Jedro

Izvršitev sklepa s katerim je odločeno o pravici delavca, pred dokončnostjo, pomeni samovoljno ravnanje delodajalca.

Izrek

1. Ob reševanju pritožbe se izpodbijani sklep v 2. odstavku spremeni tako, da se za besedo velja, doda besede "do dokončnosti oziroma".

2. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 10.640,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožnika in izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku obračunavati najmanj zajamčeno bruto plačo v višini 32.300,00 SIT od februarja 1996 dalje in mu izplačevati neto plačo po obitku predpisanih dajatev do vsakega 18. dne v mesecu, po 1.4.1996 pa v višini zajamčene plače, ki jo določi Vlada Republike Slovenije.

Začasna odredba velja do pravnomočne rešitve spora.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka, ker meni, da sodišče nima podlage, da bi o predlogu tožnika sklepalo z začasno odredbo, ker se le-ta v bistvu pokriva s tožbenim zahtevkom. Meni, da glede na postavljeni tožbeni zahtevek začasna odredba posega v dajatveni del tožbenega zahtevka in je bilo o njem odločeno, še preden je sodišče ugotovilo, ali tožniku pripada v tožbi zatrjevana odmena za čas, ko pri tožencu ne dela. Meni, da sklep sodišča, ob ugotovitvi, da tožnik nima premoženja in torej ne vrednosti, iz katerih bi se lahko toženec poplačal, če bi se ugotovilo, da ni bilo podlage za odločitev o začasni odredbi, pomeni odškodninsko odgovornost sodišča zaradi prekoračenih pravil v sojenju.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je imelo sodišče dejansko podlago za izdajo začasne odredbe, saj je tožnik brez premoženja in brez kakršnihkoli dohodkov in je tako za svoje potrebe in potrebe mladoletnih otrok in nezaposlene žene vezan na nadomestilo po izdani začasni odredbi. Pravna podlaga pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje podana v 19. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih in 268. členu zakona o izvršilnem postopku. Meni, da se izdana začasna odredba ne prekriva s tožbenim zahtevkom in da ga ne prejudicira. Ni dvoma, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, sam način pa kaže očitno samovoljo tožeče stranke.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter tožencu naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je neutemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovljeno ravnanje tožene stranke, ki je tožniku zaključila delovno knjižico brez pisne odpovedi in torej brez pisnih razlogov odpovedi in pravnega pouka, in mu s tem onemogočila nadaljnje delo, ocenilo kot samovoljno oz. nezakonito ravnanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedeno ravnanje tožene stranke predstavlja njeno samovoljo iz razloga, ker ni spoštovala osnovnih procesnih pravil, ki jih za primere prenehanja delovnega razmerja predpisuje zakon in kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91), ki velja za toženo stranko in na kar je tožnik z vlogo z dne 29.1. 1996 toženo stranko izrecno opomnil in zahteval takojšen poziv tožnika na delo, vse do dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je ob podanem dejanskem stanju imelo zadostno pravno podlago za izdajo predlagane začasne odredbe v 1. odstavku 19. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94), ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Z začasno odredbo sicer ni mogoče tudi že začasno nadomestiti odločitve o zahtevku, ki je sicer predmet spora, ali celo ustvarjati nova razmerja med strankami, vendar ugoditev začasni odredbi o plačevanju nadomestila plače, ne pomeni odločitve o tožbenem zahtevku, saj se ta glasi na razveljavitev disciplinske odpovedi delovnega razmerja. Za izdajo tovrstne začasne odredbe pa so izpolnjeni tudi pogoji po zakonu o izvršilnem postopku, ki v 267. členu določno zahteva, da upnik izkaže verjetnost obstoja terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Verjetnost obstoja terjatve je tožnik izkazal z dejstvom, da toženec ni dokončno odločil o prenehanju delovnega razmerja tožniku, kljub podanemu ugovoru. Po določi 106. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) se namreč sklep, s katerim je odločeno o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih, ne sme izvršiti, dokler ni odločeno o delavčevem ugovoru. Pritožbeno sodišče meni, da bo toženec z odrejeno začasno odredbo pretrpel le neznanto škodo, zlasti v primeru, če bo o podanem ugovoru odločil, zato je sodišče poseglo v izdano začasno odredbo v smislu njene veljavnosti do dokončne odločitve tožene stranke.

Ob izkazanem verjetnem obstoju terjatve tožnika in ob ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik nima premoženja in ne sredstev za preživljanje, da pa je dolžan preživljati mladoletne otroke in nezaposleno ženo ter sebe, je dosežen tudi namen začasne odredbe, ki jo v zavarovanje nedenarne terjatve določa zakon o izvršilnem postopku v 5. točki 268. člena s plačevanjem nadomestila osebnega dohodka delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati. Ker toženec ni dokončno odločil o prenehanju delovnega razmerja, doslej ugotovljeno dejansko stanje pa kaže, da gre pri ravnanju tožnika za disciplinsko odgovornost, ima toženec še vedno možnost, seveda v okviru zastaralnih rokov, ugotoviti disciplinsko odgovornost tožnika po postopku in na način, kot ga določa citirana kolektivna pogodba.

Sodišče bo namreč lahko odločalo o nezakonisti odločbe o prenehanju delovnega razmerja šele, ko bo ta postala dokončna.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker so tožniku nastali stroški v zvezi z utemeljenim in obrazloženim odgovorom na pritožbo, mu je toženec dolžan v skladu s 1. odst. 154. člena zakona o pravdnem postopku, v povezavi z 2. odst. 166. členom zakona o pravdnem postopku povrniti nastale stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95 - tarifna št. 21 v povezavi s tarifno št. 10) in ki znašajo 10.640,00 SIT.