Jedro

Opombe pod 24. členom aneksa št. 3, in ki posega v sklenjene pogodbe med pravdnima strankama, ni mogoče šteti za zavezujočo, saj pomeni kršitev 155. člena Ustave RS. Po tem določilu niti zakoni niti drugi splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, če ne gre za izredne razmere. Te pa v predmetni zadevi niso podane.

Ker so se sredstva, potrebna za opravljanje storitev tožeče stranke stekala na račun tožene stranke, sklep Vlade RS ne pomeni, da tožena stranka s storitvami izvajalcev (konkretno tožeče stranke) ni neupravičeno obogatena zgolj zato, ker ji sporazum socialnih partnerjev, temelječ na tem sklepu, preprečuje plačilo opravljenega dela. Avtoritarni posegi države na presojo določil o neupravičeni obogatitvi nimajo vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani I. in v IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O izpodbijani sodbi Izrek

1. S I. točko izreka je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 96.297,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Z II. točko izreka je zavrglo tožbo z zahtevkom, da mora tožena stranka s tožečo stranko skleniti pogodbo o izvajanju 24 urnega programa dnevno za 150 uporabnikov - starejših oseb v Domu za starejše na lokaciji N. vse leto v obdobju od 1. 11. do 31. 12. 2011 (sklep). S III. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo predpravdnih stroškov in kapitaliziranih zamudnih obresti v skupnem znesku 10.009,27 EUR s pripadki. S IV. točko izreka pa je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki na 4.241,93 EUR odmerjene pravdne stroške s pripadki.

Obrazložitev na splošno

2. V obrazložitvi je pojasnilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanih 106.307,20 EUR sestavljen iz štirih sklopov zahtevkov in sicer iz zahtevka: (1) na povračilo stroškov zdravstvene nege v znesku 57.445,62 EUR v novembru in decembru 2011, (2) na plačilo zdravstvenih storitev – zdravnika za obdobje od novembra 2011 do konca januarja 2013 v znesku 38.852,31 EUR, (3) na povrnitev odvetniških stroškov v znesku 3.270,30 EUR, ki so bili potrebni za predpravdno uveljavljanje zahtevkov do tožene stranke in (4) na plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 6.738,97 EUR, ker je tožena stranka strošek nege v obdobju januar – marec 2012 poravnala z zamudo.

3. V zvezi z zneskom 57.545,62 EUR1, ki je obsežen v priznanih 96.297,93 EUR s pripadki (iz I. točke izreka), je v obrazložitvi povzelo navedbe tožeče stranke, da je 2. 2. 2010 oziroma 21. 1. 2010 z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve RS sklenila pogodbo o koncesiji za opravljanje storitev institucionalnega varstva v Domu za starejše občane N. (v prilogi A1). S to pogodbo se je med drugim zavezala, da bo od 30. 6. 2011 dalje oskrbovancem tega doma 24 ur dnevno zagotavljala osnovno oskrbo, socialno oskrbo in zdravstveno varstvo. Na podlagi drugega odstavka 7. člena te pogodbe je poskusila skleniti pogodbo tudi s toženo stranko, vendar le-ta sklenitev pogodbe zavrača z navedbo, da sredstva za izvajanje dejavnosti tožeče stranke za leto 2011 v Splošnem dogovoru iz 63. člena ZZVZZ niso zagotovljena. Omenjene storitve je dolžna zagotavljati ona, skladno s predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja pa jih mora financirati tožena stranka. Novembra in decembra 2011 je tako sama financirala. Zato od tožene stranke utemeljeno pričakuje plačilo stroškov, ki jih je v zvezi s tem imela. Odgovornost tožene stranke utemeljuje na odškodninski podlagi in na neupravičeni obogatitvi.

Obrazložitev glede zneska 57.445,62 EUR

4. Glede na to, da je tožena stranka obrazložila pritožbo le proti tistemu delu I. točke izreka, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 57.445,62 EUR s pripadki, pritožbeno sodišče obrazložitve preostalih delov izpodbijane sodbe v tej sodbi ni povzelo.

5. Odločitev, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 57.445,62 EUR s pripadki, je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 45. člena ZZVZZ2 in 63. člena ZZVZZ3. Zavzelo je stališče, da je podlaga za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev prav splošni dogovor za tekoče pogodbeno leto iz 63. člena ZZVZZ. Hkrati pa je ugotovilo, da splošni dogovor za leto 2011 ni predvideval financiranja storitev zdravstvene nege novembra in decembra 2011 v Domu starejših N., ki naj bi jih sicer opravila tožeča stranka. Aneks št. 3 (A 44), ki je bil sklenjen k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2011 (A 48) je sicer v 24. členu predvidel povečane kapacitete za 156 uporabnikov v letni vrednosti 51.246,00 EUR v tem domu, financiranje pa je zagotovil na tak način, da se ustrezni zneski cen zdravstvene nege I., II. in III., ki jih opravlja tožeča stranka v enotah starejših na C,, v T., v M. in v G. G., ustrezno znižajo.

6. Sodišče prve stopnje presodilo, da je bila tožena stranka s tožečo stranko dolžna skleniti pogodbo glede izvajanja in financiranja programov zdravstvenih storitev tudi za oskrbovance v omenjenem domu in ugotovilo da taka pogodba ni bila sklenjena. Tožbo na njeno sklenitev je sicer zavrlo (12. točka obrazložitve), ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na plačilo 57.445,62 EUR in to na odškodninski podlagi. Zavzelo je stališče, da sklep Vlade RS glede načina financiranja programa nima pravnega učinka, ker za nazaj posega v že urejene pogodbene odnose med pravnima strankama. Da gre za tak poseg, je razvidno iz opombe k 24. členu omenjenega aneksa. Zato na podlagi tega sklepa Vlade RS, sprejeti aneks št. 3 (A 44) k splošnemu dogovoru 2011 (A 48) s strani socialnih partnerjev ne more imeti pravnih učinkov. S tem, da so aneks št. 3 (A44) socialni partnerji (tudi tožena stranka) oprli na ta sklep Vlade RS, so tudi oni posegli v predhodno že urejen pogodbeni odnos tožene stranke s tožečo stranko na škodo tožeče stranke. Ker pogodbe za zadnja dva meseca leta 2011 tožena stranka ni sklenila, je tožeči stranki povzročila škodo. Zato je presodilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo stroškov izvedene zdravstvene nege utemeljen (13. -15. točka obrazložitve).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene

7. Proti dajatvenemu delu sodbe (I. točka izreka) in proti odločitvi o stroških (IV. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, naj pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala.

8. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanih delov sodbe ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena K zavrnitvi pritožbe proti odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 38.852,62 EUR

9. Kot je že pojasnjeno, tožena stranka pritožbe proti tistemu delu sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za povrnitev stroškov zdravstvenih storitev (za zdravnika za obdobje od novembra 2011 do konca januarja 2013 v znesku 38.852,31 EUR s pripadki) ni obrazložila. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu opravilo le uradni preizkus izpodbijane I. točke izreka. Ker ob tem ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti temu delu sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K zavrnitvi pritožbe proti odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 57.445,62 EUR

10. Iz trditvene podlage je razvidno, da je tožeča stranka svoj zahtevek na plačilo 57.445,62 EUR utemeljevala na odškodninski in na obogatitveni podlagi (VIII. točka navedb in II. (pravilno XII.) točka navedb iz pripravljalne vloge z dne 28. 6. 2012).

O (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi

11. Med pravdnima strankama ni sporno, pa tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe je moč razbrati, da je bila Vlada RS tista, ki je s sklepi z dne 17. 11. 2011 in 29. 11. 2011 vplivala na vsebino 24. člena Aneksa št. 3 (A 44) k splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2011 (A 48). V tem členu je, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje (v 10. točki obrazložitve) predvideno, da bo tožena stranka opravljala sporne storitve v Domu starejših v N. za 156 zavarovancev, letna vrednost teh storitev pa je ocenjena na 51.246,00 EUR. Pod opombo k temu členu je predvideno, da se sredstva za povečane kapacitete zagotovijo na tak način, da se za ustrezen znesek znižajo (pogodbeno dogovorjene) cene zdravstvene nege I., II. in III. v enotah iz pristojnosti tožeče stranke v C., T., M. in G. G.. To določilo oziroma opomba dejansko pomeni poseg v pogodbeno urejena pravna razmerja med pravdnima strankama. Vendar ga ni sprejela tožena stranka samovoljno, pač pa je to določilo o financiranju razširjene dejavnosti tožeče stranke posledica sklepa Vlade in to na podlagi drugega določila 63. člena ZZVZZ. Glede na navedeno drži pritožbeno stališče, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker je aneks št. 3 k splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2011 (A44) podpisala. Če ga ne bi, bi povzročila škodo vsem tistim izvajalcem zdravstvenih storitev po vsej državi, za katere ta aneks ni bil sporen. Ob pomanjkanju enega od elementov splošnega civilnega delikta, to je protipravnosti, pa je tožbeni zahtevek proti toženi stranki na plačilo 57.445,62 EUR iz naslova odškodninske odgovornosti neutemeljen.

O utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve

12. Z vprašanjem ali je tožena stranka neupravičeno obogatena4, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Ni se ukvarjalo zato, ker je zahtevku na plačilo 57.445,62 EUR ugodilo na odškodninski podlagi. Ker zahtevek na odškodninski podlagi kot je pojasnjeno zgoraj ni utemeljen, pa se je s to podlago ukvarjalo pritožbeno sodišče. Najprej se je pomudilo pri vprašanju, ali bi moralo, če bi presodilo, da je ta del tožbenega zahtevka utemeljen na podlagi neupravičene obogatitve, razpisani pritožbeno obravnavo v smislu 347. člena ZPP in naslednjih ter na tej obravnavi izvajati dokaze in katere dokaze bi moralo izvesti.

13. Po določilu 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Po določilu drugega odstavka 214. člena ZPP pa se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v prid obstoja utemeljenosti tožbenega zahtevka na obogatitveni podlagi tožeča stranka navedla, da je tožena stranka zato, ker je tožeča stranka izpolnila svojo zakonsko obveznost, obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Sredstva za zdravstveno varstvo in zdravstveno nego zavarovancev se zagotavljajo iz sredstev zavarovancev iz naslova socialnih prispevkov in zavarovanj. Ta sredstva je torej tožena stranka prejela, storitev tožeče stranke pa ni plačala.

15. Te navedbe tožeče stranke je tožena stranka prerekala v vlogi z dne 19. 7. 2016. Navedla je, da sicer drži, da je tožena stranka edini nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja in da je v okviru tega zadolžena tudi za financiranje zdravstvenih storitev ter da sredstva za financiranje teh storitev dobi s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje. Vendar pa sredstva za financiranje programa zdravstvene nege za november in december 2011 (s strani vlade) niso bila odobrena. Zato ni obogatena. Do tega pravnega stališča se tožeča stranka ni več opredeljevala.

16. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da odločilne prvostopenjske ugotovitve, ki nahaja iz navedb tožeče stranke, da je tožeča stranka delo zdravstvene nege novembra in decembra 2011 v Domu starejših v N. v vtoževani višini 57.445,62 EUR opravila, tožena stranka pa ga ni plačala5, tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Kot je pojasnjeno zgoraj, je zavzelo le pravno stališče, da ni obogatena in sicer zato, ker sredstva za financiranje programa zdravstvene nege za november in december 2011 niso bila odobrena, čeprav se sredstva, namenjena za plačilo (tudi) tega dela stekajo na njen račun.

17. Po prepričanju pritožbenega sodišča opombe pod 24. členom aneksa št. 3 (A44)6 ni mogoče šteti za zavezujočo, saj pomeni kršitev 155. člena Ustave RS. Po tem določilu niti zakoni niti drugi splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, če ne gre za izredne razmere. Te pa v predmetni zadevi niso podane. Določilo te opombe 24. člena Aneksa, ki temelji na sklepih Vlade RS pa posega v sklenjene pogodbe med pravdnima strankama. Ker pa so se sredstva, potrebna za opravljanje storitev tožeče stranke stekala na račun tožene stranke, sklep Vlade RS ne pomeni, da tožena stranka s storitvami izvajalcev (konkretno tožeče stranke) ni neupravičeno obogatena zgolj zato, ker ji sporazum socialnih partnerjev (A44), temelječ na tem sklepu, preprečuje plačilo opravljenega dela. Avtoritarni posegi države na presojo določil o neupravičeni obogatitvi torej nimajo vpliva.

18. Upoštevajoč zgoraj citirana določila ZPP in neprerekane navedbe pravdnih strank je pritožbeno sodišče prepričano, da ni ovire, da ne bi moglo na seji (brez pritožbene obravnave) odločiti o tem tožbenem zahtevku na drugi podlagi, torej na podlagi neupravičene obogatitve. Ker je presodilo, da je tožena stranka neupravičeno obogatena, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo tudi v tem delu in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP), pa čeprav je to storilo na drugi pravni podlagi. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe namreč ni zaznalo nobenih tistih postopkovnih kršitev, ki so navedene v prvem odstavku 350. člena ZPP.

K zavrnitvi pritožbe proti stroškovni odločitvi

19. Pritožbo proti odločitvi o stroških pravnega postopka je tožena stranka vložila le posledično - če uspe s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari. Ker pa s tem delom pritožbe ni uspela, je neutemeljena tudi pritožba proti odločitvi o pravnih stroških.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

20. Tožena stranka povrnitve svojih stroškov ni zahtevala. Odgovor na pritožbo pa je nepotrebna vloga, saj prav v ničemer ni doprinesel k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ta znesek pritožbeno sodišče izpostavlja zato, ker je tožena svojo pritožbo obrazložila le proti tej odločitvi. 2 45. člen: (1) Sredstva za obvezno zavarovanje se zagotavljajo s prispevki, ki jih plačuje zavodu zavarovanci, delodajalci in drugi s tem zakonom določeni zavezanci (2) prispevki se plačujejo od osnov, določenih s tem zakonom po proporcionalnih stopnjah. 3 63. člen ZZVZZ: (1) Zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, se za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci. (2) Če izhodišča iz prejšnjega odstavka niso sprejeta do konca decembra za naslednje leto, odloči o njih najpozneje v enem mesecu arbitraža, ki jo sestavlja enako število predstavnikov Zavoda, predstavnikov pristojnih zbornic in združenj zdravstvenih zavodov ter predstavnikov ministrstva, pristojnega za zdravstvo. Če v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, odloči o spornih vprašanjih Vlada Republike Slovenije. 4 190. člen OZ: Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 5 Ta tožbeni zahtevek po višini ni bil prerekan. 6 Vsebina te opombe je povzeta v 11. točki te obrazložitve v ležečem tekstu.