričnim potnim listom Republike Srbije in predložil tudi potrdilo o srbskem državljanstvu z dne 17. 9. 2009, navedeno dejstvo pa potrdil tudi na osebnem razgovoru 15. 9. 2011, v skladu s 15. točko 3. člena ZMZ ugotovila, da je izvorna država D.K. Republika Srbija, on pa uveljavlja v postopku priznanja mednarodne zaščite preganjanje zaradi svoje istospolne usmerjenosti v državi, ki ni država njegovega državljanstva, saj zatrjuje preganjanje na ozemlju Kosova in ne v svoji državi Srbiji. V tej zvezi tožena stranka ugotavlja, da je imenovani živel na Kosovu od leta 1997 do 2006 ter da je bilo Kosovo v času, ko sta ga prosilca zapustila še del enotne Republike Srbije, vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da je dne 17. 2. 2008 Kosovo razglasilo neodvisnost in samostojnost, D.K. pa je potni list Republike Srbije pridobil 14. 5. 2011, s čimer ga Republika Srbija nedvomno priznava za svojega državljana, njegovo državljanstvo pa izhaja tudi iz potrdila o državljanstvu iz leta 2009. Nadalje na podlagi njegovih izjav tožena stranka ugotavlja, da se je D.K. v Srbijo vrnil po odsluženem vojaškem roku ter tudi leta 2006 na svoji poti iz Kosova do Slovenije skupaj z drugim tožnikom, v Priboju, to je v kraju, kjer je nekoč D.K. že živel, preden se je preselil na Kosovo. Na izrecno vprašanje, ali se lahko vrne živeti v Srbijo je zgolj odvrnil, da je njegovo življenje sedaj v Sloveniji, kjer ima več prijateljev in znancev in kjer ga razume veliko ljudi ter na novo načrtuje svoje življenje, ni pa navajal, da bi bil ob svojih obiskih izvorne države ali ob njenem tranzitu kakorkoli izpostavljen preganjanju. Nadalje ugotavlja, da prvi tožnik niti ob obisku niti ob tranzitiranju Srbije na poti iz Kosova v Slovenijo ni skušal pridobiti zaščite svoje izvorne države, ampak je v tistem času le iskal način, da jo zapusti in odide naprej v Slovenijo. Zaščite izvorne države pa ni poiskal niti prej, neposredno po posilstvu (januarja 2006). Ker je prvi tožnik državljan Republike Srbije, ki v postopku priznanja mednarodne zaščite uveljavlja preganjanje v državi (Republika Kosovo), katere državljan ni in ne v izvorni državi, to je državi svojega državljanstva, je tožena stranka njegovo ponovno (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila, saj razlogi, ki jih v postopku uveljavlja, ne morejo predstavljati razloga za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 2. člena ZMZ, niti v tem primeru ni pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi 3. odstavka 2. člena v povezavi z 28. členom ZMZ, glede na njegove izjave v postopku, na podlagi katerih ni mogoče zaključiti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo Srbijo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, saj resne škode ob morebitni vrnitvi v Srbijo ne zatrjuje in ne uveljavlja, saj niti v prvi niti v ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite ne navaja preganjanja v zvezi s svojo istospolno usmerjenostjo v njegovi izvorni državi (Srbiji). Iz njegovih lastnih izjav in dejanj prav tako ni mogoče zaključiti, da bi bilo v njegovi izvorni državi njegovo življenje ogroženo zaradi smrtne kazni ali usmrtitve, mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni ter resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, saj v njegovi izvorni državi – Srbiji, kot je splošno znano, situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja. Dejstvo, da je imenovani prosilec na svoji poti iz Kosova do Slovenije tranzitiral svojo izvorno državo le še dodatno podkrepi zaključek, da mu v primeru vrnitve v Srbijo ne grozi resna škoda. Toženi stranki je v zvezi z njenim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz Srbije ter spremljanjem sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) znano, da varnostna situacija v Srbiji ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog za zaključek, da bi vsaka odstranitev vanjo posledično kršila 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), oziroma, da bi vsaka v to državo vrnjena oseba bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, zato je ponovno prošnjo prosilca D.K. zavrnila na podlagi 1. alinee 53. člena ZMZ.

4. V nadaljevanju pojasnjuje svojo odločitev v zvezi s ponovno (drugo) prošnjo prosilca K.S., ki jo je ob presoji, ali imenovani izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito primerjala z njegovo izjavo v prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite z dne 9. 6. 2006, kot tudi z izjavo prvega prosilca D.K. v njegovi prvi in tudi v ponovni (drugi) prošnji ter njunih izjav v vseh osebnih razgovorih v sklopu obeh prošenj za priznanje mednarodne zaščite, ki jih kronološko našteva. Pri tem izpostavlja, da je omenjene izjave tožena stranka presojala izključno v smislu ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite drugemu prosilcu, saj je prošnjo D.K. zavrnila zaradi drugih razlogov, ki jih je predhodno obširno pojasnila. V tej zvezi tožena stranka brez vsakršnega dvoma ugotavlja, da omenjene izjave prosilcev niso verodostojne in obstajajo razlogi, zaradi katerih ne verjame obstoju opisanega dogodka, zaradi katerega naj bi prosilca domnevno zapustila Kosovo ter v Republiki Sloveniji zaprošata za mednarodno zaščito, saj so njune izjave v ključnih elementih nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, kontradiktorne in nelogične, saj jih prosilca, ko sta bila z ugotovljenimi nasprotji v njunih izjavah soočena na posebnih dodatnih osebnih razgovorih, nastalih nejasnosti nista znala zadovoljivo pojasniti, in sicer v zvezi z ugotovljenimi nasprotji: glede časa, ko sta se spoznala, umetniškega imena K.S. in njegove uporabe, glede seznanitve z družinami obeh partnerjev, glede njunega odhajanja iz države v času njunega partnerstva, glede točnega časa, ko sta za njuno istospolno usmerjenost prvič izvedeli njuni družini ter glede poznanstva z G.P., napadom za novo leto 2004/2005 ter aktivizmom v gejevskih organizacijah, glede okoliščin prvega stika s posiljevalci, glede kraja posilstva, glede dogajanja na kraju oziroma v hiši neposredno po posilstvu ter glede njune poti iz hiše oziroma kraja posilstva proti domu in času in načinu njunih prvih stikov po posilstvu kot tudi glede njunega življenja v Prištini pred odhodom v Slovenijo. Njuna pojasnila v tej zvezi v svoji obrazložitvi podrobno povzema in natančno analizira ugotovljena nasprotja med njunimi izjavami glede opisanih dejstev oziroma dogodkov, na podlagi česar utemeljuje svoj zaključek, da omenjenim pojasnilom prosilcev ne more verjeti, saj ugotovljenih nasprotij nista uspela zadovoljivo pojasniti, ampak sta vsakič, ko sta bila o navedenih podrobnostih vprašana, spreminjala zgodbo in jo prilagajala ter se s tem zapletala v nova nasprotja. V kolikor bi bili zatrjevani dogodki resnični, bi po prepričanju tožene stranke prosilca vsakič, ko sta bila o tem povprašana, izpovedala enako, pa tega nista storila, zaradi česar jima tožena stranka ne more verjeti, njuna pojasnila pa ocenjuje kot nesprejemljiva. Tudi v zvezi z navedbami prosilca K.S., kje se je med trajanjem vojne na Kosovu nahajal on skupaj s svojo družino, ugotavlja, glede na različne podatke, ki jih je v tej zvezi navajal, da njegovo pojasnilo, ki samo združi oba različna odgovora, v ničemer ne pojasni, zakaj je prvič povedal tako (da je bil v Nemčiji), drugače kot drugič (da je bil med vojno na Kosovu in skupaj z družino v Albaniji), čeprav mu je bilo v zvezi z navedenim na osebnem razgovoru dne 6. 4. 2011 zastavljenih celo več vprašanj, pa bivanja v Nemčiji kljub vsemu ni niti omenil, ko pa je na osebnem razgovoru 15. 9. 2011 bil z navedenim nasprotjem soočen, je pojasnil, da je najprej odšel v Albanijo, kjer so bile organizacije, ki so odpeljale v Nemčijo ljudi, ki so imeli tam kakšne sorodnike, tako da je bil tudi on krajši čas v Nemčiji, kamor je odšel iz Albanije, nato pa se je iz Nemčije vrnil v Albanijo in potem na Kosovo. Tožena stranka v tej zvezi pripominja, da omenjeno nasprotje samo po sebi ni odločilnega pomena za samo odločanje o njegovi prošnji, vendar je pomembno pri ugotavljanju okoliščin glede njegovega življenja na Kosovu pred odhodom v Slovenijo in eno od mnogih, ki ustvarjajo sliko o njegovi splošni neverodostojnosti, obstajajo pa še številni dodatni razlogi, zaradi katerih mu tožena stranka ne verjame, da so se zatrjevani dogodki na Kosovu zares zgodili. Ugotavlja, da njune izjave glede preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti niso verodostojne, saj če bi se dogodki, s katerimi prosilca utemeljujeta svoje trditve o domnevnem preganjanju, zares zgodili, bi si brez dvoma njihov zapomnila potek in jih znala v ključnih elementih vedno enako opisati, tako pa sta oba nenehno navajala različne podatke glede bistvenih elementov njune zgodbe glede zatrjevanega dogajanja na Kosovu. Sicer tožena stranka dopušča možnost, da bi zaradi časovne oddaljenosti lahko prišlo do razlik v opisu kakšnih nebistvenih podrobnosti, vendar je v njunem primeru ugotovljenih kontradiktornosti izjemno veliko. V tej zvezi pa je bistveno, da si njune izjave nasprotujejo v najbolj ključnih in bistvenih elementih zgodbe, zato tožena stranka upravičeno dvomi v njuno celotno pripoved o razlogih, zaradi katerih naj bi zapustila Kosovo. Pripominja še, da sta bila prosilca z nastalimi nasprotji soočena in jima je bila dana možnost, da jih pojasnita, zaradi česar je bilo razpisanih nadpovprečno veliko osebnih razgovorov z obema, vendar nastalih nasprotij nista uspela zadovoljivo pojasniti, kakor je predhodno natančno opisano v obrazložitvi, na vprašanja o kontradiktornostih pa nista dala zadovoljivih konkretnih odgovorov, ki bi te kontradiktornosti v zadostni meri pojasnili. Ne le, da so si v nasprotju izjave obeh prosilcev med sabo, pač pa tudi izjave posameznega prosilca v obeh postopkih, zato tožena stranka zaključuje, da so tako medsebojno kot tudi notranje kontradiktorne.

5. V nadaljevanju ob sklicevanju na 5. alineo 3. odstavka 21. člena ZMZ zaključuje, da ni bila ugotovljena splošna verodostojnost K.S., saj je imenovani v postopku podajal izrazito neskladne izjave (ki so bile tudi neskladne z izjavami D.K.), ki jih z ničemer ni pojasnil – prav skladnost podanih izjav pa je najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca. Navedeno že samo po sebi vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti njegove splošne verodostojnosti, pri čemer se tožena stranka sklicuje na stališča v odločbah Ustavnega sodišča RS št. Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in št. U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011, ki jih v nadaljevanju povzema in glede na vse navedeno brez dvoma ugotavlja, da imenovani prosilec v postopku ni izkazal splošne verodostojnosti, pri svoji oceni pa se opira tudi na stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbah I Up 203/2009 in I Up 215/2008. Izpostavlja številna nasprotja tako med njunimi izjavami glede ključnih dogodkov (znanstvo z B. in gejevski aktivizem, čas poznavanja, kraj zatrjevanega posilstva, način spoznavanja s posiljevalci, okoliščine ob vstopu v hišo, dogodki neposredno po posilstvu in v času pred odhodom v Prištino), kakor tudi glede sicer manj pomembnih dogodkov za samo odločanje o prošnjah, ki pa pripomorejo k ugotovitvi njune splošne neverodostojnosti (umetniško ime K.S., navedbe o tem, ali sta in kdaj odhajala v tujino, kje med vojno na Kosovu je prebival K.S.). Ob upoštevanju skupka vseh nastalih kontradiktornosti, ki jih nista uspela pojasniti, čeprav sta prosilca za to imela možnost, je tožena stranka odločila, da tudi K.S. ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj subjektivni element njegove prošnje, zaradi njegovih neverodostojnih izjav (ki jih je primerjala med sabo ter tudi z izjavami D.K. glede istih dogodkov), ni utemeljen. Nadalje je tožena stranka v skladu s 34. členom ZMZ presojala še pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite, torej ali prosilcu v izvorni državi grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ki mora biti, tako kot strah pred preganjanjem, individualno utemeljena, kot je izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 287/2010 z dne 29. 9. 2010. Ker je v postopku prosilcu uveljavljal preganjanje zaradi svoje istospolne usmerjenosti, je tožena stranka preverila splošno situacijo glede pripadnikov LGBTI (lezbik, gejev, biseksualcev, transeksualcev in interseksualcev) na Kosovu ter v ta namen pridobila relevantne informacije oziroma poročila mednarodnih organizacij v njegovi izvorni državi.

6. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, katere informacije o izvorni državi je v postopku pridobila ter jih vsebinsko povzema, preučila pa je tudi poročila in članke, ki sta jih predložila sama prosilca in njuna tedanja pooblaščenka, do katerih se opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve. Na podlagi vseh preučenih poročil ugotavlja, da je kosovska vlada s sprejetjem ustrezne zakonodaje, ki ščiti pravice LGBTI oseb storila pomemben korak naprej v povezavi s preprečevanjem diskriminacije proti istospolno usmerjenim osebam na svojem ozemlju. Tudi Poročilo organizacije ILGA Kosovu priznava eno najbolj liberalnih ustav v zvezi z obravnavo istospolno usmerjenih oseb. Čeprav preučena poročila sicer navajajo odklonilen odnos kosovske družbe do drugače spolno usmerjenih, saj gre za izrazito tradicionalno družbo, ki vsako drugačnost slabo sprejema ter poročila navajajo tudi posamezne primere diskriminacij istospolno usmerjenih oseb na Kosovu, tožena stranka ocenjuje, da kljub temu ni mogoče govoriti o tako hudi diskriminaciji, ki bi predstavljala hudo kršitev 3. člena EKČP, saj vsa poročila eksplicitno omenjajo le posamične primere diskriminacije in ne sistematične diskriminacije, pri čemer ni mogoče prezreti navedb v poročilu Ameriškega notranjega ministrstva, da je vsako leto manj poročanj o takih primerih. Na podlagi preučenih poročil je mogoče tudi sklepati, da si kosovska vlada prizadeva izboljšati splošno osveščenost prebivalstva in tudi uradnih institucij v zvezi z LGBTI populacijo, saj iz poročil ni zaznati, da bi posamične primere diskriminacije izvajala kosovska oblast. Tožena stranka ugotavlja, da so pripadniki LGBT skupnosti ranljiva in marginalizirana skupina, vendar je na podlagi omenjenih poročil mogoče zaključiti, da na Kosovu obstaja sistem podpore številnim gejevskim organizacijam, ki delujejo v državi, spletna stran www.gaykosova.org pa služi za zagotavljanje informacij in novic ter stanovanj, ki jih upravljajo gejevske in lezbične skupnosti na Kosovu v smislu pomoči posameznikom. Kosovska javnost se kljub pregovorni tradicionalnosti v odnosu do istospolno usmerjenih vendarle odpira in postaja bolj tolerantna do LGBT populacije, kot izhaja iz članka Deutsche Welle. To izhaja tudi iz javne debate o LGBT skupnosti v okviru programa „Življenje na Kosovu“, ki so jo podprle tudi nekatere znane osebe. Na podlagi preučenih poročil tožena stranka ugotavlja, da K.S. ob vrnitvi v izvorno državo – Kosovo ne bi bil podvržen resni škodi v smislu 1. in 3. alinee niti v smislu 2. alinee 28. člena ZMZ, saj ni mogoče zaključiti, da bi bil zgolj zaradi svoje istospolne usmerjenosti v izvorni državi podvržen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Prav tako pa ob vrnitvi na Kosovo ne bi bil posebej diskriminiran zaradi dejstva, ker se je v času svojega bivanja v Republiki Sloveniji pojavljal v raznih medijih in se tako izpostavljal, saj je bil po lastnih navedbah na Kosovu že prej znana osebnost, priznan modni oblikovalec, ki je bil v stiku z raznimi medijskimi osebnostmi in drugimi znanimi ljudmi iz Kosova, ki so ga podpirali. Glede na to, da tudi iz smernic UNHCR izhaja, da je vse zahteve po mednarodni zaščiti prosilcev iz Kosova treba obravnavati na podlagi njihovih individualnih navedb, vendar UNHCR glede oseb, katerih prošnje za mednarodno zaščito temeljijo na podlagi spolne usmerjenosti ni zavzel stališča, da se naj bi jim mednarodna zaščita podeljevala zgolj zaradi njihove spolne usmerjenosti, tožena stranka ugotavlja, da K.S. ni upravičen do subsidiarne oblike zaščite, saj je bila večina njegovih navedb v postopku ocenjena kot neverodostojna in tako ni izkazal individualne potrebe po mednarodni zaščiti. Tožena stranka je zato njegovo prošnjo zavrnila na podlagi 1. alinee 53. člena ZMZ.

7. Tožnika v skupni tožbi, sestavljeni po njuni pooblaščenki (točka 1 in 2) in svetovalcu za begunce (točka 3: A, B in C, kar pooblaščenka tožnikov izrecno sprejema), uveljavljata tožbene ugovore nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbenem zahtevku sodišču predlagata, da izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnjama tožnikov za mednarodno zaščito ugodi. Zahtevata tudi povrnitev stroškov tega postopka po odmeri sodišča ter iz previdnosti predlagata, da ju sodišče oprosti plačila eventuelnih stroškov in sodnih taks.

8. Glede nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov prvi tožnik v skupni tožbi navaja, da ne drži ocena tožene stranke, da ni zatrjeval preganjanja v Srbiji, temveč uveljavlja, da je v postopku zatrjeval, da bi bilo njegovo življenje ogroženo tako kot na Kosovu tudi v Srbiji zaradi njegove spolne usmerjenosti. Slednje potrjujejo tako splošno znana dejstva kot tudi tožbi priloženi dokazi, to so članki z dne 27. 12. 2011, 10. 10. 2010, 19. 1. 2012, 17. 10. 2011, 27. 11. 2011 in letno poročilo o stanju človekovih pravic LGBT populacije v Srbiji, 2010. Odločitev tožene stranke v tej zvezi ocenjuje kot nepravilno.

9. Drugi tožnik v skupni tožbi pod točko 1 navaja, da se ne strinja z ugotovitvami tožene stranke glede izjav tožnikov, ki da so v ključnih elementih zgodbe med sabo nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, kontradiktorne in nelogične in da nasprotij v izjavah, s katerimi sta bila tožnika soočena, nista znala zadovoljivo pojasniti. Meni, da ugotovljena nasprotja v njunih izjavah niso relevantna za odločitev. Zaključek tožene stranke, da zaradi neskladnih izjav v določenem delu tožnikoma ne verjame označuje kot smešen. Meni, da bi moral upravni organ v skladu z načelom proste presoje dokazov upoštevati pri dokazni presoji tudi celoto izvedenih dokazov in da se tožena stranka pri svoji obrazložitvi osredotoča na neskladja v izjavah, spregleda pa navedbe tožnikov, ki utemeljujejo njuno verodostojnost. V nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi Up 1611/2005, po kateri uradna oseba prosilcu zastavlja jasna in nedvoumna vprašanja o dejstvu, glede katerega obstaja neskladje, v obravnavanem primeru uradna oseba tega ni storila. Postopek označuje kot problematičen v samem izhodišču, ker meni, da ga uradna oseba, ki obenem zaslišuje in tudi odloči v zadevi, ne more izvesti nepristransko. Po mnenju drugega tožnika je takšno ugotavljanje dejanskega stanja in ocenjevanje dokazov, ki ga je izvedla tožena stranka, nezakonito in brez povezave s predmetom in pogoji mednarodne zaščite, saj so bila izredno natančna le vprašanja glede pravno nepomembnih okoliščin, medtem ko ni bilo jasnih vprašanj, usmerjenih na vsebinska neskladja. Zato meni, da je tudi odločitev tožene stranke nezakonita in so kršeni tako procesni kot materialni predpisi. Po mnenju drugega tožnika v postopku ni podano izrazito neskladje v njegovih izjavah glede dejstva, ki je bistvena okoliščina za odločitev v tem postopku. Nekatera nesoglasja je mogoče pojasniti s časovno oddaljenostjo opisanega dogodka, gre pa tudi za travmatični dogodek, na katerega se posamezniki različno odzovejo, tako da so določene spominske vrzeli razumljive. Tudi izvedenec je v postopku potrdil obstoj prilagoditvene motnje, kar potrjuje verodostojnost njunih izjav in glede česar naj se tožena stranka sploh ne bi opredelila, niti se ni izjasnila o vsej predloženi dokumentaciji in ni izvedla predlaganega dokaza z zaslišanjem prič, z obrazložitvijo, češ da ti dokazi nimajo nobene dokazne vrednosti, kar pa ne drži, saj bi navedene osebe lahko izpovedale tako o situaciji LGBT oseb na Kosovu, kot tudi o sami konkretni situaciji, pri čemer gre po mnenju tožnikov za procesno napako v zvezi z obsegom obrazložitve razlogov, ki so narekovali odločitev, kot tudi razlogov, ki so tožnikoma v breme, zato bi morala tožena stranka obrazložiti, zakaj določenih dokazov ni upoštevala v prid tožnikov. V kolikor ne navede razlogov, zakaj dokazov ni upoštevala za vsak dokazni predlog posebej, je tožnikoma kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sicer res predložena dokumentacija in predlagane priče ne morejo neposredno dokazati obstoja ključnega dogodka posilstva in nasilnega obnašanja, ki je bil razlog za njun odhod, saj omenjeni dogodek ni bil posnet niti prijavljen organom pregona na Kosovu, vendar pa imajo kljub temu dokazno vrednost, ker utemeljuje na splošno situacijo nestrpnosti do LGBT populacije. Tožnika očitata, da tožena stranka ni upoštevala dokazne norme, da mora analitično preučiti vsak dokaz posebej in vse dokaze kot celoto, to pa oceniti v širšem družbenem kontekstu. Prav tako pa bi morala obrazložiti, zakaj ne verjame psihiatričnemu mnenju o obstoju travmatičnega dogodka, saj bi v nasprotnem primeru, če bi mu sledila, ne mogla zaključiti, da sta tožnika neverodostojna. Iz razlogov, ki jih je navedla sama tožena stranka v izpodbijani odločbi, ko priznava obstoj primerov diskriminacije ter dejstva, da pripadniki LGBT populacije ne želijo prijaviti primerov diskriminacije, je nerealno pričakovati, da jim oblast lahko kakorkoli pomaga pri odkrivanju napadalcev in njihovem kazenskem pregonu, kar dokazuje prav nasprotno od ugotovitve tožene stranke, da diskriminacije ne izvaja kosovska oblast. Njen zaključek, da se situacija izboljšuje pa ne zadošča za ugotovitev, da vrnitev drugega tožnika na Kosovo ne bi pomenila zanj resne škode, pač pa le potrjuje pavšalno dokazno oceno tožene stranke. Kot nerealna nadalje označuje pričakovanja tožene stranke, ki se izražajo v njenih ugotovitvah na strani 44, 2. odstavek, ter meni, da izjave tožnikov v konkretnem primeru niso takšne narave, da bi bilo mogoče zaključiti, da gre za laži in prirejanja dogodka in ostalih okoliščin nasilja in strahu pred preganjanjem. Zlasti ob dejstvu, da tožena stranka sama navaja, da jima verjame, da sta geja. V kolikor bi tožena stranka o posamezni izjavi tožnikov dvomila, bi morala ob zakoniti uporabi ZMZ upoštevati to izjavo v dvomu v prid tožnikoma, ker je edino takšen način ocenjevanja dokazov zakonit v skladu z materialnimi predpisi s področja mednarodne zaščite. Poleg tega bi morala tožena stranka listine, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti, vročiti tožnikoma in jima dati možnost, da se o njih izjasnita, pa tega ni naredila, pri čemer gre zlasti za listine (poročila, mnenja), na katere je oprla svojo dokazno oceno, da v primeru vrnitve drugemu tožniku na Kosovo ne grozi resna škoda. Po mnenju tožnikov bi morala tožena stranka izdati vsaki od strank ločeni odločbi. V konkretnem primeru je po njunem mnenju šlo za procesno izigranost, ker sta se v bistvu ločeno vodila dva dokazna postopka, ki ju je tožena stranka šele ob koncu združila ter tako strankama ni bila dana možnost udeležbe pri izvajanju dokazov. Če je že nameravala združiti postopke, bi morala to storiti prej, ne pa s končno odločbo, saj je že na začetku postopka vedela, da gre v tem primeru za isto pravno in dejansko podlago. Po mnenju tožnikov je zaradi navedene procesne napake šlo za nedovoljene dokaze in nezmožnost sodelovanja stranke v dokaznem postopku, saj bi morala biti o zaslišanju ene od strank seznanjena tudi druga, vključno z vročanjem vabil obema. Nadalje v tožbi pod točko 3 obširno pojasnjujeta, da je tožena stranka na napačni podlagi izpeljala napačne ugotovitve, ki jih pod točko A in B v tožbi obširno opisujeta. Menita, da tožena stranka napačno razume materialno pravo, s tem ko pogoje za priznanje statusa begunca presoja po kriteriju preteklega preganjanja, namesto po kriteriju utemeljenega strahu pred preganjanjem v skladu z določili Ženevske konvencije in 2. odstavkom 2. člena ZMZ. Po njunem mnenju pa je odločba nezakonita tudi zato, ker tožena stranka pri presoji izpolnjenosti pogojev za priznanje statusa begunca sploh ni obravnavala informacij oziroma poročil o izvorni državi, ki jih je sicer glede presoje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite drugemu tožniku uporabila, vendar po njunem mnenju nepravilno, kar pomeni predvsem napačno uporabo materialnega prava, saj tožena stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj poprej opisane oblike diskriminacije, ki jih sicer razume kot posamične primere, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP. Tožnika napačno uporabo materialnega prava očitata toženi stranki tudi pri presoji informacij, ki sta jih predložila sama oziroma njuni pooblaščenci. Očita tudi nezakonitost sklepne presoje tožene stranke v zadnjem odstavku besedila na strani 53 izpodbijane odločbe v zvezi z uporabo besedne zveze „ni bilo mogoče verjeti“, saj bi po njunem mnenju morala biti tovrstna presoja podana „s stopnjo gotovosti“. Dodatno kot nezakonito izpostavlja oceno tožene stranke, da drugi tožnik ni bil žrtev preteklega preganjanja ter da zanj ob vrnitvi ni nevarnosti resne škode, pri čemer manjka presoja tožene stranke glede za odločanje o statusu begunca bistvenega vprašanja o njegovem utemeljenem strahu pred možnim bodočim preganjanjem v primeru njegove vrnitve na Kosovo.

10. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), v katerem tožbene navedbe zavrača v celoti kot neutemeljene, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Tožnika nista vložila odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo.

12. Sodišče je o tožbi že odločilo s sodbo I U 132/2012-6 z dne 13. 7. 2012, ki jo je po pritožbi tožeče stranke Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo s sklepom št. I Up 412/2012 z dne 4. 10. 2012 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

K točki 1:

13. Sodišče je v ponovnem postopku presodilo, da je tožba utemeljena.

14. Predmet spora je sklep o združitvi upravnih zadev (začetih na podlagi ponovnih – drugih prošenj obeh tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 2. 11. 2009, po tem, ko sta bila 30. 10. 2009 vrnjena v Republiko Slovenijo s strani pristojnih organov Kraljevine Nizozemske) in odločala o zavrnitvi njunih prošenj po tem, ko sta bili že njuni prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite z dne 9. 6. 2006 v Republiki Sloveniji zavrnjeni (prav tako po združitvi obeh postopkov) z odločbo in sklepom tožene stranke št. 2142-425/2006/7 (1352-12) z dne 29. 1. 2007, ki pa sta bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS U 435/2007-7 z dne 25. 3. 2008, ki je postala pravnomočna 14. 5. 2008. Ker pa sta tožnika že pred tem dne 10. 4. 2008 samovoljno zapustila Azilni dom in se vanj v roku 3 dni nista več vrnila, je bil tedaj s sklepom (z dne 3. 6. 2008, ki je postal pravnomočen 17. 6. 2008) postopek za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ustavljen.

15. Med strankama ni sporno, da tožnika tudi v svojih ponovnih (drugih) prošnjah za priznanje mednarodne zaščite uveljavljata isto dejansko podlago ob sklicevanju na isti ključen kronološki dogodek (posilstvo) v letu 2006, ki se jima je zgodil na območju današnje Republike Kosovo, kjer sta tedaj stalno prebivala in ki sta ga tožnika zapustila še v času, ko je bilo del skupne države s Srbijo in Črno Goro, medtem ko je v času odločanja tožene stranke Kosovo, ki je dne 17. 2. 2008 razglasilo neodvisnost, mednarodno priznana država, med drugim tudi s strani Republike Slovenije od 5. 3. 2008. 16. Po ugotovitvi tožene stranke je prvi tožnik državljan Republike Srbije, rojen ... 1981 v kraju U., drugi tožnik pa je državljan Republike Kosovo, rojen ... 1975 v kraju O./R. Kosovo sta zapustila v mesecu maju 2006 zlasti zaradi opisanih dogodkov v zvezi s posilstvom januarja 2006, ki pa ga nista prijavila nikomur. Za priznanje mednarodne zaščite tožnika (kot pripadnika posebne družbene skupine) uveljavljata iste razloge kot v njunih prvih prošnjah, in sicer: nerazumevanje in maltretiranje zaradi njune homoseksualnosti na območju tedanje Republike Srbije in Črne Gore (oziroma današnje Republike Srbije ter Kosova) v času med leti 2003 in 2006. Tožena stranka je v upravnem postopku uradoma pridobila 11 informacij, poročil oziroma člankov glede stanja, življenja oziroma napredka Kosova. Kot izhaja iz podatkov v listinah upravnega spisa, jih je pisno skupaj s prevodi v srbski in albanski jezik posredovala dne 20. 12. 2011 tožnikoma ter njuni tedanji pooblaščenki odvetnici X. Tedanja pooblaščenka ni podala svojega komentarja glede poslanih poročil, tožnika pa sta v tej zvezi podala skupno pisno izjavo, na podlagi katere je tožena stranka, po presoji sodišča preuranjeno, ugotovila, da se strinjata z vsebino predloženih poročil in člankov ter jim ne oporekata. Sodišče je, ko je prvič odločalo o tožbi tožnikov zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno ob sklicevanju na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (2. odstavek 71. člena ZUS-1), vendar je ob upoštevanju pravnega mnenja glede uporabe materialnega prava in stališč, ki se tičejo postopka, izraženih v sklepu Vrhovnega sodišča RS I Up 412/2012 z dne 4. 10. 2012, presodilo, da je tožena stranka preuranjeno zaključila, da prvi tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Prav tako pa je preuranjen njen zaključek, da drugi tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka torej preuranjeno presodila, da drugi tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca ter da oba tožnika ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev subsidiarne zaščite na podlagi ocene, da tožnika nista izkazala obstoja utemeljenega razloga, da bi bila ob vrnitvi v njuni izvorni državi lahko soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu določil 28. člena ZMZ. Ker sta tožnika kot rečeno, pripadnika posebne družbene skupine, bi morala tožena stranka na podlagi informacij iz 8. in 9. alinee 23. člena ZMZ ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog, da bi bila v primeru vrnitve v Srbijo in na Kosovo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Izpodbijana odločba v tem delu ni obrazložena in se je zato ne da preizkusiti, saj ne temelji na informacijah o položaju LGBT populacije v Srbiji niti ne temelji na specifičnih informacijah o Kosovu kot izvorni državi drugega tožnika, ki bi vključevale tudi način izvajanja sprejetih zakonov in Ustave ter drugih predpisov izvorne države drugega tožnika iz 9. alinee 1. odstavka 23. člena ZMZ. Ker tožena stranka prošenj tožnikov ni preverila z vidika informacij, navedenih v 8. in 9. alinei 1. odstavka 23. člena ZMZ, je nepravilno uporabila materialno pravo, posledično pa je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

17. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pridobiti navedene aktualne informacije o izvornih državah obeh tožnikov ter jima jih, preden ponovno odloči o njunih ponovnih (drugih) prošnjah za mednarodno zaščito, dati možnost, da se izrečeta o vseh pridobljenih informacijah o njunih izvornih državah, vključno z informacijami iz 9. alinee 1. odstavka 23. člena ZMZ ter jima, kot strankama v postopku omogočiti sodelovanje v skladu z določili 1. odstavka 138. člena ZUP v povezavi s 30. členom ZMZ.

18. Sodišče je tožbi v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS št. I Up 412/2012 z dne 4. 10. 2012 ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo in sklep tožene stranke na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Glede na to, da je bil med drugim razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe in sklepa kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot sta smiselno predlagala tožnika v tožbi, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega dokončnega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

19. Izrek o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR.