Jedro

ZDSS-1 v 8. členu določa, da če je tožeča stranka delavec, je za odločanje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica obstoja okoliščin, na podlagi katerih bi bila podana pristojnost Delovnega sodišča v Mariboru, v tožbi ni navajala, tako je sodišče utemeljeno odločilo, da je iz razloga, ker je sedež tožene stranke na naslovu ..., Ljubljana, pristojno za odločanje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da Delovno sodišče v Mariboru ni krajevno pristojno za odločanje v tem individualnem delovnem sporu (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo, v kateri navaja, da je naziranje sodišča prve stopnje napačno, saj tožnica primarno poudarja, da iz same pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2017 izhaja, da sta se pravdni stranki v 4. členu pogodbe dogovorili, da bo tožnica delo opravljala na terenu, ob tem pa še navaja, da je skoraj v celoti delo opravljala od doma - „na daljavo“ in je na sedež tožene stranke v A. prihajala izključno samo na sestanke s poslovodstvom, oziroma z direktorico tožene stranke, pri tem pa je celotno delo opravljala v B. od doma in le po telefonu in preko elektronske pošte komunicirala z delodajalcem. Iz časovnega obdobja od aprila 2017 do novembra 2017 je razvidno, da je tožnica večino delovnih nalog opravljala od doma, razen v primerih, kjer je posebej zabeleženo, da je bilo delo opravljeno v A.. Tožnica v pritožbi prilaga tudi račune potnih stroškov in potne naloge za tožnico, ki jih je pregledala in odobrila direktorica tožene stranke. V kolikor bi tožnica dejansko delo opravljala na sedežu tožene stranke bi prejemala povračilo stroškov za pot od doma oziroma za prevoz na delo na relaciji B. - A., vendar tega ni prejemala. Zato je tožena stranka neutemeljeno podala ugovor krajevne pristojnosti. Navezna okoliščina iz 8. člena ZDSS-1 je torej, da je tožnica delo opravljala v B.. Glede na navedeno tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep Delovnega sodišča v Mariboru razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov postopka.

3. Tožnica v dopolnitvi pritožbe navaja, da tožena stranka sama navaja oziroma priznava, da je tožnica ne glede na vsebino sklenjene pogodbe o zaposlitvi dela in naloge opravljala na terenu ter iz B..

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je „delo v celoti opravljala od doma“ (v B.), ter da je prihajala na sedež stranke samo na sestanke z direktorico. Priložene „časovnice“ ne morejo biti verodostojen dokaz za dejansko opravljanje dela na določeni lokaciji. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka in je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1) v 8. členu določa, da če je tožeča stranka delavec, je za odločanje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica obstoja okoliščin, na podlagi katerih bi bila podana pristojnost Delovnega sodišča v Mariboru, v tožbi ni navajala, tako je sodišče utemeljeno odločilo, da je iz razloga, ker je sedež tožene stranke na naslovu ..., Ljubljana., pristojno za odločanje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

8. Ob tem je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je za odločanje pristojno Delovno sodišče v Mariboru, ker iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bo tožnica opravljala delo v poslovnih prostorih in na terenu, pri čemer ni opredeljeno, da bo delo opravljala na področju krajevne pristojnosti sodišča v Mariboru. Navedba „na terenu“ predstavlja območje celotne Republike Slovenije. Iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica večino delovnih nalog opravljala od doma, razen v primerih, kjer je posebej zabeleženo, da je bilo delo opravljeno v A.. Navedeno predstavlja pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tožnica je namreč časovnice, račune in potne naloge, plačilno listo za mesec april 2017 in elektronsko pošto predložila šele v pritožbi. Sodišče mora odločati na podlagi trditvene podlage tožnice in predloženih dokazov, pri čemer pritožbeno sodišče ne more kot navedeno upoštevati pritožbenih navedb, da je tožnica delo opravljala od doma - na daljavo in da je na sedež tožene stranke prihajala izključno samo na sestanke s poslovodstvom. Dopolnitve pritožbe, ki jo je tožnica podala po poteku pritožbenega roka ni mogoče upoštevati, saj je sklep prejela dne 4. 4. 2018, dopolnitev pritožbe pa je vložila 10. 5. 2018. 9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper sklep zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 365. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP.