Jedro

Iz vsebine pojma „varnost ljudi“ ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, mora pa sodišče pri odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 8. 1. 2014 zoper obdolženega Z. K. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom z dne 10. 1. 2014 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Opozarja, da mora sodišče pri izbiri ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Po mnenju zagovornika bi v obravnavani zadevi ponovitveno nevarnost, ki je po zagovornikovi oceni sicer brez dvoma podana, bilo moč odpraviti že z odreditvijo hišnega pripora. Nadalje navaja, da je nedopustna razlaga, po kateri je v pojmu „varnost ljudi“ kot varovana kategorija zaobsežena tudi varnost premoženja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa predlaga spremembo sklepa in odreditev hišnega pripora.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je sodišče zoper obdolženca utemeljeno odredilo pripor, saj je ta z dosedanjim ravnanjem pokazal, da izrečene sankcije opominjevalne narave ne zadoščajo. Opozarja, da je v dosedanji praksi sprejeta široka razlaga pojma ogrožanja varnosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je stališče vrhovnega državnega tožilca ocenil kot nepravilno ter vztrajal pri argumentih in predlogu zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po prvem odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo 20. člena Ustave. Sodišče je tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti dolžno pretehtati tudi, ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi (neogibnost pripora)(1), ter ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).

6. Po stališču, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo že v odločbah Up-75/95 z dne 7. 7. 1995 ter U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, se pojem „varnost ljudi“ iz 20. člena Ustave, ki pomeni temelj za opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč lahko zajema tudi premoženjska kazniva dejanja, kadar gre za težja kazniva dejanja z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine. Iz vsebine pojma „varnost ljudi“ tako ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena, vendar pa mora sodišče pri odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

7. Iz obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika izhaja, da je bil obdolženec pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj že dvakrat pravnomočno obsojen zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, in sicer zaradi kaznivega dejanja zatajitve ter kaznivega dejanja velike tatvine; obakrat mu je bila izrečena pogojna obsodba, sedaj obravnavana kazniva dejanja pa naj bi storil v času preizkusnih dob. Preiskovalni sodnik nadalje ugotavlja, da je obdolženec brez redne zaposlitve in brez premoženja, zato je podana velika verjetnost, da se obdolženec preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Preiskovalni sodnik še poudarja, da je z očitanimi kaznivimi dejanji nastala velika premoženjska škoda. Navedenim zaključkom je pritrdil tudi senat. 8. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje, da iz navedenih okoliščin ne izhaja zgolj visoka stopnja verjetnosti, da bo obdolženec kazniva dejanja zoper premoženje ponavljal, temveč tudi, da varnosti ljudi ni moč zagotoviti s hišnim priporom, kot milejšim ukrepom. Ker pri hišnem priporu ni mogoč celodnevni nadzor nad obdolžencem, je odreditev hišnega pripora nujno vezana na določeno stopnjo zaupanja oziroma pričakovanja, da obdolženec tega režima ne bo kršil.(2) Takšnega ravnanja pa v obravnavanem primeru od obdolženca ni moč pričakovati, saj ga od izvršitve očitanih kaznivih dejanj nista odvrnili niti dve pravnomočno izrečeni pogojni obsodbi.

9. Upoštevaje dejstvo, da se obdolžencu očita izvršitev štirih kaznivih dejanj zoper različne oškodovance, s temi dejanji pa je skupaj nastala velika premoženjska škoda, je utemeljen tudi sklep sodišč prve in druge stopnje, da je v obravnavanem primeru varnost ljudi zaradi obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena do te mere, da ji je potrebno dati prednost pred obdolženčevo pravico do osebne svobode.

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

Op. št. (1): Tudi po določbi drugega odstavka 192. člena ZKP mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

Op. št. (2): Tako že odločba Vrhovnega sodiščaI Ips 21/2004 z dne 12. 2. 2004.