11. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica s Z. na seji senata dne 11. oktobra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1846/94 z dne 19. 11. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Iz pravočasno vložene ustavne pritožbe in njej priloženih listin izhaja, da je davčni organ pritožniku na podlagi Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in nasl. - v nadaljevanju: ZDoH-90) odmeril davek od dobička iz kapitala od prodaje avtomobila, ki ga je pritožnik leta 1992 nevoznega kupil za 400 000 SIT in popravljenega leta 1993 prodal za 500 000 SIT. Davčni organ je vrednost prodanega avtomobila sam ocenil na 1 149 348 SIT, pri določitvi davčne osnove pa ni upošteval vrednosti investicij, ki jih je pritožnik uveljavljal z računi, ker se računi niso glasili na njegovo ime oziroma so bili drugače pomanjkljivi, posamezni računi pa so se nanašali na stroške tekočega vzdrževanja. Prav tako davčni organ ni upošteval vrednosti popravil, ki jih je pritožnik opravil sam. Zaradi tega je pritožnik zoper davčno odmerno odločbo vložil pritožbo, vrednost investicij v višini 715 066 SIT pa dokazoval s cenilnim zapisnikom. Ker je bila pritožba zavrnjena, je sprožil upravni spor, v katerem je vztrajal, da je cenilni zapisnik primerno dokazilo. Navaja, da Vrhovno sodišče v dokazovanje s cenilnim zapisnikom ni podvomilo, vendar pa je zavrnitev tožbe utemeljilo z novim stališčem, da ni investicije brez izdatka oziroma denarnega odhodka ter da vrednosti njegovega lastnega dela ni mogoče šteti kot izdatka investicijskega vzdrževanja premične stvari. S tem pa naj bi Vrhovno sodišče poseglo v njegove pravice iz 14., 22., 25., 33. in 67. člena Ustave.

2.Pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) naj bi bili kršeni, ker so bile v drugih primerih investicije, dokazane s cenilnimi zapisniki, upoštevane. Tako naj bi Vrhovno sodišče v zadevi št. U 1369/95 z dne 17. 9. 1997 kot davčno osnovo upoštevalo vrednost del, ki so bila opravljena namesto plačila kupnine, čeprav z opravljenimi deli niso nastali nobeni izdatki.

3.Pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) naj bi bila kršena, ker je Vrhovno sodišče zavrnitev pritožnikovega zahtevka utemeljilo z drugim stališčem kot drugostopenjski organ, o tem stališču pa se pritožnik ni mogel ne izjasniti ne predložiti dokazil.

4.Pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) naj bi bila kršena, ker je zaradi neupoštevanja investicij, ki jih je lastnik opravil in na katerih je imel lastninsko pravico, prišlo do obdavčitve, ki je v nasprotju z zakonom. Tak poseg v lastninsko pravico naj bi bil po svoji vsebini razlastitev, to pa je mogoče izvesti le v skladu s 67. členom Ustave. Naloženo plačilo davka pa naj bi pomenilo tudi obremenitev pritožnikove lastnine preko zakonsko določenega obsega.

B.

5.Ustavno sodišče ni instančno sodišče in ni pristojno samih po sebi presojati nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

6.Načelo enakosti pred zakonom, določeno v drugem odstavku 14. člena Ustave, in še posebej specialna ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zagotavljata vsakomur enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Načelo enakosti zahteva od sodišča, da v enakih pravnih položajih odloči enako in v različnih različno. Pravni položaj, na katerega pritožnik pri utemeljevanju svojih zatrjevanj o kršitvi navedenih členov Ustave opozarja, z njegovim položajem ni primerljiv. V zadevi št. U 1369/95 predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem namreč ni bila lastna investicija davčnega zavezanca kot odbitna postavka pri določanju davčne osnove, temveč je bilo predmet presoje, ali je menjalna pogodba, skladno s katero je ena stranka na podlagi izvedbe investicije dogovorjene vrednosti pridobila v last nepremičnino druge stranke, prodajna pogodba oziroma odplačen prenos nepremičnine, ki je kot tak obdavčljiv po ZDoH-90. Glede na to je pritožnikovo zatrjevanje kršitve 22. člena Ustave neutemeljeno.

7.Neutemeljeno je tudi zatrjevanje kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj zavrnitev pritožnikovega zahtevka ni odraz nekih novih dejstev ali njihova drugačna ocena, ampak le drugačna pravna presoja tistega dejanskega stanja, ki ga je ugotovil upravni organ (prim. sklep št. Up- 13/92 z dne 15. 2. 1995, OdlUS IV, 142). Pred upravnim organom pa je pritožnik imel možnost navajati dejstva in predlagati dokazila, ki so bila v postopku obravnavana, skladno s 25. členom Ustave pa mu je bila zagotovljena tudi pravica do pritožbe, ki jo je izkoristil.

8.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 33. in prvega odstavka 67. člena Ustave. Morebitna nepravilnost sodbe, ki posega v pritožnikov pravni položaj, sama po sebi še ne izkazuje kršitve teh ustavnih pravic. Za kršitev teh pravic bi praviloma šlo le v primeru, če bi ob odločanju sodišče zavzelo kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika teh ustavnih pravic nesprejemljivo. Pravnih stališč sodišča v izpodbijani sodbi, ki bi lahko bila sporna z vidika ustavne pravice do zasebne lastnine, pa pritožnik niti ne zatrjuje.

9.Glede na vse navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Namestnik predsednice senata

Lojze Janko