Jedro

Tožnica je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela status starejše delavke in ni izpolnjevala niti minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine niti ji ni bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Ker tožnica ni podpisala pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici iz poslovnih razlogov in da delovno razmerje med strankama na podlagi te pogodbe ni prenehalo ter še vedno traja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 753,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega izpolnitvenega roka, vse pa v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in primarno zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, ker sodi tožnica v kategorijo varovanih delavcev po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), čeprav tožnica, ki je rojena 26. 10. 1955 in je bila stara na dan, ko ji je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, to je 21. 6. 2012, le 46 let, 7 mesecev in 25 dni. Tega dne torej še ni bila stara 55 let, ampak le 46 let. Tako ni izpolnjevala zakonskega pogoja minimalne starosti dne 21. 6. 2012. Toženka je upoštevala še zakonsko pravilo o postopnosti zviševanja starosti, ki velja za delavke (236. člen ZDR), vendar tožnica tudi tega pogoja ni izpolnjevala. Toženka je upoštevala ob izreku odpovedi tudi 2. odstavek 236. člena ZDR, ki opredeljuje še prehodno obdobje, ko naj bi delavka dopolnila končno starost 55 let v letu 2014, vendar v konkretnem primeru ni bilo zakonske podlage, da bi morala toženka za odpoved pogodbe pridobiti od starejše delavke – tožnice pisno soglasje. Toženka je tožeči stranki odpovedala pogodbo o delu iz točno določenih poslovnih razlogov, jo obvestila, da ji pogodbo odpoveduje zaradi reorganizacije in zaradi zmanjšanja obsega dela in trajnega prenehanja potreb po opravljanju dela na delovnem mestu gospodinje. Tožnica se proti razlogu odpovedi – poslovnem razlogu ni pritožila niti v tožbi glede tega nič navedla, sodišče pa teh okoliščin ni preverjalo niti se o njih ni izreklo, temveč se je zadovoljilo z razlogom za nezakonitost odpovedi v pravilu o posebnem varstvu starejših delavcih. Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni pravilno izračunalo starosti tožnice na določene datume in ker ni ugotavljalo in ocenjevalo utemeljenosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Navaja, da bi sodišče moralo najprej ugotoviti, ali sodi tožnica v kategorijo starejših delavcev, to je tistih, ki so deležni posebnega varstva. Glede te odločilne okoliščine je sodišče napravilo nepravilni zaključek in že zaradi tega napačno odločilo. Sodišču očita tudi zmotno uporabo 108., 114., 201. in 236. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je pomembno, da je bila tožnica kot starejša delavka posebej zaščitena in v pritožbi je pravilno navedeno, da se je tožnica rodila 26. 10. 1955, vendar pa pooblaščenec toženke očitno ne zna računati, saj je glede na to, da je tožnica rojena oktobra, odpoved pa ji je vročena junija, je bila ob vročitvi odpovedi stara več kot 56 let in uživala posebno varstvo po 201. členu ZDR. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da tožnica uživa posebno varstvo pred odpovedjo in da je odpoved nezakonita, ker tožnica ni dala soglasja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ni storilo in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožena stranka v pritožbi izrecno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je v nadaljevanju uveljavljeno kršitev utemeljila zgolj z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju pritožbenega sodišča očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj ugotavlja, da tožnica, ki kot starejša delavka po določbi 201. člena ZDR uživa posebno varstvo, brez njenega soglasja oziroma brez izpolnjevanja pogojev iz 114. člena ZDR, delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati.

Na podlagi 1. odstavka 114. člena ZDR delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine, razen če mu je zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za pokojnino, ali če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s 3. odstavkom 88. člena tega zakona in v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica v delovnem razmerju s toženko za opravljanje dela gospodinje; - da je tožnica delo opravljala v bivalni skupnosti za varovanje oseb z motnjami v duševnem razvoju; - da je bila to ena od dejavnosti tožene stranke, ki je s to dejavnostjo prenehala in je zaradi tega prenehala tudi potreba po tožničinem delu; - da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena dne 21. 6. 2012; - da je imela tožnica ob vročitvi odpovedi glede na svojo starost (56 let) status starejše delavke po 201. in 236. členu ZDR; - da še ni izpolnila minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine; - da ji ni bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino; - da tožnica ni podala pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predmetna tožba vložena pravočasno (3. odstavek 204. člena ZDR) in da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker je podana v nasprotju s 114. členom ZDR. Ugotovilo je, da so neutemeljene trditve v odgovoru na tožbo, da je bila odpoved podana po 108. členu ZDR (zaradi prenehanja delodajalca), ker iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izhaja, da je podana na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, ne pa na podlagi 108. členu ZDR. Pa tudi sicer se ta člen uporablja v primeru prenehanja delodajalca, ne pa za primer, da delodajalec opusti eno od svojih dejavnosti.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (ki so med strankama nesporna) izhaja, da je imela tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi status starejšega delavca in da ni izpolnjevala niti minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine niti ji ni bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Ker tožnica ni podpisala pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in je bila slednja kot taka tudi pravilno razveljavljena. Tožnica, ki se je rodila dne 26. 10. 1955, je bila na dan vročitve odpovedi dne 21. 6. 2012 stara več kot 56 let. Tožena stranka tako v pritožbi nasprotuje svojim lastnim navedbam iz odgovora na tožbo z dne 30. 7. 2012, ko je navedla, da je tožeča stranka starejša delavka in posebej varovana kategorija.

Absolutno varstvo starejših delavcev pred prenehanjem delovnega razmerja izhaja iz zakonske ureditve, kakršna je veljala v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in ker je tožena stranka to zakonsko določilo (114. člen ZDR) kršila, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri tem se mu ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali so obstajali utemeljeni poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bila odpoved že iz zgoraj navedenega razloga nezakonita.

Razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ZDR v 3. odstavku govori o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi), ima za posledico restitucijo: vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonite odpovedi ne bi bilo. To pomeni priznanje nepretrganega trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami iz tega razmerja. Ne samo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, temveč tudi vnaprej. Čeprav tožničinega delovnega mesta ni več, še vedno velja pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je tožnici mogoče priznati tako delovno razmerje kot pravice iz tega delovnega razmerja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).