Jedro

Ceno urne postavke določajo Smernice za oblikovanje cen revizijskih storitev, ki jih je na podlagi 6. člena Zakona o revidiranju in 8. člena Statuta slovenskega inštituta za revizijo sprejel svet inštituta 7. marca 1994. Objavljene so na spletni strani Slovenskega inštituta za revizijo. Smernice predstavljajo materialno pravo za višino urne postavke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom priznalo in odmerilo stroške posebnemu revizorju A. & C., d.o.o. za opravljeno delo v znesku 98.000,00 EUR. Plačilo zneska je naložilo finančno-računovodski službi v 8 dneh iz sredstev predujma, ki ga je založil nasprotni udeleženec na transakcijski račun A. & C. d.o.o.. Ugotovilo je, da je posebni revizor 30. 4. 2012 posredoval račun za opravljeno delo št. 2012/60 v znesku 98.000,00 EUR z 20 % DDV. Po pozivu sodišča je 6. 6. 2012 natančneje specificiral račun z navedbami, da je neto vrednost določena po Smernicah za oblikovanje cen revizijskih storitev ter da znaša urna postavka za pooblaščenega revizorja 160,00 EUR (opravil 290 ur), za revizorja 60,00 EUR (opravil 465 ur) za sodelavca pri reviziji 40,00 EUR (opravil 174 ur), potni stroški do družb P. V. d.d., T. Š. d.o.o. in H. s. e. d.o.o. so znašali skupno 526,88 EUR. Pravico revizorja do povrnitve stroškov ureja 321. člen ZGD-1. Pri oceni primernosti priglašenih stroškov se je sodišče oprlo na Smernice za oblikovanje cen revizijskih storitev ter oceno stroškov, ki jo je v zvezi s preveritvijo pravilnosti in zakonitosti vodenja poslov družbe P. V. d.d. za zadnjih pet let podal R. d.o.o. (priloga A14).

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo nasprotni udeleženec po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). V pritožbi navaja, da je izračun stroškov v višini 98.000,00 EUR nepravilen, saj so stroški bistveno previsoko določeni glede na dejansko opravljeno delo. Mnenje je bilo izdelano v dveh delih. Prvi del z nazivom “Posebna revizija družbe P. V. d.d.” je bilo izdelano oktobra 2010 na zahtevo nasprotnega udeleženca (posebno revizijo je naročil neposredno posebnemu revizorju in mu ta del neposredno poravnal). Kot izhaja iz prvega člena pogodbe o posebni reviziji pravilnosti in zakonitosti vodenja poslov družbe P. V. d.d., se je posebni revizor zavezal odgovoriti na vprašanja: […]. Drugi del mnenja z nazivom “Preveritev pravilnosti in zakonitosti vodenja poslov družbe P. V. d.d. za obdobje 5 let (2005-2009)” je bilo izdelano aprila 2012. Odgovorilo naj bi na vprašanja, ki jih je sodišče zastavilo v sklepu Ng 16/2010 z dne 8. 11. 2010. To mnenje je vsebinsko povzelo ugotovitve prvega dela mnenja iz oktobra 2010 v istoimenskih točkah ter tem ugotovitvam dodalo še odgovore na dve novi točki, da je vsebovala odgovore na vprašanja iz sklepa sodišča. Prvi del mnenja, to je iz oktobra 2010, je nasprotni udeleženec plačal v skupnem znesku 27.000,00 EUR. Za izdelavo mnenja v sodnem postopku je plačal še predujem 98.000,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prisodilo revizijski hiši prav takšen znesek. Skupno je posebni revizor A. & C. d.o.o. prejel za izdelavo mnenja 125.000,00 EUR. Kot rečeno, sta prvi in drugi del mnenja vsebinsko povezana, saj obravnavata eno in isto tematiko. Opravljeno je bilo eno samo delo. Navedbe so pomembne v luči teze, da revizijska hiša po nalogu sodišča v nepravdni zadevi za svoje delo ni opravila 929 ur oziroma toliko ur ni bilo in moglo biti potrebnega za opravo revizije, saj je velik del opravil, ki jih je zaračunal posebni revizor z izpodbijanim sklepom, že bil izvršen in opravljen ter plačan po računih. Prav tako je delo odgovora na tri od petih vprašanj opravil že pred tem. Število ur je nesorazmerno med delom pri stranki in “v pisarni”. Revizorji so bili pri nasprotnemu udeležencu vsega skupaj dvakrat, pri H. s. e. d.o.o. enkrat in pri T. d.o.o. enkrat. Da navedbe držijo, izhaja iz specifikacije računa, saj so za potne stroške iz M. S. v V. in nazaj za vse obiske (trikrat) in iz M. S. v L. in nazaj (enkrat) obračunali 526,88 EUR, kar približno ustreza štirim obiskom. Ob zgolj štirih kratkih obiskih na terenu (po nekaj ur) obstaja absolutno nesorazmerje med delom pri stranki (nekaj ur) in delom v pisarni (929 ur). Z vidika revizijske stroke je nemogoče, da bi revizor za revizijo opravil kar 929 ur. Toliko ur v revizijo nikoli ni bilo vloženega, saj bi povprečni revizor enako delo opravil v bistveno manjšem času. Poleg tega je cena urne postavke posameznega profila revizorja previsoka in ni skladna niti s Smernicami za oblikovanje cen revizijskih storitev Slovenskega inštituta za revizijo, na katere se sodišče v obrazložitvi neutemeljeno in neobrazloženo sklicuje. Sodišče bi moralo po prejemu specifikacije 6. 6. 2012 ponovno pozvati revizijsko družbo naj izkaže priglašene ure kot opravljene (bodisi z dostavo revizijske mape in drugimi dokumenti, ki opravičujejo astronomsko število zaračunanih ur), česar ni storilo, pač pa je nepopolno specifikacijo v celoti povzelo in prepisalo v izpodbijani sklep. Ni omenilo kaj šele obrazložilo zakaj je posebnemu revizorju priznalo kar 929 ur po ceni 160/60/40 EUR/ura. Predlaga, da se angažira izvedenec finančno-revizijske stroke, ki naj na podlagi podatkov o izkazanem delu posebnega revizorja preveri, ali je omenjeno delo glede na sklep sodišča in obe mnenji bilo res potrebno.

Posebni revizor A. & C., d.o.o. je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je prvi del revizije z nazivom “Posebna revizija družbe P. V. d.d.” izdelal v skladu s podpisano pogodbo z upravo družbe v času med 1. 8. 2010 in 30. 10. 2010 na sedežu družbe in na sedežu posebnega revizorja. Poslovodstvo P. V. d.d. je s pogodbo opredelilo pogoje za revizijski posel z opredelitvijo predmeta revizije, ki je bistveno ožji od predmeta revizije, določenega v sklepu Okrožnega sodišča v Celju Ng 16/2010 z dne 8. 11. 2010. Zajeti so podatki le ene družbe, to je Premogovnika Velenje d.d., in celotno prvo poročilo je narejeno na podlagi ene družbe, kar pomeni, da v izvedbah revizijskih poslov, analizah podatkov, uporabi analitičnih postopkov, izračunavanju kazalcev in analize oškodovanih delničarjev ni bilo uporabljenih podatkov družbe T. Š. d.o.o. in H. s. e. d.o.o.. Tako je bila po sklepu sodišča prvotna revizija razširjena iz ene velike družbe na tri velike družbe, kar predstavlja bistveno več dela, analiza je čisto drugačna, kar je razvidno če primerjamo končne analize obeh poročil. V obračunu drugega poročila oziroma računu št. ... niso upoštevana dela, ki so bila povzeta iz prvega poročila. To je del, ki zajema ceno premoga in ceno električne energije. Druge točke iz prvega poročila ne zajemajo dveh bistvenih družb in vseh analiz računovodskih postavk. V obeh poročilih je bila enaka le ena točka: Ustreznost cene, po kateri je P. V. d.d. prodajal premog povezani družbi T. Š. d.o.o., za katero posebni revizor v drugem poročilu ni zaračunal storitev. Cena urne postavke je določena v Smernicah za oblikovanje cen revizijskih storitev Slovenskega inštituta za revizijo in ni razumljiva pritožbena navedba, da ni skladna s Smernicami, saj jih mora vsaka revizijska družba upoštevati, sicer je sankcionirana s strani Slovenskega inštituta za revizijo in Agencije za javni nadzor nad revidiranjem. Za veliko družbo je s strani Slovenskega inštituta za revizijo in Agencije za javni nadzor nad revidiranjem priporočilo (Priporočilo ... z dne 14. 6. 2010), da naj revizijska družba za zagotavljanje kakovosti revidiranja porabi najmanj 300 ur za revizijo računovodskih izkazov. Tudi pri posebni reviziji mora revizor analizirati vse računovodske postavke vseh treh velikih družb, da lahko naredi podrobno analizo oškodovanja oziroma okoriščenja. V zadevi je šlo za tri velike družbe, za obdobje pet let in ne enega poslovnega leta, kar bi ob upoštevanju Priporočila naneslo celo 4.500 ur (300 x 3 x 5) in ne 929 ur.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca: (-) da izpodbijani sklep nima razlogov zakaj sodišče povzema priglašeno specifikacijo kot upravičeno in utemeljeno ter zakaj revizorju priznava 98.000,00 EUR, (-) da odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti, (-) da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 37. členom ZNP, niso konkretizirane. Z ostalimi navedbami očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: (-) da je posebni revizor za opravljeno delo posredoval račun št. 2012/60 v znesku 98.000,00 EUR z DDV, (-) da je po pozivu sodišča natančneje specificiral račun, (-) da se je med drugim oprlo na oceno stroškov, ki jo je v zvezi s preveritvijo pravilnosti in zakonitosti vodenja poslov P. V. d.d. za zadnjih pet let podal R. d.o.o. (priloga A 14; priložil jo je predlagatelj k predlogu za imenovanje posebnega revizorja, list. št. 12 spisa).

Osrednje sporno dejansko vprašanje v tem pritožbenem postopku je, ali je posebni revizor za svoje delo „Preveritev pravilnosti in zakonitosti vodenja poslov družbe P. V. d.d. za obdobje pet let (2005-2009)“ porabil zatrjevano število ur. Za materialne stroške nasprotni udeleženec v pritožbi izrecno navaja, da drži, kot izhaja iz specifikacije in računa, saj so za potne stroške iz M. S. v V. in nazaj za vse obiske (trikrat) in iz M. S. v Lj. in nazaj (enkrat) zaračunali 526,88 EUR, kar približno ustreza štirim obiskom. Sodišče druge stopnje se zato ni ukvarjalo z materialnimi stroški.

Nasprotni udeleženec v pritožbi ne navaja koliko ur je vendarle porabil posebni revizor za opravljeno delo, temveč je predlagal angažiranje izvedenca finančno-revizijske stroke, ki bi to preveril. Sodišče druge stopnje mu ni sledilo, temveč je sporni račun posebnega revizorja primerjalo z oceno stroškov posebne revizije, ki jo je podal R. d.o.o. z dne 20. 9. 2010 (priloga A14) (1). Če bi ta opravil „Preveritev pravilnosti in zakonitosti vodenja poslov družbe P. V. d.d. za obdobje pet let (2005-2009)“, bi zaračunal 98.000,00 EUR brez DDV, z upoštevanjem DDV pa 117.600,00 EUR. Obe družbi, tako R. d.o.o. kot A. & C. d.o.o., sta strokovnjaka na področju revidiranja in R. d.o.o. je ob podaji ocene v grobem vedel koliko ur (in materialnih stroškov) bo porabil za svoje delo, kar se je odrazilo v končni (o)ceni: 117.600,00 EUR z DDV. Tako ne držita pritožbena očitka, da je z vidika revizijske stroke nemogoče, da bi revizor za revizijo opravil kar 929 ur in da bi povprečni revizor enako delo opravil v bistveno manjšem času.

Če bi sodišče prve stopnje imenovalo s sklepom 8. 11. 2010 R. d.o.o. in ne A. & C. d.o.o., bi moral nasprotni udeleženec celo doplačati 19.600,00 EUR k predujmu. Ker je nasprotni udeleženec za „Posebno revizijo družbe P. V. d.d.“ (prvi del) najprej plačal A. & C.. d.o.o. 27.000,00 EUR in če bi potem za „Preveritev pravilnosti in zakonitosti vodenja poslov družbe P. V. d.d. obdobje pet let (2005-2009)“ (drugi del) plačal R. d.o.o. nadaljnjih 117.600,00 EUR, bi pomenilo skupaj 144.600,00 EUR. A. & C. d.o.o. je samo za drugi del zaračunal 98.000,00 EUR z že vključenim DDV (brez DDV je bilo 81.666,67 EUR) in navedel, da v obračunu drugega poročila niso upoštevana dela, ki so bila povzeta iz prvega dela poročila oziroma da za enako eno točko v drugem poročilu ni zaračunal storitev (predzadnji odstavek na tretji strani odgovora na pritožbo). Skupaj je nasprotni udeleženec plačal A. & C. d.o.o. 125.000,00 EUR, kar je bilo ugodneje, kot če bi prvi del izdelal A. & C. d.o.o., drugi del pa R. d.o.o..

Ne drži pritožbena navedba, da obravnavata revizijski poročili eno in isto tematiko, da je bilo opravljeno samo eno delo. Sodišče druge stopnje je primerjalo poročili in ugotovilo, da je poleg dodanih posameznih stavkov in odstavkov v prvem in drugem poglavju bistveno to, da je dodano celo tretje poglavje, deloma peto poglavje, celo šesto in sedmo poglavje.

Nasprotni udeleženec je organiziran kot delniška družba in je podvržen letnim revizijam računovodskih izkazov. Ni dvoma, da je seznanjen vsaj z grobo oceno stroškov revizije, ki imajo podlago v opravljenem delu in materialnih stroških. Ko je prejel sklep sodišča prve stopnje o ugoditvi predlogu predlagatelja in imenovanju posebnega revizorja ter naložitvi plačila predujma 98.000,00 EUR z dne 8. 11. 2010 (list. št. 41-49), je vedel kaj bo predmet revizije in lahko je vedel predvidoma koliko bo to stalo. Če je menil, da je vrednost nesorazmerno visoka, kot sedaj navaja v pritožbi, bi se lahko pritožil zoper sklep z dne 8. 11. 2010 o naložitvi predujma. Vendar tega ni storil. Neodločilna je pritožbena navedba o (absolutnem) nesorazmerju med delom pri stranki in delom v pisarni. Bistveno je, da je ob primerjavi z oceno „povprečnega revizorja“, v tem primeru R. d.o.o., bil strošek obeh revizij za nasprotnega udeleženca celo nižji. Tudi R. d.o.o. bi porabil določeno število ur pri stranki in v pisarni. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tabeli ur, ki jo je podal A. & C. d.o.o. v specifikaciji. Kot je posebni revizor zapisal v specifikaciji in jo je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je bilo opravljenih: (-) 290 ur pooblaščenega revizorja, (-) 465 ur revizorja in (-) 174 ur sodelavca pri reviziji. Ceno urne postavke določajo Smernice za oblikovanje cen revizijskih storitev, ki jih je na podlagi 6. člena Zakona o revidiranju in 8. člena Statuta slovenskega inštituta za revizijo sprejel svet inštituta 7. marca 1994. Objavljeni so na spletni strani Slovenskega inštituta za revizijo1URL: http://www.si-revizija.si/revizorji/smernice_cen.php. Smernice predstavljajo materialno pravo za višino urne postavke. Določene so v tretjem odstavku 4. člena Smernic. Če vrednost valute ni ustaljena, se urne cene dela iz tega člena sproti popravljajo za indeks rasti cen na malo (šesti odstavek 4. člena Smernic za oblikovanje cen revizijskih storitev). Revizor sme naročniku vrednotiti ocenjeno ali zaračunati opravljeno uro dela: (-) za sodelavca pri nalogi med 34,92 in 43,65 EUR, (-) za revizorja pri nalogi med 56,74 in 69,84 EUR, (-) za strokovnega direktorja družbe (med 135,31 in 161,50 EUR). Nasprotni udeleženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da je cena urne postavke posameznega profila previsoka in ni skladna s Smernicami. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljeno priznalo urno postavko za pooblaščenega revizorja (strokovnega direktorja) 160,00 EUR, za revizorja 60,00 EUR in za sodelavca pri reviziji 40,00 EUR.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 37. členom ZNP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje .

Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v nepravdnem postopku udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 35. člena ZNP) in ker s pritožbo ni uspel ( prvi

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom ZNP ).

op. št. (1): Sodišče prve stopnje ni pridobilo ocene stroškov A. & C. d.o.o..