Jedro

3. odstavek 1. člena ZST-1 odkazuje na smiselno uporabo določb ZPP v postopku glede plačila sodne takse, če se odloča o plačilu sodne takse za vodenje pravdnega postopka. V postopku, v katerem si zavezanec za plačilo sodne takse prizadeva za dosego olajšave (delne oprostitve, odloga ali obročnega plačila) pri plačilu sodne takse, je zavezanec tisti, ki postavlja zahtevek v razmerju do Republike Slovenije. Vsebina zahtevka je olajšava pri plačilu sodne takse. Zavezanec torej v takšnem primeru nosi trditveno in dokazno breme.

Negativni kapital in prenesena izguba ne vplivata neposredno na likvidnost, temveč na obseg pasivnih postavk v bilanci. Kot merilo za oceno likvidnosti torej že v načelu nista primerna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog drugega toženca za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

V pritožbi je drugi toženec navedel, da 12. člen ZST-1 ne nalaga pravni osebi, da bi v predlogu za delno oprostitev za plačilo sodne takse navedla, kolikšno oprostitev plačila zahteva. Pravna oseba mora le opisati svoje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje. Sodišče je tisto, ki na temelju takšnih podatkov potem odloči o delni oprostitvi plačila sodne takse. Drugemu tožencu naj ne bi bilo mogoče očitati, da ni ravnal v skladu s 12. členom ZST-1. V nadaljevanju pritožbe drugi toženec še navaja, da izkazuje v bilanci zgolj kratkoročne finančne naložbe, to pa so posojila do povezanih pravnih oseb, ki pa ne poslujejo, zato naj bile te terjatve namenjene za odpis. Poleg tega izkazuje v bilanci tudi terjatve, ki jih je prijavil v stečajnem postopku nad S. d. d. Tudi kapitalske rezerve naj bi bile posledica naložbe v hčerinsko družbo S. d. d., ta pa je v stečajnem postopku. Sodišče naj bi tudi ne upoštevalo, da ima drugi toženec negativni kapital v višini 124.853,00 EUR, preneseno izgubo v višini 898.814,00 EUR in v letu 2013 bilančno izgubo v višini 939.112,00 EUR. Tudi sicer bi bilo potrebno upoštevati, da stranka, ki nima denarja in nima rednih dohodkov na poslovni račun, terjatev ne more vnovčiti v roku, v katerem je potrebno plačati sodno takso.

Pritožba ni utemeljena.

Predpostavke za delno oprostitev plačila sodne takse, odlog ali za obročno plačilo so določene v 4. odstavku 11. člena ZST-1. Pravni osebi se lahko nakloni olajšava pri plačilu sodne takse, če nima denarja za plačilo celotne takse in ga tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri določanju pa mora sodišče upoštevati zlasti premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (5. odstavek 11. člena ZST-1).

Odločilni razlog prvostopenjskega sodišča za zavrnitev predloga za olajšavo pri plačilu sodne takse je bil, da ima drugi toženec kratkoročne finančne naložbe v višini 67.386,00 EUR in za več kot 805.000,00 EUR kapitalskih rezerv.

Tretji odstavek 1. člena ZST-1 odkazuje na smiselno uporabo določb ZPP v postopku glede plačila sodne takse, če se odloča o plačilu sodne takse za vodenje pravdnega postopka. V postopku, v katerem si zavezanec za plačilo sodne takse prizadeva za dosego olajšave (delne oprostitve, odloga ali obročnega plačila) pri plačilu sodne takse, je zavezanec tisti, ki postavlja zahtevek v razmerju do Republike Slovenije. Vsebina zahtevka je olajšava pri plačilu sodne takse. Zavezanec torej v takšnem primeru nosi trditveno in dokazno breme (3. odstavek 1. člena ZST in 212. člen ZPP).

Stranka, ki želi kakšno olajšavo pri svoji obveznosti do Republike Slovenije, ki je v plačilu sodne takse, torej nosi trditveno in dokazno breme glede tega, da nima denarja za plačilo sodne takse in da denarja ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Sama tudi nosi trditveno in dokazno breme glede svojega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, ki mora pač biti takšno, da zaradi njega stranka postopka ne more priskrbeti denarja ali vsaj ne v celotnem znesku. Navedbe morajo biti pravočasne; če so postavljene šele v pritožbenem postopku, so prepozne. Tem bremenom tožena stranka ni zadostila. Trdila je sicer, da nima denarja za plačilo sodne takse in to je tudi izkazala. Ni pa ji uspelo dokazati, da si ga ne more priskrbeti.

Drugi toženec v svoji pritožbi ne zanika, da bi imel kratkoročne finančne naložbe v višini 67.386,00 EUR in 805.000,00 EUR kapitalskih rezerv, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Kakršnihkoli navedb glede obojega pa drugi toženec v svojem predlogu ni dal, in še zlasti ni trdil, da ne more vnovčiti naložb. Tudi dokazov o tem, da naj bi bile brez vrednosti, ni predložil. Da naj bi bile te kratkoročne finančne naložbe tako brez vrednosti, da naj bi bile primerne zgolj še za odpis, je začel trditi šele v pritožbi in torej prepozno. Dokazov glede utemeljenosti teh trditev pa tudi še v pritožbi ni predložil. Smiselno isto velja tudi za kapitalske rezerve.

Temeljna predpostavka za odobritev katere od olajšav pri plačilu sodne takse torej ni izpolnjena. Drugi toženec sicer nima denarja za plačilo sodne takse, ni pa izkazal, da si ga ne more priskrbeti. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožena stranka ni upravičena do nobene olajšave pri plačilu sodne takse in je že iz tega razloga potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča, pritožbo pa zavrnilo. Iz kratkoročnih finančnih naložb v višini preko 67.000,00 EUR je pač mogoče plačati sodno takso v višini 621,00 EUR.

Z drugimi pritožbenimi razlogi se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati, ker ne bi ničesar spremenili glede odločitve pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče pripominja še, da negativni kapital in prenesena izguba ne vplivata neposredno na likvidnost, temveč na obseg pasivnih postavk v bilanci. Kot merilo za oceno likvidnosti torej že v načelu nista primerna.

Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena in 1. odstavek 366. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa ni našlo takšnih kršitev. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).